Jedro

Obe obliki strahu (primarni in sekundarni) sta časovno povezani (primarni strah preide v sekundarnega), zato začetka teka zastaralnega roka ni mogoče cepiti na dva različna časovna trenutka. Zastaralni rok je glede obeh oblik strahu začel teči šele tedaj, ko je bilo tožnikovo zdravljenje zaključeno in ko je bil tožniku znan obseg nepremoženjske škode. Tudi glede škode, ki je tožniku nastala med oziroma zaradi zdravljenja (potni stroški na preglede in terapije), je začetek teka zastaralnega roka pravilno vezati na datum, ko je bil tožniku obseg poškodbenih posledic v celoti znan, to pa je po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje ob vrnitvi tožnika na delo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (točkah I in III izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je toženka dolžna tožniku plačati odškodnino v znesku 16.555,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.6.2017 do plačila (točka I izreka). V presežku, za 4.002,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 18.6.2017 do plačila, je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II izreka). Odločilo je tudi, da je toženka dolžna tožniku povrniti 90,25% njegovih potrebnih stroškov, tožnik pa toženki 9,75% njenih potrebnih stroškov, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom (točka III izreka).

2. Zoper to sodbo v ugodilnem delu in odločitvi o stroških postopka se je pritožila toženka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP1). Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da uvodoma sodbo izpodbija v delu, ki se nanaša na temelj zahtevka. Sodišče je na podlagi izjav prič A. A. in B. B. zaključilo, da bi bilo mogoče nameščanje stranice na keson opraviti varno s sodelovanjem dvigala ali viličarja ter štirih oseb. Navedeni priči v času škodnega dogodka nista bili zaposleni pri zavarovancu toženke, zato njuno pričanje za čas škodnega dogodka ne more biti relevantno. Očitno pa je spregledalo izjavo nadrejenega C. C., ki je opisal, da se sporno delo lahko varno opravi s sodelovanjem dveh oseb in ne štirih, prav tako, da je tožnik delo opravil nestrokovno, saj v kiblo ne bi smel vstopiti. Prav tako je povedal, da stranice nikoli niso dvigovali s hiapom, da se stranica privzdigne, naloži, dvigne do določene točke in se zatakne z ušesi na kesonu. Podobno je opisala tudi priča D. D., da je sama delo izvajala na način, da je stranico naložila, da jo je dala v nakladač, strojnik pa jo je odnesel do zadnje strani kesona, jo dvignil, da so se zatiči ujeli in jo spustil dol. V E. viličarja ali hiapa niso uporabljali. Pri tem je izpovedala tudi, da sploh ni razlike ali delo opravljata dva ali štirje delavci. Da delo lahko opravita dva delavca – strojnik in voznik, je potrdila tudi priča F. F. Glede na navedeno ni mogoče pritrditi zaključkom sodišča, da enotne prakse v zvezi z nakladanjem stranice ni bilo. Nesporno je tudi, da za opravo tega dela vstopanje v kiblo ni bilo potrebno. Ravno nasprotno, priča C. C. je izpovedala, da je tako početje nevarno, da je žlica spolzka in da je stopanje vanjo nevarno, pa je smiselno izpovedala tudi priča G. G. Tožnik je s tem ravnal v nasprotju s skrbnostjo, ki se lahko pričakuje od vsakega delavca, sploh delavca z večletnimi izkušnjami. Zato tudi zgolj odsotnost pisnih navodil ne more voditi do zaključka, da je zavarovanec toženke ravnal protipravno. Ustaljena praksa na delovišču v zvezi z nalaganjem stranice je obstajala, glede na izpovedbe prič jo je mogel in moral poznati tudi tožnik. Ne drži, da toženka ni substancirano zatrjevala pravilnega postopka, saj je v odgovoru na tožbo pojasnila, da je pravilen način dela tak, da en delavec s kiblo naloži stranico, jo pripelje do kesona in s signali sporoča prvemu, da s kiblo čim lažje in bolje namesti stranico na keson, da jo lahko na kesonu fiksira. Kako bi pisna navodila preprečila nezgodo, tožnik ne pove, zato tudi očitki sodišča, da toženka ni zanikala, da navodil za delo le dveh delavcev ni bilo, niso utemeljeni. Stališče sodne prakse je, da se je vsak dolžan vzdržati ravnanja, ki mu škodi, tako mora tudi na delovnem mestu delo opravljati s takšno pazljivostjo, da varuje svoje življenje in zdravje. Vozniki so posipalce raztovarjali s pomočjo nakladača, vendar brez vstopanja v kiblo. Ravno zaradi ravnanja tožnika pa je delo, ki ga je opravljal, postalo nevarno. Podana je izključna odgovornost tožnika za nastali dogodek, podrejeno toženka vztraja na njegovem bistvenem soprispevku. Nadalje sodbo izpodbija tudi v delu, ki se nanaša na prisojeno odškodnino. Nepremoženjska škoda ni odmerjena v skladu z 179. členom Obligacijskega zakonika (OZ2) in ob ustreznem upoštevanju tako subjektivnih kot objektivnih kriterijev za odmero odškodnine iz tega naslova. Odmera ni ustrezno objektivizirana in ni usklajena s sodno prakso. Prisojena odškodnina je po vseh odškodninskih postavkah pretirana in neusklajena s sodno prakso in zdravstvenim stanjem tožnika. Ob upoštevanju, da je zdravljenje trajalo le 7 mesecev in da je ves čas zdravljenja jemal analgetike, zaradi česar je bolečine čutil manj, te pa niso bile tako hude, da bi opravičevale prisojeno odškodnino v višini 7.280,00 EUR. Končno zdravstveno stanje tožnika ne opravičuje prisoje odškodnine za zmanjšanje življenjskih aktivnosti v višini 6.500,00 EUR. Tožnik si je poškodoval nedominantno roko, še vedno je popolnoma opravilno sposoben, le določena dela izvaja težje zaradi okrnjene gibljivosti palca. Navedeno potrjuje tudi izvedenec, ki je podal mnenje, da je njegovo zmanjšanje življenjskih aktivnosti zgolj blago, da v minimalnem procentu težje izvaja domača in službena opravila, ki terjajo souporabo in močnejši prijem levice. Sicer pa tožnik še vedno opravlja delo voznika. Ne držijo očitki sodišča, da toženkin ugovor v zvezi s to postavko ni bil obrazložen. Ocena primarnega strahu je v domeni sodišča in ne izvedenca, zato so ugotovitve sodišča, ki temeljijo na mnenju izvedenca, napačne. Tožnik pa ob svojem zaslišanju glede primarnega strahu ni izpovedoval, temveč je izpovedal le o strahu zaradi izida zdravljenja. Tudi če je utrpel primarni strah, pa je terjatev iz tega naslova ob upoštevanju 1. odst. 352. člena OZ zastarala. Zaključki sodišča, da je tožnik lahko šele s končanim zdravljenjem natančno opredelil obseg premoženjske in nepremoženjske škode, zaradi česar podanega ugovora zastaranja s strani toženke ni upoštevalo, so napačni. Toženka trdi, da lahko rok za zastaranje teče z nastankom vsake posamezne pravno priznane škode. Tako je tudi stališče VSRS v zadevi II Ips 6/2014. Zahtevek za primarni strah je tako zastaral, odškodnina za strah pa je tudi previsoko odmerjena. Zastarala je tudi terjatev tožnika za premoženjsko škodo, to je vsa škoda, ki jo je tožnik utrpel do 5.7.2014 (tožba je bila vložena 5.7.2017). Vsako od v tožbi navedenih terjatev za premoženjsko škodo je mogoče uveljavljati posebej, glede na čas nastanka, drugačni zaključki sodišča so zmotni. Vtoževana izguba na dohodku je, z izjemo nekaj dni od vložitve tožbe do zaključka bolniškega staleža (11.7.2014), zastarala. Podobno je zastarala tudi terjatev za potne stroške do 5.7.2014 (zastarali so potni stroški za preglede, fizioterapijo ipd.), kar vse je potrebno upoštevati pri ugotavljanju odškodnine iz naslova premoženjske škode. Prisojena odškodnina za premoženjsko škodo je tako skoraj v celoti zastarala do vložitve tožbe.

3. Tožnik na vročeno pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče sprejema prepričljivo dokazno oceno sodišča prve stopnje in njegove pravne zaključke v točkah 11 do 31 obrazložitve sodbe. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je do nesreče prišlo pri poskusu dviga železne stranice kesona s tal z jeklenico, da bi jo nakladač sploh lahko zajel. Stranica pa je obstala na tleh, ker je zaradi sunkovitega dviga žlice s strani delavca zavarovanca tožene stranke prišlo do poškodbe tožnika. Tožnik je zaradi naloga nadrejenega stranico moral naložiti in izbire ni imel. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da je bila dolžnost zagotavljanja delavcem varnosti pri delu v konkretnem primeru opuščena, saj se je dopuščalo, da se je po odstranitvi posipalca s kesona tovornjaka nameščanje železne stranice kesona izvajalo z nakladačem ob sodelovanju zgolj dveh delavcev – voznika in strojnika. Nato je pravilno zaključilo, da toženka ni dokazala (npr. s predlogom za postavitev izvedenca za varstvo pri delu), da za varno nameščanje stranice na keson zadošča uporaba nakladača ob sodelovanju zgolj dveh oseb (voznika in strojnika). Nekatere priče (ne pa vse) so resda izpovedale, da se je to delo lahko opravilo ob sodelovanju zgolj dveh delavcev, pri čemer je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da z navodili, kako izvesti kritično opravilo, delavci niso razpolagali in da tudi ustaljene delovne prakse med njimi ni bilo. Pritožba neutemeljeno navaja, da je obstajala ustaljena praksa na delovišču, pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da temu ni bilo tako. Čeprav priči A. A. in B. B. v času škodnega dogodka nista bili več zaposleni pri zavarovancu tožene stranke, se je sodišče vseeno utemeljeno oprlo na njuno izpovedbo o tem, kako se je delo opravljalo v času, ko sta bila tam še zaposlena. Da bi pri nameščanju stranice morala sodelovati viličar ali dvigalo ter mehaniki, pa je izpovedala tudi priča G. G. Ob odsotnosti kakršnihkoli navodil, kako se nalaganje stranice z nakladačem pravilno in varno opravi, ter ob neusklajeni deloviščni praksi, pa tožniku ni mogoče očitati, da se je dela lotil nepravilno. Tako ne drži pritožbena navedba, da je tožnik ravnal v nasprotju s skrbnostjo, ki se lahko pričakuje od vsakega delavca. Toženka v pritožbi neutemeljeno navaja, da je zatrjevala že v odgovoru na tožbo, kakšen bi bil pravilen način dela, saj tega nato ni dokazala (ker gre za strokovno vprašanje, brez izvedenca za varstvo pri delu ni mogoče narediti zaključka o pravilnem načinu dela), pri čemer je bistveno, da s pravilnim načinom dela tožnik ni bil seznanjen. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je podana odgovornost zavarovanca tožene stranke za škodni dogodek, tožnik pa k škodnemu dogodku ni soprispeval. 6. Pravilno je sodišče prve stopnje zavrnilo tudi ugovor zastaranja. Po 1. odst. 352. člena OZ odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec izvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil. Po ustaljeni sodni praksi zastaranje odškodninskega zahtevka za povrnitev nepremoženjske škode začne teči takrat, ko se oškodovančevo zdravstveno stanje ustali do te mere, da je mogoče opredeliti višino škode in zanesljivo predvideti tudi morebitno bodočo škodo. Zdravljenje tožnika je bilo zaključeno 14.8.2014, takrat je bil tožniku znan obseg škode. Toženka se v pritožbi neutemeljeno zavzema za ločeno ugotavljanje začetka zastaralnega roka za primarni strah. Četudi sodna praksa ločuje več vrst strahu, je strah kot vrsta pravno priznane škode enotna škodna postavka. Obe obliki strahu (primarni in sekundarni) sta časovno povezani (primarni strah preide v sekundarnega), zato začetka teka zastaralnega roka ni mogoče cepiti na dva različna časovna trenutka. Zastaralni rok je glede obeh oblik strahu začel teči šele tedaj, ko je bilo tožnikovo zdravljenje zaključeno in ko je bil tožniku znan obseg nepremoženjske škode. Tudi glede škode, ki je tožniku nastala med oziroma zaradi zdravljenja (potni stroški na preglede in terapije), je začetek teka zastaralnega roka pravilno vezati na datum, ko je bil tožniku obseg poškodbenih posledic v celoti znan, to pa je po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje ob vrnitvi tožnika na delo. Enako velja za izgubo na dohodku, katere končni obseg je tožnik lahko ugotovil, ko je zaključil bolniški stalež in se je vrnil na delo. Toženka se sklicuje na odločbo VSRS II Ips 6/2014, ki pa na čas nastanka vsake posamezne pravno priznane škode veže objektivni rok za zastaranje oškodovančeve terjatve. Glede subjektivnega roka pa pove, da po ustaljeni sodni praksi začne teči, ko se je oškodovančevo stanje stabiliziralo in se je končalo tisto zdravljenje, od katerega je realno pričakovati odpravo ali zmanjšanje škode, čeprav še niso bili izvedeni vsi posamezni ukrepi, ko torej oškodovanec ob zadostni stopnji skrbnosti razpolaga z vsemi podatki, da lahko določi višino tožbenega zahtevka. Toženka v pritožbi ne pove, kdaj naj bi konkretno nastopil ta trenutek, zato ne more uspešno izpodbiti pravilnosti ugotovitev sodišča prve stopnje.

7. Glede višine odškodnine za nepremoženjsko škodo pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbo 179. člena OZ, pravilno je upoštevalo načeli individualizacije in objektivne pogojenosti odškodnine za nepremoženjsko škodo. Sodišče prve stopnje se je v opombah 8, 10 in 12 sodbe sklicevalo na primerljive primere iz sodne prakse, pritožbeni očitek o tem, da odškodnina ni usklajena s sodno prakso, pa ni konkretiziran in je neutemeljen. Tožnik je v škodnem dogodku utrpel zmečkanino prstanca in stisnjenje mezinca, telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, ki jih je sodišče prve stopnje opisalo v točkah 34 do 38 obrazložitve sodbe, pa utemeljujejo prisojo odškodnine v znesku 7.280,00 EUR (5,6 povprečnih plač), kot jo je prisodilo sodišče prve stopnje. Splošno znano je, da z analgetiki v celoti bolečin ni mogoče odpraviti, jemanje analgetikov pa je tudi škodljivo za zdravje. Tožnik bo lahke telesne bolečine po ugotovitvi sodišča prve stopnje trpel tudi v bodoče, njegovo zdravljenje pa je prav tako potekalo relativno dolgo, to je 7 mesecev, tekom zdravljenja pa se je pojavilo še gnojno vnetje, kar je terjalo ponovno zdravljenje z antibiotikom.

8. Glede duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnik prstanca ne more iztegniti, upogib končnega sklepa pa je možen do 10 stopinj. Tožnik prstanca leve roke ne more stisniti v pest, pincetni prijem s poškodovanima prstoma pa je oslabljen. Trajno je omejena gibljivost srednjega in končnega sklepa prstanca, zmanjšana je moč prijema. Trajno je omejena tudi gibljivost končnega sklepa mezinca. Tožnik je omejen pri aktivnostih, ki zahtevajo souporabo in močan prijem levice, zaradi česar s povečanimi napori in prilagajanjem izvaja delo na delovnem mestu (tožnik je voznik), pri kolesarjenju mora večkrat počivati, moti ga pri gospodarskih opravilih. Težje opravlja tudi dejavnost prostovoljnega gasilstva in vsa opravila, ki terjajo uporabo obeh rok. Zaradi zadebelitve prstanca tudi ne more nositi poročnega prstana, zaradi česar duševno trpi. Vse omejitve, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, tudi po oceni pritožbenega sodišča utemeljujejo prisojo odškodnine v znesku 6.500,00 EUR (približno 5 povprečnih plač). Toženka se neutemeljeno zavzema za znižanje prisojene odškodnine iz tega naslova.

9. Glede strahu pritožba neutemeljeno navaja, da se sodišče prve stopnje v zvezi s primarnim strahom ne bi smelo opreti na mnenje izvedenca. Ta je potrdil, da se je tožnik v dogodku zanesljivo in utemeljeno močno ustrašil in je objektivno utemeljeno lahko trpel intenziven primarni strah. Ne drži, da tožnik ob zaslišanju o primarnem strahu ni izpovedoval, saj je povedal, da kibel od blizu noče več videti in da ima to kar ves čas pred očmi. To je gotovo posledica primarnega strahu, ki ga je utrpel. Pritožbeno sodišče glede na sam potek škodnega dogodka in utrpele poškodbe ne dvomi, da se je tožnik takoj ob poškodbi močno ustrašil. Tožnik je nato trpel tudi sekundarni strah zaradi izida zdravljenja, zaradi česar odškodnina v znesku 1.100,00 EUR ni odmerjena v previsokem znesku.

10. Glede na navedeno in ker ni našlo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo toženke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu (točkah I in III izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Toženka sama krije svoje pritožbene stroške, saj s pritožbo ni uspela (1. odst. 154. člena ZPP).

1 Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami in dopolnitvami 2 Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami in dopolnitvami