Jedro

Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi je vsebovala vse formalne sestavine, določene z ZDR, in ni nezakonita, ker tožena stranka ni obširneje obrazložila razlogov, zakaj tožnik ni uspešno opravil poskusnega dela.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki glasi: „Razveljavi se izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka tožniku podala dne 15. 5. 2008. Ugotovi se, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 15. 5. 2008, temveč je trajalo vključno do 19. 9. 2008 in mu je tožena stranka dolžna v delovno knjižico vpisati delovno dobo za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja in mu izplačati pripadajoče nadomestilo plače, kot če bi delal, zmanjšano za 65,00 EUR neto, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega neto zneska do plačila, od bruto zneskov pa obračunati in odvesti vse predpisane davke in prispevke, vse v 8 dneh pod izvršbo.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka, v 8 dneh od vročitve te sodbe v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.“ Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške postopka na sodišču prve stopnje in pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je razveljavilo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku dne 15. 5. 2008, ugotovilo je, da tožniku pri toženi stranki ni prenehalo delovno razmerje dne 15. 5. 2008, temveč je trajalo do vključno 19. 9. 2008 in mu je tožena stranka dolžna ta čas vpisati kot delovno dobo v delovno knjižico ter mu izplačati pripadajoče nadomestilo plače kot, če bi delal, zmanjšano za 65,00 EUR neto, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega neto zneska do plačila, od bruto zneskov pa obračunati in odvesti predpisane davke in prispevke. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 1.044,39 EUR, v 8 dneh od vročitve sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila pod izvršbo (3. odstavek izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in je pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi stroškovno ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrne oziroma sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje napačna, saj Zakon o delovnih razmerjih v 2. odstavku 86. člena določa, da mora delodajalec odpovedni razlog pisno obrazložiti že v odpovedi pogodbe o zaposlitvi, vendar pa je pri vsebini (obsegu) obrazložitve potrebno upoštevati naravo konkretnega odpovednega razloga in je torej zakonsko zahtevo, po njegovi obrazložitvi, potrebno tolmačiti v vsakem konkretnem primeru posebej. Odpovedni razlogi, ki jih določa ZDR so po svoji vsebini tako različni, da ni mogoče reče, da je za vsak odpovedni razlog potrebna enako obsežna obrazložitev. V predmetni zadevi je odpovedni razlog take narave, da ne gre zgolj za en dogodek, eno nepravilnost delavca, temveč gre za celotno delavčevo delo, njegov način dela, pa tudi odnos do dela in do delodajalca. Izrecno navajanje in obrazlaganje konkretnih delavčevih ravnanj je potrebno le pri odpovedi iz krivdnih razlogov, za kar pa v konkretnem primeru ni šlo. Novela ZDR (ZDR-A) v 2. odstavku 83. člena izrecno določa, da v primeru izredne odpovedi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela zagovor ni več potreben in je s tem tudi odpadla potreba po pisni obdolžitvi odpovednega razloga, ki jo je dosedanja sodna praksa zahtevala glede na takratno določbo 2. odstavka 83. člena ob smiselni uporabi 1. in 2. odstavka 177. člena ZDR. Zakonska ureditev je torej, glede izredne odpovedi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela, šla v smeri zmanjšanja formalizacije postopka ugotavljanja uspešnosti opravljenega poskusnega dela in iz konteksta takšne zakonske ureditve je potrebno tudi izhajati pri ugotavljanju, ali je v konkretnem primeru tožena stranka ustrezno obrazložila odpovedni razlog. Tožena stranka je v izreku odpovedi pogodbe o zaposlitvi navedla, da tožnik poskusnega dela ni uspešno opravil in v obrazložitvi je navedla, da ga je D.M. (poslovna sekretarka) stalno opozarjala na nepravilnosti, B.Č., direktor tožene stranke pa je z njim opravil dva razgovora. V zvezi s tem tožena stranka poudarja, da so tako D.M., B.Č., kot tudi G.A. (vodja reševalcev), ki so bili zaslišani kot priče izpovedali, da je bil tožnik sproti, torej tekom trajanja poskusnega dela, z njihove strani opozarjan na nepravilnosti pri svojem delu. To pa je še dodatni argument, da tožena stranka ni bila dolžna v odpovedi navajati vseh dogodkov, na podlagi katerih je tožnikovo delo kot celoto ocenilo kot neuspešno.

Pritožba tožene stranke je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi izvedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in tudi ne s pritožbo uveljavljenih bistvenih kršitev določb postopka, katere pritožba navaja zgolj pavšalno. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva, vendar je ob tako ugotovljenem dejanskem stanju zmotno uporabilo materialno pravo, ko je ugodilo tožnikovemu zahtevku, na kar pravilno opozarja pritožba.

Delodajalec, v skladu z določbo 4. alinee 1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002, 103/2007), delavcu lahko izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec ne opravi uspešno poskusnega dela. Pogoj za zakonitost izredne odpovedi po 4. odstavku 125. člena ZDR je predhodna ugotovitev delodajalca, ob poteku poskusnega dela, da delavec ni uspešno opravil poskusnega dela. Neuspešno opravljeno poskusno delo je razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi brez odpovednega roka in z učinkom z vročitvijo odpovedi. Namen poskusnega dela je preizkus znanja in sposobnosti delavca za opravljanje dela za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, torej preizkus ali je delavec, ki izpolnjuje formalne pogoje predpisane izobrazbe in delovnih izkušenj, v praksi sposoben opravljati delo in ustreza pričakovanju delodajalca, omogoča pa tudi delavcu, da oceni ali mu delo ustreza. Tožnik se je s toženo stranko, v pogodbi o zaposlitvi z dne 28. 9. 2007, dogovoril za šestmesečno poskusno delo. S pogodbo o zaposlitvi se delavec in delodajalec dogovorita (29. člen ZDR) o delovnem razmerju oziroma vrsti del, za katerega delavec sklepa pogodbo o zaposlitvi, s kratkim opisom dela, ki ga mora delavec opravljati. Upoštevati je potrebno, da mora delavec opravljati delo na takem delovnem mestu, upoštevaje organizacijo dela in poslovanje pri delodajalcu (1. odstavek 31. člena ZDR) ter upoštevati zahteve in navodila delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja (32. člen ZDR). Kaj mora delavec delati, že v času poskusnega dela, izhaja tako že iz pogodbe o zaposlitvi, kot tudi iz konkretnih navodil in zadolžitev s strani delodajalca. Tožnik je pri toženi stranki dne 28. 9. 2007 sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto „reševalec in natakar“. V dokaznem postopku je sodišče prve stopnje zaslišalo zakonitega zastopnika tožene stranke B.Č. in pričo D.M., ki sta spremljala delo tožnika med poskusnim delom. Priča D.M. je izpovedala, da je tožnika velikokrat opozarjala na napake, da se je tožniku pogosto zvečer mudilo domov in zato ni pospravil in očistil miz ter se je naslednji dan izgovarjal na druge, kasneje pa le priznal, da se mu je mudilo. Za negativno oceno poskusnega dela je zanjo bil odločilen dogodek, ko je bila zjutraj umazana terasa, tožnik pa je rekel, da so jo verjetno ponoči umazali kakšni obiskovalci, kasneje pa se je izkazalo, da je imel tožnik prejšnji večer večje število mlajših gostov in jih ni ustrezno postregel. Direktor tožene stranke B.Č. pa je izpovedal, da se tožnik ni držal navodil in je domov odhajal pred zaključkom delovnega časa ter da je k njemu na obisk, med delovnim časom, hodila žena z otrokoma ter se je tožnik z njimi med delovnim časom enkrat odšel tudi kopat. Izpovedal je, da ko je tožnik nastopil službo je med delom tožene stranke pričelo prihajat do notranjih trenj, nestrpnosti pri medsebojnem komuniciranju, ker je bil tožnik nekolegialen in da se je o tem s tožnikom pogovarjala D.M. in mu navedeno tudi predočila. Prav tako je nadrejeni delavec tožnika G.A. izpovedal, da je tožnik le kratek čas delal kot reševalec in da v tem času enkrat ni počistil in pospravil bazena za obiskovalci, zato je moral namesto njega zjutraj sam pospraviti bazen.

Sodišče prve stopnje je glede na pravilno ugotovljena odločilna dejstva napačno zaključilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku nezakonita, ker tožena stranka v skladu z 2. odstavkom 86. člena ZDR odpovedni razlog ni pisno obrazložila že v odpovedi in ga je obrazložila šele tekom sodnega postopka. Tožena stranka je v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 5. 2008 zapisala, da pogodbo o zaposlitvi izredno odpoveduje iz razloga navedenega v 6. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR in v skladu z določbo 1. odstavka 110. člena ZDR, ker delavec ni uspešno opravil poskusnega dela. Odpovedni razlog je takšne narave, da ob upoštevanju okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank, opredeljenih v nadaljevanju, ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. V obrazložitvi izredne odpovedi pa je zapisala, da sta delo tožnika spremljala predvsem D.M. in B.Č. ter, da sta ga stalno opozarjala na nepravilnosti.

Nepravilno je stališče sodišča prve stopnje, da tako obrazložena izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ne zadostuje za njeno zakonitost. Sodišče bi moralo, kot pravilno opozarja pritožba, navedeno presoditi v sodnem postopku, v kolikor je bilo med strankama sporno. Pristojnost sodišča je, da presodi zakonitost podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi po zakonski podlagi, po kateri je podana in v konkretnem primeru je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi vsebovala vse formalne sestavine, saj zakon ne predvideva, da mora delodajalec v pisni odpovedi pogodbe o zaposlitvi obširneje obrazložiti razloge, zakaj delavec ni uspešno opravil poskusnega dela, temveč to po vsebini presoja sodišče ob presoji zakonitosti podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Glede na izpovedi zakonitega zastopnika B.Č. in priče D.M. pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka primerno obrazložila zakaj tožnik ni uspešno opravil poskusnega dela, saj je namen poskusnega dela preizkusiti znanje in sposobnosti delavca za opravljanje dela v praksi ter ali delo delavca ustreza pričakovanju delodajalca. Glede na skladne izpovedi zakonitega zastopnika in priče pritožbeno sodišče zaključuje, da tožnik pričakovanj delodajalca ni izpolnil, saj svojega odnosa do dela ni spremenil, kljub opozarjanju nadrejenih.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče, na podlagi 5. alinee 358. člena ZPP, izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožnikov zahtevek v celoti zavrnilo.

V skladu z 41. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004) krije svoje stroške postopka na prvi stopnji tožena stranka sama, čeprav je v postopku uspela. V 5. odstavku citiranega člena zakon določa, da v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem postopka zlorabil procesne pravice, kar pa v sporni zadevi ni bilo dokazano.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške, saj odgovor na pritožbo ne predstavlja potrebnega stroška, ker ne vsebuje ničesar novega, kar bi pripomoglo k razjasnitvi zadeve oziroma kršitvi pritožbe.

Izrek o stroških temelji na določbi 165. člena v zvezi z 124. in 155. členom ZPP.