Jedro

Pravica do odgovora je namreč sestavni del dialoga, ki ga je treba omogočiti tistemu, o katerem je bila načeta določena tematika ob pogoju iz 26. člena ZMed. Objava odgovora ob izostanku odklonilnih razlogov je zato sestavni del medijske svobode.

Izrek

Reviziji se ugodi, izpodbijana sodba pa se tako spremeni, da se ob ugoditvi pritožbi tožeče stranke, sodba sodišča prve stopnje glasi: Tožena stranka B. G., odgovorni urednik A., je dolžan v prvi naslednji številki časopisa A. v rubriki pisma bralcev objaviti odgovor L. S. z naslednjo vsebino: "Naj vas imajo do konca Neverjetno, če že ne kar ponižujoče za medij, je, da se pusti uporabljati kot sredstvo za obračunavanje z drugim občilom. Tako se niti ni čuditi nekorektnosti odgovornega urednika A., ki je dopustil objavo polemike S. J. z mojim člankom Surovi časi občine P., objavljenim v decembrski izdaji B. Objava je nepoštena najprej in predvsem do bralcev A., ker pač niso imeli možnosti prebrati mojega prispevka v B. Z objavo J. tako rekoč osebnega pisma B. in Krajevni skupnosti P. so bili bralci A. prikrajšani, saj takšna enostranska objava ne zadostuje novinarskemu temeljnemu načelu o vsestranski, celoviti, uravnoteženi in razumljivi informaciji. Že naslov (najbrž redakcijski) - Oprostite, stopil se vam, na žulj - je lahko zavajajoč, kajti iz samega J. pisanja je razbrati, da ga v dejanja zoper p. krajevno skupnost ni gnalo kakšno razumsko, še manj kakšno plemenito hotenje, ampak zgolj pritlehno maščevanje. Potemtakem postaja trditev, da naj bi J. komu stopil na žulj, če že ne zavajajoča, vsaj odprto vprašanje. Bolj verjetno je, da jo je hudo skupilo J. kurje oko, pa je zajavkal, pri čemer so mu A. ustrežljivo podstavile mikrofon. Vendar naj s svojimi erinijami opravi vsak sam pri sebi tudi J.! Raje bom prešla k njegovi trditvi, da naj bi bila v svojem članku Surovi čas občine P. zapisala "nerazumljivo neresnico, da naj bi (J., op. avtorice) večkrat javno kritiziral B. in bil zainteresiran za njegovo zadušitev". Da bi vsaj nekoliko prispevala k uravnoteženi obveščenosti bralcev A. ponavljam, kar sem v resnici napisala v B.: "Domnevne nepravilnosti je občinskemu nadzornemu odboru prijavil S. J., ki je, razen iz političnih razlogov, tudi osebno še kako zainteresiran za zadušitev P., saj je večkrat javno kritiziral njegovo početje in nehanje - J., da ne bo nesporazumov - (denimo v zvezi s potrošniško osrednjo plažo. garažno hišo na A., kolizijo interesov, v kateri se nahaja v hkratni funkciji člana občinskega sveta ter člana upravnega organa javnega podjetja O. ...)" Pa še nekaj besed o strokovnih službah. Za strokovno službo v p. javnem podjetju O. J. ponosno pravi, da je kadrovsko močna in da skrbi za zakonitost poslovanja njegovega podjetja. Pohvalno. Kaj pa bi porekel, a ko ga njegova služba ne bi opozorila, da karkoli v podjetju ni skladno z zakonom? Kar se je zgodilo Krajevni skupnosti P., ki pa je na svojo "strokovno" službo - ta je hkrati tudi občinska - po Statutu Občine P. celo obsojena in je zato nikakor ne more zamenjati? Najbrž bi podvomil v njeno strokovnost ali v njeno nepristranskost, ali bi jo pri priči - upravičeno - odpustil. Celo več, ta ista "strokovna" služba krajevne skupnosti je, namesto da bi odgovorno opravljala svojo dolžnost, ravnala ne le nestrokovno, ampak tudi skrajno neetično - ovajala je svojo stranko. Pri etiki pa se vse začne in neha! L. S." Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške, nastale pred sodiščem prve stopnje v znesku 405,59 EUR, pred sodiščem druge stopnje v znesku 274,15 EUR in revizijske stroške v znesku 274,15 EUR, vse v 15 dneh, od tedaj dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožeče stranke na objavo odgovora, ki se nanaša na vsebino prispevka S. J. v rubriki pisma bralcev v časopisu A. z dne 5.1.2006 za naslovom: "Naj vas imajo do konca" in z nadnaslovom "Oprostite, stopil sem vam na žulj". Vsebina odgovora je razvidna iz izreka te sodbe.

Pritožbeno sodišče je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Tožeča stranka vlaga revizijo po določbi četrtega odstavka 39. člena Zakona o medijih (ZMed), vsebinsko uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, spremembo izpodbijane sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču druge stopnje v novo sojenje. V reviziji opiše ozadje zadeve in toženi stranki očita neetiko v njenem ravnanju, ki naj bi bila v tem, da bralci A. niso imeli priložnosti seznaniti se s člankom tožeče stranke v časopisu B., na katerega je nato v pismih bralcev A. odgovoril S. J. A. so služile kot sredstvo za politični obračun s časopisom B. in Krajevno skupnostjo P. Tožeča stranka se sklicuje na določbo 42. člena ter četrtega odstavka 26. člena ZMed. V J. prispevku v pismih bralcev je bila tožnica negativno vrednostno označena, iz tega pa izhaja njen pravni interes za objavo odgovora. Ta pa je širše narave in dopušča navajanje dejstev in okoliščin, ki dopolnjujejo informacijo. Toženec kot odgovorni urednik A. je ravnal nekorektno, ker je dopustil objavo J. članka v pismih bralcev, pri čemer je članek polemiziral s tožnico, ki pa ga je objavila v drugem mediju (B.). Korektno bi bilo, da bi odgovorni urednik - toženec - napotil avtorja, da polemizira s tožečo stranko v njenem časopisu B., sicer pa bi moral bralcem A. pojasniti ozadje J. prispevka v pismih bralcev, če je menil, da so A. dolžne objaviti tovrstni članek. Tožeča stranka je v zahtevanem odgovoru dodatno osvetlila ozadje J. članka in torej uporabila pravico do objektivne in vsestranske informacije (42. člen ZMed). Končno se revizija sklicuje na svobodo tiska in svobodo izražanja mnenj v javnosti, kar je tudi ustavna kategorije.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS in toženi stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Revizija je utemeljena.

Po določbi drugega odstavka 42. člena ZMed ima vsakdo pravico od odgovornega urednika zahtevati, da brezplačno objavi njegov odgovor na objavljeno informacijo, v katerem se z dokazljivimi navedbami zanikajo, bistveno popravljajo ali bistveno dopolnjujejo navedbe o dejstvih in podatkih v objavljeni informaciji. Pri tem se v postopku sodnega varstva ne glede na pravice do odgovora smiselno uporabljajo določbe, ki se nanašajo na postopek v zvezi s pravico do popravka (prvi odstavek 44. člena ZMed). To pomeni, da so v postopku za zagotovitev pravice do odgovora upoštevni le tisti odklonilni razlogi, ki so našteti v določbi 31. člena ZMed.

Opisana pravna razlaga v obravnavanem primeru pomeni, da bi toženec kot odgovorni urednik lahko odklonil odgovor tožeče stranke med drugim tedaj, če bi bil napisan žaljivo, če se ne bi nanašal na obvestilo (torej na prispevek J. v pismih bralcev) na katero se sklicuje tožeča stranka, če bi zahtevani odgovor ne navajal dejstev in okoliščin v zvezi z navedbami v prispevku S. J. in če bi odgovor bil napisan žaljivo. Navedeni trije odklonilni razlogi so posebej našteti zato, ker glede na trditveno podlago pravnih strank prihajajo v poštev pri odločitvi.

V okviru odločitve o obstoju prej opisanih odklonilnih razlogov se je sodišče prve stopnje osredotočilo na ugotovitev, da je odgovor, katerega objavo zahteva tožeča stranka, žaljivo napisan. Pri tem je navedlo nekatere dele besedila in jih posebej predstavilo. Vendar pa je na pritožbo tožeče stranke, ki se ni strinjala z obstojem tega odklonilnega razloga, sodišče druge stopnje sprejelo stališče, da žaljivosti vsebini odgovora, niti posameznim delom besedila, ni mogoče očitati, da pa je podan odklonilni razlog za objavo odgovora, ker se njegova vsebina v začetnem delu (prvih štirih stavkih) ne nanaša na vsebino prispevka S. J. Z navedenim uvodnim delom naj bi tožeča stranka presegla pravice, ki jih ji dajejo določbe Zmed, saj je kritizirala uredniško politiko časopisa A., katerega odgovorni urednik je toženec.

Revizijsko sodišče ne sprejema pravne razlage, sprejete v izpodbijani sodbi. Odgovor, katerega objava se zahteva, se namreč - upoštevaje dejstvo, da je pravno in dejansko sprejeta ugotovitev, da njegova vsebina ni žaljiva - v celoti nanaša na vsebino članka, ki ga je S. J. objavil v rubriki pisma bralcev A. dne 5.1.2006. Dejstvo je, da S. J. na tožničin prispevek v časopisu B. ni odgovoril v tem časopisu, temveč je v zvezi s tožničinim člankom prišlo do objave v drugem mediju, torej v A. Ni mogoče zanikati, da je tožnica imela vso pravico, da v odgovoru zadevo pojasni tudi s stališča po njenem mnenju neustrezne uredniške politike A., ki je odgovor na njen članek, objavljen v drugem mediju, dopustila objaviti v svojem mediju. Določbe ZMed, ki jih kot podlago za svojo odločitev citira sodišča druge stopnje, zato ob pravilni interpretaciji dopuščajo razlago, na katero se sklicuje tožeča stranka v reviziji.

Prvi štirje uvodni stavki tožničinega odgovora se torej v celoti nanašajo na sestavek, ki ga je toženec dovolil objaviti v svojem mediju. Zato je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je podan odklonilni razlog iz 1. alinee prvega odstavka 31. člena ZMed. Pravica do dogovora je namreč sestavni del dialoga, ki ga je treba omogočiti tistemu, o katerem je bila načeta določena tematika ob pogoju iz 26. člena ZMed. Objava odgovora ob izostanku odklonilnih razlogov je zato sestavni del medijske svobode. Revizijsko sodišče je postopalo v skladu z določbo 1. odstavka 380. člena ZPP in izpodbijano sodbo tako spremenilo, da je ugodilo pritožbi tožeče stranke in s tem njenemu tožbenemu zahtevku.

Sprememba izpodbijane sodbe ima v skladu z določbo 166. člena ZPP za posledico tudi spremembo odločitve o pravdnih stroških. Tožeča stranka je v pravdi v celoti uspela, zaradi česar ji je tožena stranka dolžna povrniti njene pravdne stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). Pravdni stroški na prvi stopnji, pritožbeni stopnji in na revizijski stopnji so odmerjeni v skladu z določbami taksne in odvetniške tarife.