Jedro

ZDR v prvem odstavku 109. člena določa dve alternativni možnosti za določitev osnove za izračun odpravnine – povprečno mesečno plačo, ki jo je delavec prejel, ali povprečno mesečno plačo, ki bi jo delavec prejel, če bi delal, v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo. V citirani določbi ni podlage za stališče tožeče stranke, da je za izračun osnove za odpravnino treba upoštevati plačo za zadnje tri mesece, ko je delo dejansko opravljala. Tožena stranka je tako pri izračunu odpravnine, do katere je tožnik upravičen, ker mu je bila redno odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga, pravilno upoštevala zadnje tri izplačane plače pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, čeprav tožeča stranka v tem obdobju po odpoklicu z dela v tujini dela ni opravljala, izplačana plača oziroma nadomestilo plače pa je bilo enako plači, ki bi jo prejemala, če bi delala (v Sloveniji).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je zahtevala plačilo razlike odpravnine v znesku 1.703,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 1. 2012 do plačila (I. točka izreka sodbe) ter odločilo, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo, razen zoper odločitev o stroških tožene stranke, se je pravočasno pritožila tožeča stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in ugodi tožbenemu zahtevku oziroma jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da se ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je za izračun odpravnine potrebno upoštevati povprečno plačo za zadnje tri mesece pred odpovedjo, ne glede na to, ali je delavec v tem času dejansko opravljal delo ali ne. Tožeča stranka je v času pred odpovedjo dejansko delala marca, aprila in maja 2011, nato pa je bila na dopustu in na čakanju, zato je v juniju in juliju prejemala le nadomestilo plače. Tožena stranka je tožečo stranko pozvala nazaj iz Turčije, kjer je opravljala delo, v Sloveniji pa ji dela ni zagotovila, ker tožeča stranka dva meseca ni delala, ne po svoji krivdi, bi morala tožena stranka za izračun odpravnine upoštevati zadnje tri mesece, ko je delo dejansko opravljala, saj iz 1. odstavka 109. člena ZDR izhaja, da je za izračun povprečja treba izhajati iz zadnjih treh plač delavca, ne pa iz zadnjih treh nadomestil plač.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega dela sodbe.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih je uveljavljala pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Prvostopenjsko sodišče je v obravnavani zadevi ugotovilo, da je tožena stranka pri izračunu odpravnine, do katere je tožnik upravičen, ker mu je bila dne 2. 8. 2011 redno odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga, pravilno upoštevala zadnje tri izplačane plače pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, to je plače za mesece maj, junij in julij 2011. Pravilno je presodilo, da je tožena stranka tožeči stranki izplačala pripadajočo odpravnino.

Svojo odločitev je oprlo na pravilno pravno podlago, to je na določbe 109. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) in zavzelo pravilno stališče, da ZDR v 1. odstavku tega člena določa dve alternativni možnosti za določitev osnove za izračun odpravnine – povprečno mesečno plačo, ki jo je delavec prejel ali povprečno mesečno plačo, ki bi jo delavec prejel, če bi delal, v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo. V obravnavanem primeru je tožeča stranka le še v mesecu maju opravljala delo vodje projekta v tujini, nato pa je bila napotena na čakanje in letni dopust. V tem času pa je prejemala nadomestilo v višini plače, ki bi jo prejemala, če bi delala. V citirani določbi ni podlage za stališče tožeče stranke, da je za izračun osnove za odpravnino treba upoštevati plačo za zadnje tri mesece, ko je delo dejansko opravljala, zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene. Pri tem tudi niso odločilnega pomena niti razlogi, zaradi katerih je bila tožeča stranka odpoklicana z dela v tujini, kjer je imela bistveno višjo plačo, niti dejstvo, da ji tožena stranka po vrnitvi v Slovenijo dela ni zagotovila. Prav tako ni pomembno, da na strani tožeče stranke ni krivde za to, da dela v zadnjih treh mesecih ni mogla opravljati, zlasti ne zato, ker je višina prejetega nadomestila enaka plači, ki bi jo prejemala, če bi delala.

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (154., 165. člen ZPP).