Jedro

Dedno nevrednost po 4. točki 126. člena ZD lahko uveljavlja le oseba, ki ima pravni interes, da nevredni ne deduje.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z napadenim sklepom zapuščinski postopek prekinilo in dedinjo M. J. napotilo na pravdo, da zoper A. Ž. in I. M. vloži tožbo zaradi ugotovitve, da sta dedno nevredna in nimata dedne pravice po pokojni A. M.. Tožbo sta dolžna vložiti v roku tridesetih dni po pravnomočnosti napotitvenega sklepa, sicer bo sodišče nadaljevalo postopek ne glede na zahtevke glede katerih je napotena na pravdo.

Zoper sklep se je pritožila dedinja M. J.. Pritožuje se iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče sklep razveljavi in vrne zadevo prvemu sodišču v ponovno obravnavo. Navaja, da je v svojih vlogah pojasnila, v čem in zakaj je obstajala dolžnost preživljanja zapustnice. Svoje obveznosti dediča I. M. in A. Ž. nista izpolnila, kar sama priznavata. Obenem tudi ne oporekata temu, da je pritožnica prevzela praktično vso skrb za zapustnico. Sodišče je izdalo sklep najmanj preuranjeno, saj bi se moralo najprej prepričati ali je pokojnica sploh imela kakšne prihodke in ali je obstajala zakonska dolžnost katerega od otrok do zapustnice in njenega preživljanja. Šele po razjasnitvi teh vprašanj bi lahko odločalo o napotitvi na pravdo. O tem katerega dediča bo napotilo na pravdo, pa je potrebno kot edino merilo upoštevati verjetnost obstoja zahtevka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dejanske ugotovitve prvega sodišča in njegovo materialno pravno stališče, kar je oboje jasno in prepričljivo utemeljeno v razlogih izpodbijanega sklepa. Na te razloge se, v izogib ponavljanju, pritožbeno sodišče tudi v celoti sklicuje, ker je v njih tudi vsebovan odgovor na drugačna pravna stališča v pritožbi. Kot bistveno, pritožbeno sodišče še enkrat poudarja, da v primeru kadar gre za zatrjevanje dedne nevrednosti po 4. točki 126. člena Zakona o dedovanju (dedno nevreden je, kdor se je huje pregrešil zoper dolžnost preživljati zapustnika, ki ga je bil po zakonu dolžan preživljati, kakor tudi, kdor ni hotel dati zapustniku potrebne pomoči), lahko uveljavlja nevrednost le oseba, ki ima pravni interes, da nevredni ne deduje (Karel Zupančič, Dedno pravo, stran 49, ČZ Uradni list RS, 1991). V konkretnem primeru je to dedinja – pritožnica M. J., zato je odločitev prvega sodišča, ki je njo napotilo na pravdo, pravilna. Vse, kar navaja pritožnica v pritožbi, ne more biti stvar razprave v zapuščinskem postopku, pač pa v pravdnem postopku, če ga bo sprožila. Pritožbeno sodišče na te navedbe v pritožbi zato ne odgovarja.

Pritožba po povedanem ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo nepravilnosti na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je sklep sodišča prve stopnje potrdilo.