Jedro

Če niso nastopile okoliščine, ko bi delo tožnikov izgubilo naravo začasnosti ter postalo trajno, niso izpolnjeni pogoji za sklenitev delovnega razmerja za nedoločen čas po 2. odstavku 18. člena ZDR. V tem zakonitem določilu je predpisano, da lahko delavec nadaljuje z delom v delovnem razmerju za nedoločen čas, če delo, za katero je bilo na temelju objave sklenjeno delovno razmerje za določen čas, izgubi naravo začasnosti, ob nadaljnjem pogoju, da s tem soglaša delodajalec. To pomeni, da v primeru, ko se narava začasnosti dela spremeni v trajno, nadaljevanje dela ni odvisno zgolj od volje delavca, pač pa je zato potrebna tudi volja delodajalca.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnikov, da se njuno delovno razmerje, sklenjeno s toženo stranko za določen čas, nadaljuje kot delovno razmerje za nedoločen čas. Sodišče je ugotovilo, da povečani obseg dela - zaradi katerega je bilo delovno razmerje sklenjeno za določen čas - pri toženi stranki ni izgubil narave začasnosti.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo pritožbo obeh tožnikov in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ker je v celoti soglašalo z njegovimi dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je vložila tožeča stranka pravočasno revizijo, s katero uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V obrazložitvi revizije navaja, da ji v postopku pred sodiščem prve stopnje niso bili zagotovljeni minimalni procesni standardi, zato ni bila v enakopravnem položaju s toženo stranko. Ker sodišče tožeči stranki ni dodelilo roka za obravnavanje pripravljalne vloge tožene stranke, ki jo je prejela na naroku za glavno obravnavo, je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 7. točki 2. odstavka 354,. člena ZPP. Tožeča stranka očita sodišču, da ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, izvedene dokaze pa je zmotno ocenilo, zlasti izpovedbo direktorja tožene stranke. Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno, saj je tožena stranka glede na stalno naravo dela obeh tožnikov, zlorabila inštitut delovnega razmerja za določen čas. Zato predlaga razveljavitev obeh sodb in novo sojenje na prvi stopnji.

Revizija je bila v skladu s 390. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 - 27/90 - ZPP) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se v zakonskem roku o njej ni izjavil. Revizija ni utemeljena.

Ob obravnavanju revizije revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 10. točki 2. odstavka 354. člena ZPP, kar je moralo preizkusiti po uradni dolžnosti.

Neutemeljena je revizijska trditev, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 7. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje ni ugodilo predlogu tožeče stranke, da se ji določi rok za odgovor na pripravljalni spis tožene stranke. Predvsem je opozoriti, da vloge tožene stranke z dne 11.9.1996 ni šteti za pripravljalno vlogo (niti po obliki niti po vsebini), ampak so bili z njo sodišču prve stopnje predloženi uradni podatki o gibanju zaposlenih, ki jih je tožeča stranka predlagala v dokaz svojim trditvam o obstoju povečanega obsega dela na obravnavi dne 5.9.1996 (l. št. 15). Sodišče je to vlogo, kot izhaja iz obrazložitve, presodilo kot dokazno listino.

Tudi če bi se dopisu tožene stranke z dne 11.9.1990 pripisala narava pripravljalne vloge, očitana bistvena kršitev določb postopka ne bi bila podana. Po 3. odstavku 299. člena ZPP lahko stranka tudi med glavno obravnavo pošilja vloge, v katerih navaja dejstva, ki jih namerava zatrjevati na naroku in dokaze, ki jih namerava predlagati. Način izmenjave pripravljalnih spisov z zakonom ni določen, zato je odvisen od formalnega procesnega vodstva samega sodišča. Ker je bil tožeči stranki spis tožene stranke vročen na glavni obravnavi dne 3.10.1996, sodišče očitane kršitve ni storilo. Bistvena kršitev pravdnega postopka bi bila podana, če tožeča stranka ne bi mogla razpravljati pred sodiščem, ker ji spis ne bi bil vročen.

Z očitkom, da sodišče ni sledilo dokaznim predlogom tožeče stranke in je opustilo izvedbo predlaganih dokazov, pa revident graja pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja. Zaradi prepovedi iz določila 3. odstavka 385. člena ZPP pa teh navedb v revizijskem postopku ni več dovoljeno upoštevati.

Revizijska graja zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljena. Povečan obseg dela tožene stranke v času od 1.8.1994 do 31.7.1995 sta sodišči prve in druge stopnje pravilno vzeli kot izhodišče za svojo presojo, da je bilo s tožnikoma za to obdobje zakonito sklenjeno delovno razmerje za določen čas. Ker tožena stranka delovnega razmerja s tožnikoma ni sklenila v nasprotju z zakonom, njenega ravnanja, tudi po presoji revizijskega sodišča, ni mogoče sankcionirati po določilu 1. odstavka 18. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91, 71/93 - ZDR). V tem določilu je vsebovana zakonita domneva, da se v primeru, če niso bili za sklenitev delovnega razmerja za določen čas izpolnjeni pogoji iz 17. člena ZDR, šteje, da je bilo sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas.

Ob nadaljnji ugotovitvi obeh sodišč, da pri toženi stranki tudi niso nastopile okoliščine, ko bi delo tožnikov izgubilo naravo začasnosti ter postalo trajno, je pritrditi njuni pravni presoji, da niso bili izpolnjeni pogoji za sklenitev delovnega razmerja za nedoločen čas po 2. odstavku 18. člena ZDR. V tem zakonitem določilu je predpisano, da lahko delavec nadaljuje z delom v delovnem razmerju za nedoločen čas, če delo, za katero je bilo na temelju objave sklenjeno delovno razmerje za določen čas, izgubi naravo začasnosti, ob nadaljnjem pogoju, da s tem soglaša delodajalec. To pomeni, da v primeru, ko se narava začasnosti dela spremeni v trajno, nadaljevanje dela ni odvisno zgolj od volje delavca, pač pa je zato potrebna tudi volja delodajalca. Ker noben od zakonitih pogojev iz 2. odstavka 18. člena ZDR ni bil izpolnjen, je bil tožbeni zahtevek tožeče stranke pravilno zavrnjen in izpodbijana pravnomočna sodba ne pomeni materialno zmotne sodbe.

Glede na navedeno revizija ni utemeljena, zato jo je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP zavrnilo.

Določbe ZPP je revizijsko sodišče smiselno uporabilo kot določbe predpisa Republike Slovenije, skladno s 1. odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).