Jedro

Obvestilo toženke tožniku, s katerim ga obvešča, da mu v letu 2011 ni dovoljeno loviti visoke divjadi v Lovski družini M., razen na razpisanih skupnih lovih, ne predstavlja le sporočila, ampak gre za odločitev organov toženke v smislu prvega odstavka 14. člena ZDru zoper katero je dopustno sodno varstvo. Pomanjkanje oblike izdanega akta ne more iti v breme tožnika.

Ukrep prepovedi lova je bil tožniku izrečen ne da bi bile upoštevane temeljne pravice in garancije pravnega postopka, za izrek takšne prepovedi ne obstaja ne pravna in ne dejanska podlaga, zato je sodišče prve stopnje pravilno in zakonito tožbenemu zahtevku ugodilo in obvestilo odpravilo.

Izrek

Pritožba se zavrne in sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odpravilo obvestilo Lovske družine M. z dne 22. 3. 2011 in odločilo, da je toženka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 1.323,84 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo je toženka vložila pravočasno pritožbo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP. V drugem odstavku na 5. strani obrazložitve navaja, da obvestilo ni pravni akt, s katerim bi bilo možno odločati o kakšni pravici in obveznosti strank, v nadaljevanju pa isto obvestilo obravnava kot sklep toženke, s katerim naj bi bilo odločeno o pravici in obveznosti stranke. Sodišče je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka tudi s tem, ko je odločilo preko postavljenega tožbenega zahtevka. Tožnik je postavil tožbeni zahtevek na odpravo obvestila z dne 22. 3. 2010, sodišče pa je razsodilo, da se odpravi obvestilo z dne 22. 3. 2011. Ni sporno, da je bilo obvestilo toženke pomotoma datirano z dnem 22. 3. 2010, namesto pravilno 22. 3. 2011, vendar pa tožnik te pomote ni upošteval in tožbenega zahtevka ni popravil. Sodišče prve stopnje tega ni smelo popraviti samo. Toženka je na občnem zboru dne 14. 3. 2010 soglasno, tudi z glasom tožnika, sprejela sklep, da je v letu 2010 obvezna udeležba lovcev na najmanj petih razpisanih skupnih lovih; če lovec te obveze ne izpolni, mu v prihodnjem letu ni dovoljeno loviti visoke divjadi, razen na skupnih lovih. Zoper sklep ni bilo vloženega ugovora, niti kakšnega drugega pravnega sredstva. Sklep je tako postal dokončen in zato zavezujoč za vse člane toženke. Tožnik se v letu 2010 ni udeležil niti enega od razpisanih skupnih lovov, kaj drugega tožnik tudi ne zatrjuje, Toženki tudi ni poslal nobenega opravičila. Toženka je zato na podlagi navedenega sklepa članom, ki se v letu 2010 niso udeležili najmanj petih skupnih lovov (takšnih članov je bilo 14, tudi tožnik), poslala obvestilo o neudeležbi in jih opozorila na veljaven sklep občnega zbora z dne 14. 3. 2010, vključno s posledicami, ki izhajajo iz tega sklepa. Takšno obvestilo ni odločitev organov toženke v smislu prvega odstavka 14. člena Zakona o društvih (ZDru), zoper katerega bi bilo dopustno sodno varstvo. S tem obvestilom je toženka tožnika le obvestila o določenem dejstvu, ostala vsebina pa je le povzetek vsebine predhodno veljavno sprejetega sklepa. Toženka takšnega sklepa tožniku niti ne bi bila dolžna pošiljati, saj mora tožnik sam vedeti, ali izpolnjuje pogoje za izvajanje lova ali ne. Tožnik bi storil disciplinski postopek v primeru, če bi kljub temu, da ne bi izpolnjeval pogojev za izvajanje lova na visoko divjad, tak lov izvajal. V tem primeru bi ta kršitev predstavljala disciplinsko kršitev in v tem primeru bi toženka res morala izvesti disciplinski postopek po pravilih, ki so sprejeta za izvedbo tovrstnega postopka. Sicer pa je bila tožba vložena preuranjeno. V drugem odstavku 14. člena Zakona o društvih, ki je veljal ob vložitvi tožbe (ko je že veljal ZDru-1B), je določeno, da če društvo o pritožbi člana ne odloči v roku treh mesecev od prejema pritožbe, se šteje, da je pritožba zavrnjena. Tožnik je tožbo vložil že dne 24. 6. 2011, predno je bilo o njegovi zahtevi odločeno oziroma predno se po zakonu lahko šteje, da je bila pritožba zavrnjena. Ker je bila tožba vložena pred dokončnostjo odločitve v okviru postopka pri toženki, ni podana procesna predpostavka iz prvega odstavka 14. člena ZDru za sodno varstvo in je potrebno tožbo zavreči. Do tega stališča toženke se sodišče prve stopnje sploh ni opredelilo, zato se sodba tudi v tem delu ne da preizkusiti.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, razlogi sodbe niso sami s seboj v nasprotju, sodba tudi sicer nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti. V okviru trditvene in dokazne podlage pravdnih strank je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, pravilno pa je uporabilo tudi materialno pravo. Razloge sodišča prve stopnje za ugoditev tožbenemu zahtevku pritožbeno sodišče v celoti sprejema, glede na pritožbene navedbe pa še dodaja:

5. Nesporno je bilo med pravdnima strankama ugotovljeno, da je toženka pri zapisu obvestila z dne 22. 3. 2011 pomotoma zapisala datum 22. 3. 2010 (priloga A5). Takšno, med pravdnima strankama nesporno dejstvo, je pravilno in upravičeno povzelo tudi sodišče prve stopnje in v izreku sodbe zapisalo, da gre za obvestilo z dne 22. 3. 2011, pri čemer ne gre za prekoračenje tožbenega zahtevka v smislu tretjega odstavka 350. člena ZPP.

6. Pritožbeno sodišče sprejema zaključek sodišča prve stopnje, da obvestilo toženke tožniku z dne 22. 3. 2011, s katerim ga obvešča, da mu v letu 2011 ni dovoljeno loviti visoke divjadi v Lovski družini M., razen na razpisanih skupnih lovih (priloga A5), ne predstavlja le sporočila, ampak gre za akt, s katerim je toženka odločila, da je tožnik kršil sklep sprejet na občnem zboru toženke dne 14. 3. 2010 in mu tudi izrekla posledico – začasno prepoved lova na visoko divjad. Omejila ga je torej v njegovi pravici do izvajanja lova v letu 2011 v lovišču, s katerim upravlja toženka. Prepričljiv je zato zaključek sodišča prve stopnje, da gre za odločitev organov toženke v smislu prvega odstavka 14. člena ZDru zoper katero je dopustno sodno varstvo. Pomanjkanje oblike izdanega akta ne more iti v breme tožnika. V zvezi s tolmačenjem vsebine obvestila sodišče prve stopnje ni zagrešilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, saj je le pojasnilo, da v konkretnem primeru ne more iti za klasično obvestilo, temveč gre po vsebini za odločbo, ki jo je mogoče izpodbijati v sodnem postopku. Pravilno je sodišče prve stopnje ugotovilo, da obvestilo ni bilo izdano zakonito, saj se v skladu z veljavnimi Pravili Lovske družine M. lahko izreče ukrep prepovedi lova le v disciplinskem postopku, kot to določa prvi odstavek 33. člena teh pravil (priloga A2) in da lažje kršitve, za katere je mogoče izreči disciplinski ukrep opomina ali prepovedi lova, predstavljajo tudi kršitve obveznosti članov toženke določene z drugimi splošnimi akti in s sklepi organov toženke (drugi odstavek 35. člena Pravil Lovske družine M.). Nedvomno se neudeležba tožnika na skupnih lovih lahko šteje med lažje kršitve (kršitev obveznosti prejete s sklepom občnega zbora toženke z dne 14.3.2010), za katero je mogoče izreči ukrep prepovedi lova, vendar le v disciplinskem postopku, v katerem je potrebno upoštevati ustavno predvidena procesnopravna jamstva iz tretjega odstavka 29. člena Ustave RS, po katerem mora biti vsakomur, ki je obdolžen, ob popolni enakopravnosti zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist, strankam pa je potrebno zagotoviti možnost, da zavarujejo in uveljavijo svoje pravice in se izjavijo o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev organa, kot tudi vse pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje. To pa tožniku v konkretnem primeru ni bilo zagotovljeno. Ukrep prepovedi lova je bil torej tožniku izrečen ne da bi bile upoštevane temeljne pravice in garancije pravnega postopka, za izrek takšne prepovedi ne obstaja ne pravna in ne dejanska podlaga, zato je sodišče prve stopnje pravilno in zakonito tožbenemu zahtevku ugodilo in obvestilo odpravilo (14. člen ZDru, 1. člen ZPP).

7. Pritožbeno sodišče še dodaja, da je bil Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o društvih (ZDru-1B) objavljen v Uradnem listu RS, št. 39/2011 z dne 25. 5. 2011, tožnik pa je pritožbi na odločitev toženke vložil že dne 7. 4. 2011 (priloga A6) in 22. 4. 2011 (priloga A17), torej pred nastopom veljavnosti uveljavljane spremembe („Če društvo o pritožbi ne odloči v roku treh mesecev od prejema pritožbe, se šteje, da je pritožba zavrnjena.“), zato je tudi pritožbeni očitek o preuranjenosti tožbe neutemeljen. Sicer pa sodišče odloča po stanju ob koncu glavne obravnave in je toženkin ugovor tudi iz tega razloga neutemeljen.

8. Glede na vse povedano je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo potrdilo (353. člen ZPP).