Jedro

Če vložnik zahteve za varstvo zakonitosti ocenjuje okoliščine, ugotovljene v izpodbijani sodbi, drugače kot sodišče, po vsebini uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ne pa kršitev zakona.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Novem mestu je s sodbo z dne 10. 11. 2009 spoznalo obsojenega I. K. za krivega storitve poskusa kaznivega dejanja umora po prvem odstavku 127. člena Kazenskega zakonika (KZ) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena KZ (dejanje je opisano pod točko 1 izreka), za katero mu je izreklo kazen 5 (pet) let zapora. V izrečeno kazen mu je vštelo čas pridržanja dne 15. 8. 2003. Z isto sodbo je obsojena R. H. in D. K. spoznalo za kriva storitve kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po četrtem in prvem odstavku 134. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ (dejanje je opisano pod točko 2 izreka), za katero je obema izreklo pogojni obsodbi, v katerih je vsakemu določilo kazen 4 (štiri) mesece zapora, ki pa ne bosta izrečeni, če vsak v preizkusni dobi 2 (dveh) let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Po 69. členu KZ je obsojencem odvzelo kuhinjska noža. Obsojencem je v plačilo naložilo stroške postopka, oškodovanca V. H. pa s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Z isto sodbo je zoper obtoženo B. K. iz razloga po 1. točki 357. člena ZKP zavrnilo obtožbo, zaradi kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po četrtem in prvem odstavku 134. člena v zvezi s 25. členom KZ ter odločilo, da stroški tega dela postopka obremenjujejo proračun (točka II izreka). Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 16. 9. 2010 pritožbo zagovornika obsojenega I. K. zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje; obsojenca pa oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka.

2. Zagovornik obsojenega I. K. je zoper navedeno pravnomočno sodbo dne 9. 12. 2010 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev kazenskega zakona iz 2. in 5. točke 372. člena ZKP in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. V zahtevi navaja, da je sodišče napačno zaključilo, da je imel storilec namen, da bi oškodovancu poskušal vzeti življenje, obsojencu bi lahko bil dokazan le naklep glede kaznivega dejanja hude telesne poškodbe. Z odločbo o kazni je sodišče prekoračilo pravice, ki jih ima po zakonu in izreklo kazensko sankcijo izven zakonskih meja. Bistveno kršitev določb kazenskega postopka uveljavlja z navedbami, da sodišče pri ugotavljanju naklepa ni navedlo razlogov, glede ugotovljenih objektivnih okoliščin, ni navedlo, kateri materialni dokazi potrjujejo resnicoljubnost obremenilnih prič, temveč je to le pavšalno navajalo, ni navedlo razlogov, zakaj ne verjame pričam. Sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe navaja, da sprejema razloge sodbe sodišča prve stopnje, takšna obrazložitev je pavšalna in pomanjkljiva.

3. Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP dne 5. 1. 2011, navaja, da navedbam v zahtevi za varstvo zakonitosti ni moč pritrditi. Zahteva za varstvo zakonitosti sodišču očita, da je zmotno ugotovilo dejansko stanje s tem, ko je glede na ugotovitve napravilo nepravilen zaključek, da je obsojeni dejanje storil naklepno. V konkretni zadevi sodišče ni prekoračilo pravice, ki jo ima po zakonu glede izbire in odmere kazenske sankcije, ker v konkretnem primeru sodišče ni našlo posebnih olajševalnih okoliščin, je kazen izreklo brez omilitvenih določil. Sodišče druge stopnje se je opredelilo do pritožbenih navedb, ki se nanašajo na odločilna dejstva, in jih tudi ustrezno obrazložilo.

B-1.

4. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja: da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja drugi odstavek 420. člena ZKP, torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena; ta razlog med drugim obsega tudi drugačno presojo izvedenih dokazov in njihove verodostojnosti; da je Vrhovno sodišče glede bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP v odločbi sodišča druge stopnje že presodilo, da sodišče druge stopnje, če v svoji odločbi ne presodi vseh navedb pritožbe, ne stori navedene bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ampak gre za kršitev določbe prvega odstavka 395. člena ZKP, ki se upošteva v okviru 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, torej le, če je takšna kršitev vplivala na zakonitost odločbe sodišča druge stopnje.

B-2.

5. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti neutemeljeno uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 2. točke prvega odstavka 372. člena ZKP z navedbami, da je sodišče napačno zaključilo, da je storilec imel naklep glede očitanega mu kaznivega dejanja, da je imel namen, da bi oškodovancu poskusil vzeti življenje. Po navedbah zahteve, bi bil obsojencu lahko dokazan le naklep glede milejšega kaznivega dejanja, to je hude telesne poškodbe po 134. členu KZ.

6. Kršitev kazenskega zakona je podana, kadar sodišče na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje nepravilno uporabi kakšno materialnopravno določbo zakona. Obsojenčev zagovornik s trditvami o napačnih zaključkih sodišča o krivdi obsojenca zatrjuje kršitev kazenskega zakona na podlagi lastne dokazne ocene, ki pa se razlikuje od tiste v izpodbijani pravnomočni sodbi. S tem pa ne uveljavlja kršitve kazenskega zakona, temveč zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

7. Kršitev 5. točke 372. člena ZKP zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja z navedbami, da je sodišče z odločbo o kazni prekoračilo pravice, ki jih ima po zakonu, ker je ob nepravilni uporabi določb 41., 42. in 43. člena KZ obsojencu izreklo kazensko sankcijo izven zakonskih meja. Glede na ugotovljene olajševalne okoliščine, zlasti glede na starost obsojenca in odmaknjenost dogodka, bi moralo obsojencu izreči bistveno nižjo kazen.

8. Sodišče je z izpodbijano pravnomočno sodbo obsojencu za poskus kaznivega dejanja umora po prvem odstavku 127. člena KZ izreklo kazen pet let zapora, to je v mejah z zakonom predpisane kazni za to kaznivo dejanje oziroma na zakonskem minimumu predpisane kazni za to kaznivo dejanje, ob upoštevanju obteževalnih in olajševalnih okoliščin, kot izhajajo iz razlogov sodb (sodba sodišča prve stopnje, stran 9, sodba sodišča druge stopnje, stran 3). Zagovornik, ki v zahtevi navaja, da bi glede na ugotovljene olajševalne okoliščine (starost obsojenca – 41 let ob storitvi kaznivega dejanja in odmaknjenost dejanja – dejanje je bilo storjeno leta 2003) sodišče moralo izreči bistveno nižjo kazen z uporabo omilitvenih določil, drugače kot sodišči v izpodbijani sodbi, ocenjuje navedene okoliščine, ki so poleg v razlogih izpodbijane pravnomočne sodbe ugotovljenih obteževalnih okoliščinah, vplivale na izrek kazenske sankcije. S tem pa po vsebini uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ne pa kršitev zakona.

9. Bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zagovornik uveljavlja z navedbami, da je v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje navajal, da je sodišče navedlo razloge o odločilnih dejstvih, vendar glede njih ni izvajalo dokazov ter da glede določenih odločilnih dejstev sploh ni navedlo razlogov; sodišče pri ugotavljanju naklepa ni navedlo razlogov glede ugotovljenih objektivnih okoliščin, ni navedlo, kateri materialni dokazi potrjujejo resnicoljubnost obremenilnih prič, ni navedlo razlogov, zakaj ne verjame pričam, ki je bila razbremenilna in na strani obtoženca edina nepristranska priča E. V., prisoten na kraju dogodka oziroma zakaj ne verjame tej priči. Obrazložitev sodišča druge stopnje, da je dokazna presoja sodišča prve stopnje ustrezno utemeljena, da sprejema razloge sodbe sodišča prve stopnje ter da je sodba sodišča prve stopnje ustrezno obrazložena, je po navedbah zahteve za varstvo zakonitosti pavšalna in pomanjkljiva, zato je tudi sodišče druge stopnje kršilo določbe kazenskega postopka.

10. Sodišče prve stopnje ni dolžno v svojo odločbo povzemati vsebine vsakega posameznega dokaza. Dolžno pa je podati obrazložitev, skladno z določbo sedmega odstavka 364. člena ZKP, kar je sodišče prve stopnje tudi storilo. Sodišče druge stopnje, ki mora presoditi vse konkretne pritožbene navedbe, ki se nanašajo na odločilna dejstva in jih ustrezno obrazložiti (395. člen ZKP), je to v izpodbijani sodbi prav tako storilo. V obrazložitvi sodbe, s katero je obsojenca spoznalo za krivega poskusa kaznivega dejanja umora, je sodišče prve stopnje zagovor obsojenca, ki je zanikal, da bi oškodovanca zabodel ter izpovedbe prič (M. K., E. E., V. K. in E. V.), ki tak zagovor obsojenca potrjujejo, obrazloženo zavrnilo ter opirajoč se na izpovedbe oškodovanca ter zagovore R. H., D. K. in B. K. ter izvedensko mnenje izvedenca medicinske stroke zaključilo, da je obsojenec dne 15. 8. 2003 z večjim kuhinjskim nožem dvakrat zabodel oškodovanca v predel prsi in mu prizadejal v opisu dejanja navedene poškodbe, s tem poskusil oškodovancu vzeti življenje, dejanja pa ni dokončal, ker so mu to preprečili oškodovančevi sorodniki (stran 4 do 9 sodbe). Sodišče druge stopnje je ob zavrnitvi pritožbe obsojenčevega zagovornika zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja pritrdilo sodišču prve stopnje in se obrazloženo opredelilo tudi do pritožbenih navedb glede bistvene kršitve določb kazenskega postopka – neobrazloženosti sodbe sodišča prve stopnje glede odločilnih dejstev ter jih kot neutemeljene zavrnilo (sodba sodišča druge stopnje, stran 2 do 3). Zato Vrhovno sodišče ne more pritrditi nekonkretiziranim navedbam v zahtevi, da je obrazložitev sodišča druge stopnje, ki je ocenilo, da sodba sodišča prve stopnje vsebuje razloge o odločilnih dejstvih in se je s temi strinjalo, pavšalna in pomanjkljiva.

11. Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona, ki jih je zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljal, zahteva pa je bila pretežno vložena tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, je zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

12. Izrek o stroških postopka temelji na določilu 98. a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Ker zagovornik z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, je obsojenec dolžan plačati stroške postopka, to je sodno takso. Sodno takso bo s posebnim plačilnim nalogom odmerilo sodišče prve stopnje.