Jedro

Objekt je neskladno zgrajen tudi takrat, ko je njegova namembnost drugačna od tiste, za katero je bilo izdano gradbeno dovoljenje. Če je za objekt že izdano uporabno dovoljenje, kar predpostavlja, da je gradnja izvedena v skladu z gradbenim dovoljenjem, investitor pa mu nato spremeni namembnost brez gradbenega dovoljenja, se izreče inšpekcijski ukrep prepovedi uporabe objekta na podlagi 3. točke prvega odstavka 150. člena ZGO-1.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo na podlagi 153. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) tožniku izrekla inšpekcijske ukrepe zaradi neskladne gradnje stanovanjske hiše na zemljišču parc. št. 119/1 k.o. ..., ker jo uporablja v nasprotju z izdanim gradbenim dovoljenjem z dne 6. 7. 2009 in z odločbo o njegovi spremembi z dne 11. 8. 2010. V 1. točki izreka mu je naložila, da takoj po vročitvi te odločbe preneha uporabljati pritlični del omenjene stanovanjske hiše za namen hleva, dokler ne pridobi spremenjenega gradbenega dovoljenja in uporabnega dovoljenja, v 2. točki pa, da mora v roku enega meseca po vročitvi te odločbe za sporni objekt zaprositi za spremembo gradbenega dovoljenja, ki ga lahko začne uporabljati, ko zanj pridobi dokončno uporabno dovoljenje. V 3. točki izreka je za objekt izrekla prepovedi iz 158. člena ZGO-1. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je bilo tožniku za gradnjo stanovanjskih objektov A in B, objekta za rekreacijo in za gradnjo dovozne poti izdano gradbeno dovoljenje in nato še odločba o njegovi spremembi, iz katerih je razvidno, da je na zemljišču dovoljeno zgraditi enostanovanjski objekt z oznako B. V vodilni mapi je navedeno, da je ta v celoti namenjen bivanju. Iz načrta arhitekture izhaja, da gre za stavbo s tlorisnimi dimenzijami pritličja 24,9 m x 10,3 m, v kateri je po prikazu v projektu arhitekture predviden prostor za vina na površini 9,7 m x 11,7 m, klubska soba in shramba za orodje. Na pregledu 19. 4. 2011 je gradbena inšpektorica ugotovila, da tožnik gradi na zemljišču parc. št. 119/1 k.o. ... objekt dimenzij 24,9 m x 10,3 m, ki ga v pritličnem delu na površini 9,7 m x 11,7 m uporablja kot hlev za konje. Na podlagi navedenega je zaključila, da tožnik sicer gradi objekt, katerega gabariti so v skladu z izdanim gradbenim dovoljenjem, medtem ko se del pritličja v objektu B uporablja v nasprotju z izdanim gradbenim dovoljenjem, to je kot hlev in ne za spravilo sodov za vino. Glede na navedeno je bil izrečen inšpekcijski ukrep iz 153. člena ZGO-1. Upravni organ druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnil, med drugim tudi stališče, da je ukrep prepovedi uporabe objekta po 153. členu ZGO-1 mogoče izreči le zavezancu, ki razpolaga z uporabnim dovoljenjem. Vsebina navedenega člena ne pomeni, da je moral zavezanec že pred izrekom inšpekcijskega ukrepa imeti staro uporabno dovoljenje. Če ga je imel in je objekt uporabljal v nasprotju z njim, mora pridobiti novega. Če je objekt uporabljal brez uporabnega dovoljenja, pa si lahko pridobi samo novo dovoljenje, saj starega sploh nima. V zadevi tudi ni bilo kršeno začelo zaslišanja stranke, pri čemer se pritožbeni organ sklicuje na 146. člen ZGO-1. Ostale pritožbene navedbe je ocenil kot pavšalne, zato njihova presoja ni bila mogoča. Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je izpodbijana odločitev posegla v temeljne človekove pravice in svoboščine iz 14. in 22. člena Ustave RS. Organ druge stopnje namreč ni odgovoril na njegove pritožbene očitke, zato odločbe ni mogoče preizkusiti. Ker pritožbene navedbe niso bile vsebinsko presojene, jih ponavlja v tej tožbi. Tako meni, da 153. člen ZGO-1 ne daje podlage za prepoved uporabe objekta, saj zakon eksplicitno določa, da se tak ukrep lahko izreče šele, ko inšpekcijski zavezanec razpolaga z uporabnim dovoljenjem. Objekt je namreč mogoče uporabljati, ko je pridobljeno uporabno dovoljenje in če se ta uporablja v nasprotju z njegovimi pogoji, je mogoče izdati ukrep prepovedi uporabe objekta. V obravnavanem primeru pa za objekt B uporabno dovoljenje še ni bilo pridobljeno. Poleg tega izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti, saj ostaja nepojasnjeno, v čem gre za neskladno gradnjo. Noben predpis ne prepoveduje, da bi imel lastnik v stanovanjski hiši konja kot hišnega ljubljenčka. Kršena so bila tudi načela iz 7., 8. in 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Ker tožniku ni bila dana možnost, da bi se lahko izjasnil o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločbo, pomeni to absolutno bistveno kršitev pravil postopka. Predlaga, naj sodišče odpravi upravna akta obeh stopenj in zadevo vrne v ponovni postopek, toženki pa naloži plačilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Izpodbijana odločba je bila izdana na podlagi prvega odstavka 153. člena ZGO-1, po katerem gradbeni inšpektor v primeru neskladne gradnje prepove uporabo objekta oz. njegovega dela, ki se uporablja v nasprotju s pogoji iz gradbenega dovoljenja, dokler investitor ne pridobi spremenjenega gradbenega dovoljenja in novega uporabnega dovoljenja. Po 12.2. točki prvega odstavka 2. člena ZGO-1 gre za neskladno gradnjo tudi takrat, ko se objekt, za katerega je bilo sicer izdano gradbeno dovoljenje, uporablja v nasprotju s pogoji, določenimi z njim.

Iz navedenih določb jasno izhaja, da se v tej zadevi izrečeni inšpekcijski ukrep, s katerim se prepove uporaba objekta ali njegovega dela, izreče, če investitor uporablja objekt v nasprotju z gradbenim dovoljenjem in ne v nasprotju z uporabnim dovoljenjem, kot to meni tožnik. Zato je objekt neskladno zgrajen tudi takrat, ko je njegova namembnost drugačna od tiste, za katero je bilo izdano gradbeno dovoljenje. Če je za objekt že izdano uporabno dovoljenje, kar predpostavlja, da je gradnja izvedena v skladu z gradbenim dovoljenjem (prvi odstavek 89. člena ZGO-1), investitor pa mu nato spremeni namembnost brez gradbenega dovoljenja, se izreče inšpekcijski ukrep prepovedi uporabe objekta na podlagi 3. točke prvega odstavka 150. člena ZGO-1. Glede na navedeno je neutemeljeno tožbeno stališče, da se sme prepovedati uporabo objekta na podlagi prvega odstavka 153. člena ZGO-1 le v primeru, ko investitor že ima uporabno dovoljenje.

Kot izhaja iz uvodoma povzete obrazložitve drugostopenjske odločbe, se je do navedenega tožnikovega stališča opredelil tudi pritožbeni organ. Dejstvo, da se tožnik z njegovo razlago ne strinja, pa ne more biti podlaga za trditev, da o tem pritožbenem očitku ni zavzel stališča. Iz izpodbijane odločbe je razvidno, da je bilo tožniku za gradnjo objekta z oznako B izdano gradbeno dovoljenje za gradnjo enostanovanjskega objekta, medtem ko je gradbena inšpektorica na inšpekcijskem pregledu, torej na podlagi lastnega zaznavanja, ugotovila, da se pritličje uporablja kot hlev, torej za nestanovanjsko namembnost. Iz tega po mnenju sodišča jasno izhaja, da se neskladnost objekta kaže v njegovi uporabi, ki ni v skladu z gradbenim dovoljenjem. Sodišče se zato ne strinja niti s tožbenim stališčem, da izpodbijane odločbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Tudi sicer tožnik ugotovitve o hlevu ne izpodbija, meni le, da noben predpis ne prepoveduje, da bi imel v stanovanjski hiši konja. To drži – ob predpostavki, da bo za konja v stanovanju ustrezno poskrbljeno –, ne more pa imeti v stanovanjski hiši hleva, ki je gospodarski objekt. Po prvem odstavku 146. člena ZGO-1 se vodenje inšpekcijskega postopka, izrekanje ukrepov in vročanje inšpekcijskih odločb šteje za nujne ukrepe v javnem interesu v smislu ZUP, zato se odločba lahko izda v skrajšanem postopku brez zaslišanja strank. Odločba se lahko izda ustno.

Navedena določba daje podlago za odstop od procesnih jamstev, ki jih strankam zagotavlja ZUP, ki v prvem odstavku 9. člena določa, da je treba pred izdajo odločbe dati stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo. Zato zgolj dejstvo, da tožnik pred izdajo izpodbijane odločbe te možnosti ni imel, v skladu z ustaljeno pravnosodno prakso tega sodišča (npr. zadevi I U 847/2010, I U 579/2011) samo po sebi ne predstavlja absolutne bistvene kršitve pravil upravnega postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP, ampak ima le značaj relativne kršitve postopka. To pomeni, da bi moral tožnik pri zatrjevanju te kršitve opredeljeno navesti, zakaj meni, da je opustitev možnosti, da se izjavi o pravno pomembnih dejstvih in okoliščinah v postopku, vplivala oz. bi lahko vplivala na zakonitost izpodbijane odločbe. Ker tega ni storil, ni mogoč sklep, da so bila v zadevi kršena pravila postopka.

Glede na navedeno je neutemeljeno tudi stališče, da je izpodbijana odločitev nezakonita in arbitrarna, zaradi česar naj bi bile kršene z ustavo zagotovljene človekove pravice in svoboščine. Do vseh vprašanj, do katerih je sodišče zavzelo stališče v tej sodbi in ki naj bi po tožnikovih navedbah predstavljale ponovitev pritožbenih navedb, pa se je pred tem opredelil tudi upravni organ druge stopnje.

V čem tožnik vidi kršitev načela varstva pravic strank in varstva javne koristi iz 7. člena ZUP ter načela zakonitosti iz 8. člena ZUP, v tožbi ni obrazloženo, zato preizkus zatrjevanih kršitev ni mogoč.

Ker je sodišče ugotovilo, da tožba ni utemeljena, jo je v skladu s prvim odstavkom 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo.

Kadar sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).