Jedro

Začasno odredbo, s katero se zadrži učinkovanje prenehanja pogodbe o zaposlitvi, sodišče lahko izda predvsem, če je bil izveden postopek po 84. in 85. čl. ZDR, lahko pa takšno odredbo delavec predlaga tudi na podlagi 272. čl. ZIZ, saj 273. čl. ZIZ vrst začasnih odredb ne našteva taksativno, temveč jih navaja le primeroma. Vendar tudi v takšnem primeru začasne odredbe, s katero se zadrži učinkovanje prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ni mogoče predlagati, ko je že nastala pravna posledica odpovedi, to je prenehanje delovnega razmerja.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep sodišča prve stopnje se spremeni tako, da se glasi: "Zavrne se predlog tožnika za izdajo začasne odredbe, ki se glasi: "1. Zadrži se učinkovanje prekinitve oziroma odpovedi pogodbe o zaposlitvi, s katero je tožena stranka xy, z dnem 14.11.2003 prekinila oziroma odpovedala pogodbo o zaposlitvi, sklenjeno s tožečo stranko B. B. in sicer do pravnomočne odločitve v tej sporni zadevi. 2. Tožena stranka je dolžna tožečo stranko obdržati na delu za čas zadržanja prekinitve oziroma odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pod pretnjo denarne kazni v višini 1.000.000,00 SIT, ki se bo v primeru kršitve te začasne odredbe izrekla na vsakokratni predlog tožeče stranke. 3. Pritožba zoper začasno odredbo ne zadrži njene izvršitve. 4. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti vse njene pravdne stroške v zvezi z začasno odredbo, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izdaje prvostopne sodne odločbe dalje do plačila, v roku 8 dni, da ne bo izvršbe." Tožena stranka sama krije svoje stroške postopka v zvezi s predlogom za izdajo začasne odredbe."

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje izdalo začasno odredbo, s katero je do pravnomočne rešitve tega spora zadržalo učinkovanje prekinitve oz. odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 14.11.2003 (1. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnika obdrži na delu za čas zadržanja prekinitve oz. odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pod pretnjo denarne kazni v višini 1,000.000,00 SIT, ki se bo v primeru kršitve te začasne odredbe izrekla na vsakokratni predlog tožnika (2. točka izreka). Odredilo je, da pritožba zoper začasno odredbo ne zadrži njene izvršitve (3. točka izreka) in da bo o stroških izdaje začasne odredbe odločeno skupaj s stroški o glavni stvari (4. točka izreka).   Zoper takšen sklep se iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka pritožuje tožena stranka. Navaja, da v skladu s tretjim odst. 85. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur.l. RS št. 42/02) delavec lahko predlaga izdajo začasne odredbe z zadržanjem učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi, če sindikat nasprotuje odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka takšnega nasprotovanja ni prejela. Sodišče prve stopnje naj bi pri izdaji začasne odredbe zmotno uporabilo materialno pravo, saj se je postavilo na stališče, da je tožnik izkazal za verjetno, da je tožena stranka pogodbeno razmerje prekinila na samovoljen način in pri tem kot argument uporabilo obrnjeno dokazno breme, čeprav rok za odgovor na tožbo še ni potekel. Sodišče prve stopnje naj bi se zmotno postavilo na stališče, da je začasna odredba potrebna, da se prepreči sila. Določbe 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ - Ur.l. RS št. 51/98), ne gredo v smeri obrambe pred morebitno samovoljo, ki jo je sodišče prve stopnje za potrebe konkretnega primera enostavno preimenuje v silo.   Pritožba je utemeljena.   V skladu z drugim odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur.l. RS št. 26/99 in 96/2002) v zvezi s 366. členom ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Iz tožbenih navedb je razvidno, da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo 14.11.2003. Navedeno pomeni, da je dejansko že prišlo do (glede na navedbe tožnika, sicer nezakonitega) prenehanja pogodbe o zaposlitvi oz. prenehanja delovnega razmerja, zato že pojmovno ni mogoče izdati začasne odredbe, s katero bi se zadržalo učinkovanje prenehanja pogodbe o zaposlitvi oz. "zadržalo učinkovanje prekinitve oz. odpovedi pogodbe o zaposlitvi", kot je vsebino začasne odredbe opredelil tožnik. Začasno odredbo, s katero se zadrži učinkovanje prenehanja pogodbe o zaposlitvi do pravnomočne rešitve spora, sodišče lahko izda predvsem, če je bil izveden postopek po 84. in 85. členu ZDR. V skladu s prvim odst. 85. člena ZDR po samem zakonu prenehanje pogodbe o zaposlitvi ne učinkuje do poteka roka za arbitražno oz. sodno varstvo, če sindikat nasprotuje redni odpovedi iz razloga nesposobnosti ali iz krivdnega razloga ali izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi in delavec pri delodajalcu zahteva zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi. V skladu s tretjim odst. istega člena pa se zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi podaljša do odločitve sodišča o predlogu za izdajo začasne odredbe, če delavec v sodnem postopku uveljavlja nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi in najkasneje ob vložitvi tožbe predlaga tudi izdajo začasne odredbe. Vsega tega postopka v konkretnem primeru seveda ni moglo biti, saj tožnik po zatrjevanju v tožbi ni bil obveščen o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi in od tožene stranke ni prejel nobenega akta, razen zaključene delovne knjižice. Začasno odredbo, s katero predlaga zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi, pa delavec lahko predlaga tudi na podlagi 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ - Ur.l. RS št. 51/98, 72/98, 11/99, 89/99, 11/01 in 75/02), saj 273. člen ZIZ vrst začasnih odredb ne našteva taksativno, temveč jih navaja le primeroma, kar pomeni, da delavec lahko predlaga tudi takšno začasno odredbo, kot jo je tožnik predlagal v tem sporu. Vendar pa tudi v takšnem primeru, začasne odredbe s katero se zadrži učinkovanje prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ni mogoče predlagati, ko je že nastala pravna posledica odpovedi, to je prenehanje delovnega razmerja (pa čeprav je do tega prišlo nezakonito). Navedeno pomeni, da v konkretnem primeru prvostopenjsko sodišče predlagane začasne odredbe ne more izdati, saj učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi ni mogoče več zadržati. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 3. točke prvega odst. 365. člena ZPP izpodbijani sklep spremenilo tako, da je predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo. Tožena stranka je v odgovoru na predlog za izdajo začasne odredbe zahtevala povrnitev stroškov postopka, vendar do tega ni upravičena. Tožnik je izdajo začasne odredbe predlagal v zvezi s sporom zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Drugi odst. 22. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Ur.l. RS št. 19/94) pa določa, da v sporih o prenehanju delovnega razmerja delodajalec trpi svoje stroške postopka, ne glede na njegov izid. Pritožbeno sodišče je zato izpodbijani sklep spremenilo tudi tako, da je odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka v zvezi s predlogom za izdajo začasne odredbe. Pritožbeno sodišče pa opozarja, da bo po pridobitvi odgovora na tožbo, sodišče prve stopnje lahko bodisi na predlog tožnika ali pa po uradni dolžnosti na podlagi 19. člena ZDSS izdalo drugačno začasno odredbo, s katero bo tožnika do pravnomočne odločitve v tem sporu bodisi reintegriralo k toženi stranki ali pa toženi stranki naložilo plačevanje nadomestila plače tožniku, v kolikor se bo pokazalo, da držijo tožbene navedbe o samovoljnem ravnanju tožene stranke pri prenehanju delovnega razmerja tožnika.