Jedro

Za uveljavljanje posebne olajšave iz 3. točke tretjega odstavka 114. člena ZDoh-2 ni dovolj, da se zatrjuje in dokazuje obstoj upravičenja, temveč se izrecno zahteva, da je izdana ena od odločb na podlagi ZDVDTP.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahtevek tožeče stranke za povračilo stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopni davčni organ je z izpodbijano odločbo tožniku za leto 2007 odmeril dohodnino v znesku 1 527,00 EUR in mu naložil v plačilo razliko med odmerjeno dohodnino in med letom plačanimi akontacijami dohodnine v višini 527,14 EUR. Pri tem tožniku ni bila, kot izhaja iz razlogov odločbe, in o tem teče spor, priznana posebna olajšava za sina A.A., ki jo je uveljavljal v ugovoru zoper informativni izračun dohodnine kot posebno olajšavo za vzdrževane družinske člane za pod oznako B (za delo nezmožen otrok v skladu s predpisi o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih oseb) za šest mesecev zadevnega davčnega obdobja (leta 2007).

Drugostopni davčni organ je tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnil kot neutemeljeno. V razlogih navaja, da se v skladu z določbo 114. člena Zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 117/06 – v nadaljevanju: ZDoh-2) rezidentom, ki vzdržujejo družinske člane prizna zmanjšanje letne davčne osnove, ki znaša za vzdrževanega otroka, ki potrebuje posebno nego in varstvo in ima pravico do dodatka za nego otroka v skladu z Zakonom o starševskem varstvu in družinskih prejemkih, za vzdrževanega otroka, ki ima pravico do dodatka za pomoč in postrežbo v skladu z Zakonom o pokojninskem in invalidskem zavarovanju in za delo nezmožne telesno in duševno prizadete osebe v skladu s predpisi o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih oseb, v višini 7 486 EUR letno. Olajšava pod oznako B, ki jo je uveljavljal tožnik, se priznava za vzdrževanje za delo nezmožne osebe, ne glede na starost te osebe, uveljavlja pa se, skladno z osmim odstavkom 114. člena ZDoh-2, na podlagi odločbe centra za socialno delo v skladu s predpisi o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih oseb. V konkretnem primeru je davčni organ na podlagi tožnikovih navedb preveril pri CSD, ali je bila A.A. izdana odločba CSD v skladu s predpisi o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih oseb. Iz odgovora CSD A. je razvidno, da je bila A.A. priznana trajna denarna socialna pomoč po Zakonu o socialnem varstvu. A.A. torej ni bila izdana odločba CSD na podlagi Zakona o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih oseb (Uradni list SRS št. 41/83 in spr. - v nadaljevanju: ZDVDTP), ki je po ZDoh-2 pogoj za to, da se oseba lahko šteje za delo nezmožno po navedenem zakonu. Zavezancu, katerega družinski član nima takšne odločbe, zato olajšave za vzdrževanje za delo nezmožnega otroka ni mogoče priznati, tudi ne na podlagi odločbe Zavoda RS za zaposlovanje, ki jo ima tožnikov sin in ki ni odločba, ki bi bi bila lahko podlaga za uveljavljanje povečane davčne olajšave.

Tožeča stranka se s takšno odločitvijo ne strinja in zato predlaga njeno odpravo ter povračilo stroškov postopka. V tožbi, ki jo vlaga iz vseh tožbenih razlogov, navaja, da vzdrževani otrok tožeče stranke A.A. nedvomno potrebuje posebno nego in varstvo. To izhaja iz izvedenskega mnenja invalidske komisije, po katerem A.A. ni zmožen za pridobitno delo in tudi ni bil od 15. leta dalje, kar je enako invalidnosti prve kategorije. Tudi Zavod za zaposlovanje je izdal odločbo, s katero je A.A. priznan status invalida. Zato ima tožeča stranka pravico do dodatka za nego otroka v skladu z Zakonom o starševskem varstvu in družinskih prejemkih, A.A. pa se glede na povedano šteje za vzdrževanega družinskega člana v skladu z ZDoh-2, ki določa, da se za vzdrževanega družinskega člana šteje tudi za delo nezmožen otrok v skladu s predpisi o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih oseb, ne glede na starost. Nadalje iz 13. člena Zakona o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih oseb izhaja, da se nezmožnost za samostojno življenje in delo ugotavlja na podlagi izvida in mnenja komisije, s katerim tožeča stranka razpolaga in iz katerega izhaja tako, kot je že navedeno. Tožeča stranka zato izpolnjuje pogoje za priznanje posebne olajšave za vzdrževanega otroka, ki potrebuje posebno nego in varstvo, saj takega otroka dejansko vzdržuje. Odločitev davčnih organov, da do olajšave ni upravičena, ker ni predložila odločbe CSD v skladu s predpisi o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih, je nepravilna. Zahtevane odločbe tožeča stranka namreč nima zato, ker ni izkoristila pravice in vložila zahtevka za priznanje dodatka za nego svojega sina, kar pa ne pomeni, da nima pravice, prav tako pa ne pomeni, da ne razpolaga s preostalima zahtevanima odločbama, česar pa davčni organ niti ni preverjal. Navaja še, da je v zadevi z enakim dejanskim stanjem Upravno sodišče že odločalo, in sicer je s sodbo z opr. št. U 864/2007-10 tožbi ugodilo in odločbo davčnega organa odpravilo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po pregledu upravnih spisov in izpodbijane odločbe sodišče sodi, da je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita. Pravilni so tudi razlogi, s katerimi utemelji odločitev drugostopni organ, ko odloči o pritožbi, zato se sodišče na razloge odločbe druge stopnje sklicuje in jih ne ponavlja.

V zvezi s tožbenimi navedbami sodišče le še dodaja: S sodbo tega sodišča, na katero se sklicuje tožnik v tožbi, je bilo sicer odločeno v zadevi z enakim dejanskim stanjem in na podlagi enakih dejanskih okoliščin, ne pa tudi na isti oziroma enaki pravni podlagi. Pravna podlaga za izpodbijano odločitev namreč ni več ZDoh-1, temveč izključno določbe ZDoh-2, po teh določbah pa se, drugače kot po ZDoh-1 oziroma po stališču, ki ga je zavzelo to sodišče v zvezi s prehodno določbo 158. člena ZDoh-2, tudi za uveljavljanje posebne olajšave iz 3. točke tretjega odstavka 114. člena ZDoh-2, to je za olajšavo za tistega otroka, ki potrebuje posebno nego in varstvo kot otrok, ki je skladno s predpisi o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih oseb za delo nezmožen, zahteva predložitev ustrezne odločbe, in sicer odločbe centra za socialno delo v skladu s predpisi o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih oseb. Tudi za uveljavljanje te olajšave torej ni (več) dovolj, da se zatrjuje in dokazuje obstoj upravičenja, temveč se izrecno zahteva, da je izdana ena od odločb na podlagi Zakona o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih oseb (Uradni list SRS, št. 41/83 in spr. - v nadaljevanju: ZDVDTP), na podlagi katere se šele lahko uveljavlja posebna olajšava. To pa pomeni, da mnenje invalidske komisije, ki ga je tožeča stranka priložila ugovoru zoper informativni izračun in ki ga ponovno prilaga tožbi, ni dovolj. Ravno tako pa ni dovolj zatrjevanje, da pravice po ZDVDTP ima, ne da bi priložila ustrezno odločbo. Odločba, ki jo prilaga, namreč ni ustrezna, saj ne gre za eno od odločb iz osmega odstavka 114. člena ZDavP-2, ki so podlaga za uveljavljanje posebne olajšave iz 2. točke prvega odstavka 114. člena.

Ker je torej odločitev tožene stranke pravilna, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo, na podlagi določb prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

O stroških upravnega spora je sodišče odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Ker okoliščine, relevantne za odločitev, niso sporne, je sodišče, na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, odločilo brez glavne obravnave.