Jedro

Podeljena imuniteta je bila predmet številnih kritik in komentarjev v dnevnem časopisju in samo dejstvo, da je dogodek komentirala tretja oseba (toženka), ravnanja ne obremeni s protipravnostjo. Ravnanje tožene stranke je treba presojati v duhu 39. člena Ustave (svoboda izražanja).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna plačati tožniku denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 3.000.000 tedanjih SIT zaradi nedovoljenega posega v njegovo čast in dobro ime, ki naj bi ga storila s tem, da je potem, ko je Državni svet Republike Slovenije, katerega član je tožnik, le-temu podelil imuniteto in kar je povzročilo, da se kazenski postopek proti njemu ni mogel nadaljevati in je bil v februarju 2005 tudi končan zaradi absolutnega zastaranja kazenskega pregona, predsedniku Državnega sveta RS poslala pismo, v katerem je izrazila svoje nestrinjanje s podeljeno imuniteto. V njem je tudi zapisala, da je tožnik ponaredil listino, kar izhaja iz same listine in ugotovitev Okrajnega sodišča v Novem Mestu ter si s tem prisvojil večjo vsoto denarja na njeno škodo. Predlagala je tudi, da državni svetniki zberejo denar ter ji povrnejo stroške, ki so ji v kazenskem postopku nastali, pa jih zaradi podeljene imunitete ne bo dobila povrnjenih. Sodišče prve stopnje je presodilo, da toženka ni imela žaljivega namena, da vsebina pisma objektivno ni žaljiva ter da je bila morebitna tožnikova subjektivna prizadetost zaradi dopisa v razmerju do mnogo ostrejših pisanj medijev neznatna.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Toženka je po oceni pritožbenega sodišča v pismu z besedami, ki potrditvah tožnika predstavljajo nedopusten poseg v njegove osebnostne pravice, navedla le dejstva, ki so sicer sama zase za tožnika neugodna. Vendar pa je bila javnost in s tem tudi člani Državnega sveta s temi dejstvi seznanjena že zdavnaj prej, ko je večina sredstev javnega obveščanja pisalo o tem primeru. Ravnanje toženke je opredelilo kot objektivno nežaljivo ter kot obrambo svojih pravic in varstvo upravičenih koristi, čeprav Državni svet RS ni bil pravi naslov za povrnitev stroškov kazenskega postopka. Zaključilo je, da protipravnost ni podana in zato odškodninski zahtevek ni utemeljen.

Navedbe revidenta 3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sta pravdni stranki razvezana zakonca, se dobro poznata in vesta kaj drugega najbolj prizadane, zato je napačen zaključek sodišč, da toženka ni imela namena škodovati tožniku. Merilo za presojanje ravnanja toženke bi moralo biti strožje, saj je le-ta diplomirana pravnica. Toženka bi do povrnitve stroškov kazenskega postopka lahko prišla na drug način, predvsem pa bi se lahko prvenstveno obrnila na tožnika. Po prepričanju tožnika bi se morala toženka glede na svojo izobrazbo, starost in družbeni položaj zavedati, da bo s spornim pismom tožniku povzročila škodo. Toženka se je tudi zavedala, da ni upravičena do takšne višine stroškov, kot jo je navedla v pismu ter da sta pravdni stranki kupnino od prodanih delnic porabili skupaj. Toženkino ravnanje je bilo z objektivnega stališča nedvomno nepravilno. Izpodbijana sodba se ukvarja samo z vprašanjem protipravnosti in se ne opredeljuje do ostalih elementov civilnega delikta, čeprav so ti podani. Predlaga, da revizijsko sodišče sodbi sodišč druge in prve stopnje spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da razveljavi sodbi sodišč druge in prve stopnje in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Sodišče je revizijo vročilo nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Tožnik uveljavlja izključno razlog zmotne uporabe materialnega prava in je zato preizkus revizijskega sodišča omejen zgolj na ugotovitev, ali je bil glede na dejansko podlago, ki izhaja iz razlogov sodb sodišč prve in druge stopnje, tožbeni zahtevek pravilno zavrnjen (371. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

7. Pravica do časti in ugleda kot tudi pravica do osebnega dostojanstva in nedotakljivosti duševne celovitosti se uvrščajo med osebnostne pravice; te imajo absolutne učinke, ki so omejeni le s pravicami drugih oseb. Absolutni učinki pravice zato ne pomenijo, da je tudi sama pravica neodvisna od pravic (upravičenj) drugih subjektov. V primeru, ko je tožnikova pravica (katere kršitev naj bi predstavljala podlago toženkine odškodninske obveznosti) v koliziji z ustavnopravno varovano pravico drugega, je treba presojati (ne)protipravnost posega v tožnikovo pravico po kriteriju socialne adekvatnosti. Ta kriterij se odraža v tehtanju družbenega pomena nasprotnih interesov v posameznem odškodninskem primeru. V konkretnem primeru je tako polje ugotavljanja (ne)protipravnosti ravnanja toženke vpeto v norme 35. in 39. člena Ustave Republike Slovenije.

8. Za odločanje o utemeljenosti tožbenega zahtevka glede plačila denarnega zadoščenja zaradi posega v tožnikovo osebnostno pravico so zato (glede na navedeni materialnopravni okvir) pomembna naslednja dejstva, ki izhajajo iz razlogov sodb sodišč prve in druge stopnje in na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP): - tožnik je bil član Državnega sveta Republike Slovenije in nosilec nekaterih drugih pomembnih funkcij (npr. podžupan v ...), - toženka je v pismu, naslovljenem na predsednika Državnega sveta RS, le izrazila svoje mnenje glede podeljene imunitete in naslovnika seznanila z do tedaj ugotovljenimi dejstvi, - javnost in člani Državnega sveta RS je so bili z dejstvi, navedenimi v pismu, seznanjeni že prej, ko je večina sredstev javnega obveščanja pisala o tem primeru tako v času odločitve kazenskega sodišča kot v času, ko je Državni svet tožniku podelil imuniteto, - zaničevalen namen toženke ne izhaja ne iz načina izražanja, ne iz okoliščin, v katerih je bilo pismo napisano, niti iz cilja, ki ga je toženka zasledovala, ko je pismo napisala.

9. Takšna dejstva dopuščajo tudi nadaljnjo ugotovitev prvostopenjskega in pritožbenega sodišča, da toženka s pismom ni imela namena tožnika očrniti in prizadeti v očeh njegovih kolegov državnih svetnikov, saj so bili že iz sredstev javnega obveščanja in tudi ob razpravi o imuniteti seznanjeni, kaj se tožniku očita. Strinjati se je sicer z revidentom, da je toženka s pismom podaljšala za tožnika neprijetno obdobje, vendar na drugi strani ni spregledati dejstva, ki sta ga ugotovili sodišči prve in druge stopnje, da je toženka v kazenskem postopku nastopala kot oškodovanka ter da je podelitev imunitete tožniku preprečila dokončanje postopka in povzročila izdajo za toženko neugodne odločitve o stroških. Dodati je še, da je presoja posega v osebnostne pravice oseb, ki opravljajo javne (politične) funkcije strožja, saj se oseba z prevzemom javne funkcije vede izpostavi in je zato dolžna računati z večjo pozornostjo in kritično presojo njenih ravnanj. Čeprav občutki razočaranja in nemoči ne opravičujejo povzročanja škode drugi osebi (npr. s posegom v njene osebnostne pravice), je pri tej zadevi odločilno to, da se vsebina pisma toženke, ki je sovpadalo z obdobjem, ko se je tožnik v vsakdanjem življenju soočal z nevšečnostmi kazenskega postopka in polemikami v zvezi s podeljeno mu imuniteto, opredeljuje do posledic podeljene imunitete (političnega dejanja), ki presegajo strogo osebnostno sfero tožnika. Podeljena imuniteta je bila predmet številnih kritik in komentarjev v dnevnem časopisju in samo dejstvo, da je dogodek komentirala tretja oseba (toženka), ravnanja ne obremeni s protipravnostjo. Ravnanje tožene stranke je treba presojati v duhu 39. člena Ustave (svoboda izražanja). Po teoriji neposrednega učinkovanja veljajo ustavne pravice v horizontalnih pravnih razmerjih med zasebnopravnimi subjekti direktno, to pomeni, da veljajo ustavne pravice kot normativna ureditev za celotni pravni red. Strinjati se je tudi s stališčem sodišča prve stopnje, da je primarni vzrok tožnikove stiske, vznemirjenosti v osebnem in javnem življenju ter neprijetnosti na delovnem mestu pripisati pisanju časopisov, ki so o njem pisali izrazito kritično, veliko bolj, kot je razumeti vsebino toženkinega pisma. Ob tem se za pravno nerelevantno izkaže tako dejstvo, da sta pravdni stranki bivša zakonca, ki se dobro poznata, kot tudi pravna izobrazba tožene stranke.

10. Pri takšnem stanju stvari je izključena protipravnost toženkinega ravnanja. Za nastanek odškodninske obveznosti morajo biti podane štiri predpostavke: škoda, vzročna zveza, protipravno ravnanje in odgovornost. Če katerakoli izmed navedenih predpostavk ni izkazana, odškodninske obveznosti ni.

11. Revizijsko sodišče je zavrnilo neutemeljeno revizijo (378. člen ZPP).