Jedro

Rotacijska kosilnica je nevarna star, zato delodajalec objektivno odškodninsko odgovarja delavcu zaradi poškodbe, ki jo je ta utrpel, ko mu je ob košnji priletel tujek v oko. Ker zdravljenje očesa ni potekalo s komplikacijami, saj je šel delavec prvi dan poškodbe k ambulantnemu zdravniku, ki mu je nudil pomoč, šele po štirih dneh pa k specialistu okulistu, poleg tega pa se tudi ni bal, da bi na poškodovanem očesu izgubil vid, je pritožbeno sodišče odškodnino za prestani strah znižalo s 400.000,00 SIT na 200.000,00 SIT.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se v 1. točki izreka sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se znesek 1,550.000,00 SIT zniža na znesek 1,150.000,00 SIT in znesek 58.916,10 SIT na znesek 49.509,56 SIT.

V ostalem se pritožba tožene stranke ter v celoti pritožba tožnika zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik je dolžan povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v višini 14.202,50 SIT, v 8 dneh pod izvršbo.

Tožnik trpi sam svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo prisodilo tožniku odškodnino za nezgodo pri delu v znesku 1,550.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 26.1.1999 dalje do plačila in toženi stranki naložilo, da mu povrne tudi stroške sodnega postopka v višini 58.916,10 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 26.1.1999 dalje vse v 8 dneh pod izvršbo. Presežni del zahtevka je zavrnilo. Sodišče je ugotovilo, da si je tožnik poškodoval levo oko, ko je dne 22.5.1987 kosil travo z rotacijsko kosilnico in mu je pri tem vrglo tujek v levo oko, kar je imelo za posledico poškodbo očesa.

Zoper navedeno sodbo se pritožujeta obe stranki.

Tožnik izpodbija sodbo v zavrnilnem delu zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njegovi pritožbi in mu prizna odškodnino za negmotno škodo in sicer v skupnem znesku 2.250.000,00 SIT, podrejeno, da sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožba poudarja, da je sodišče tožniku prisodilo prenizko odškodnino glede na ugotovitve izvedenca dr. J. Z. in izpoved tožnika samega ter glede na obseg in vrsto škode.

Tožena stranka izpodbija navedeno sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po takrat veljavnem 1. odstavku 353. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. SFRJ št. 4/77 - 27/90) ter predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njeni pritožbi in izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožba poudarja, da je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje v zvezi s temeljem odškodninske odgovornosti tožene stranke. Sodišče ni upoštevalo dejstva, da se je tožnik zglasil v ambulanti že pred škodnim dogodkom dne 22.5.1987, kar izhaja iz listinskih dokazov. Vpis v knjigo bolnikov je bil izveden naknadno in je sodišče tudi neutemeljeno zavrnilo izpoved priče D. B.. Prav tako se je zmotno oprlo na izvedensko mnenje izvedenca K. Š., dipl. ing. agronomije glede ugotovitev o delovanju kosilnice, s katero je delal tožnik navedenega dne. Izvedenčeva ugotovitev, da je tožnika lahko zadel v oko delec zemlje, je nesprejemljiva in ji ni mogoče pritrditi glede na obliko kosilnice in traktorja, kar je razvidno iz fotografij v spisu.

Podrejeno tožena stranka uveljavlja tudi kršitev zmotne uporabe materialnega prava glede odmere odškodnine za posamezne vrste škod, saj prisojena odškodnina ne odgovarja ugotovljenim telesnim bolečinam, strahu in trajnim posledicam, ki jih je utrpel tožnik.

Predvsem sodišče ni zahtevalo od izvedenca razmejitve med trajnimi posledicami poškodbe levega očesa iz leta 1981 in 1987. Bleščavost in zmanjšanje sposobnosti vidljivosti za 10 % ni mogoče pripisati nastanka ob zadnji poškodbi tožnika, saj jo je nasprotno izvedenec pripisal v pretežni meri že prvi poškodbi. Sodišče se pri odmeri odškodnine za to škodo sklicuje le na odstotek ocene izvedenca, pri tem pa ni navedlo utemeljenih razlogov za prisojo odškodnine.

Pritožba tožnika ni utemeljena.

Pritožba tožene stranke je delno utemeljena.

Pritožbene trditve tožene stranke, da si tožnik ni poškodoval levo oko pri delu dne 22.5.1987, temveč nekaj dni prej in da do poškodbe ni prišlo tako, kot to zatrjuje tožnik in dopušča mnenjen izvedenca Š. K., niso utemeljene. Sodišče prve stopnje je, na podlagi izvedenih dokazov zaslišanja tožnika, njegovega sodelavca S. M. in obeh zdravnikov, ki sta po nezgodi obravnavala tožnika ter izpiska iz knjige bolnikov, prepričljivo ugotovilo, da se je tožnik poškodoval na delu dne 22.5.1987, da je zdravnik v ambulanti tožniku odstranil tujek iz levega očesa tega dne in to napisal v navedeni knjigi. Res je opis tega dogodka v knjigi opisan pod tekočo številko, kjer so opisi z dne 18.5.1987, vendar pa zaradi prej navedenega opisa zdravnika, da je opisano storil dne 22.5.1987, to ne more vplivati na verodostojnost ugotovitve, da se je tožnik res poškodoval dne 22.5.1987 ter takrat odšel tudi po prvo medicinsko pomoč. Iz izpovedi zdravnika specialista dr. J. Č., ki je dne 26.5.1987 pregledal tožnika in mu nudil nadaljnjo zdravniško pomoč izhaja, da tožnik s tako poškodbo ne bi mogel delati več dni pred 22.5.1987 in da to ne bi bilo neopazno. Priča S. M. je tudi izpovedal, da pred 22.5.1987 ni opazil nobenih znakov poškodb na tožniku in mu tudi ta ni prej o poškodbi ničesar povedal kot šele 22.5.1987. Glede na vse navedeno je ugotovitev sodišča prve stopnje glede nastanka poškodbe tožnika pravilna in se z njo strinja tudi pritožbeno sodišče. Tožnik se je poškodoval na delu z motorno kosilnico, katere obratovanje je sodišče prve stopnje pravilno opredelilo kot obratovanje s povečano nevarnostjo in je zato tožena stranka po določbah o objektivni odškodninski odgovornosti odgovorna za tožniku nastalo škodo v zvezi s tem obratovanjem. Izvedensko mnenje Š. K. o opremeljenosti kosilnice temelji na neposredni ugotovitvi oz. ogledu le-te ob prisotnosti predstavnikov tožene stranke in njihovem zatrjevanju, da se je prav s tem ogledanim strojem poškodoval tožnik.

Priložene fotografije v spisu potrjujejo dejstvo, da voznik vozila traktorja, ki je pred seboj potiskal kosilnico, ni zaščiten z nobenim steklom, niti s kabino, poleg tega pa je kosilnica gibljiva v levo in desno od smeri vožnje traktorja, zaradi česar po zaključku pritožbenega sodišča ni mogoče zavrniti ugotovitve izvedenca, da lahko med delovanjem kosilnice zaradi neravne podlage pride do letenja delcev podlage v smeri voznika. Tožena stranka ni dokazala izključenost takšnega dogodka. Zaradi navedenega je ugotovitev sodišča prve stopnje glede odškodninske odgovornosti tožene stranke pravilna in zakonita.

Pritožba tožene stranke pa je delno utemeljena glede višine prisojene odškodnine za negmotno škodo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je na podlagi zdravniških izvidov in izvedenskega mnenja dr. J. Z. ter zaslišanja tožnika sodišče prve stopnje odmerilo previsoko odškodnino iz naslova prestanega strahu in bolečin med zdravljenjem. Zdravljenje tožnika ni potekalo s kakšnimi komplikacijami, saj je tožnik še isti dan odšel k ambulatnemu zdravniku in mu je ta nudil pomoč, šele po 4 dneh pa je šel k specialistu okulistu, ki mu je nudil dokončno zdravniško pomoč. Tožnik ni bil v strahu, da bi izgubil vid na poškodovanem očesu ob samem škodnem dogodku in tudi kasneje med zdravljenjem strah zaradi izida zdravljenja ni bil močan in dolgotrajen. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče znižalo prisojeno odškodnino za fizične bolečine na 200.000,00 SIT in za prestani strah tudi na 200.000,00 SIT. Glede odškodnine za zmanjšanje splošnih življenjskih sposobnosti, ki ji ugovarja tožena stranka, pritožbeno sodišče meni, da je ta v višini 750.000,00 SIT odmerjeno realno in v skladu s sodno prakso, saj je iz izvedenskega mnenja in zaslišanja izvedenca medicinske stroke na obravnavi dne 26.1.1999 izkazano, da je ta upošteval obe poškodbi tožnika, posledice druge poškodbe z dne 22.5.1987. Čeprav deleža bleščavosti med posameznimi poškodbami ni mogel določiti pa to na ugotovljeno zmanjšanje življenjskih aktivnosti tožnika, ki jih potrjuje tudi izpoved tožnika, ne vpliva v taki meri, da bi izključevalo obstoj te škode v taki meri, da tožnik ne bi bil upravičen do odškodnine za to vrsto škode. Glede na navedeno je po stališču pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje odmerilo tožniku za zmnanjšanje življenskih aktivnosti primerno odškodnino. Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo v tem delu pritožbo tožene stranke. Zaradi znižanja odškodnine za prestani strah in fizične bolečine je pritožbeno sodišče spremenilo izpodbijano sodbo in znižalo višino prisojenega zneska odškodnine na 1,150.000,00 SIT.

Iz vseh prej navedenih razlogov je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo tožnika kot neutemeljeno.

Zaradi spremembe izpodbijane sodbe je pritožbeno sodišče na podlagi 154. člena ZPP odmerilo stroške postopka na prvi stopnji. Tožnik je s svojim zahtevkom uspel v 52 odstotkih, tožena pa v 48 odstotkih.

Glede na ugotovljeno višino potrebnih stroškov postopka obeh strank je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka na prvi stopnji v višini 49.509,56 SIT.

Zato je v tem delu spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je znižalo stroške postopka na 49.509,56 SIT.

Tožena stranka je s pritožbo uspela v 26 odstotkih, zato ji je pritožbeno sodišče na podalgi 154. člena v povezavi s 166. členom ZPP v tem odstotku prisodilo priglašene stroške pritožbe (v višini 625 točk X 87,40 SIT), ki tako znašajo 14.202,50 SIT.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato je pritožbeno sodišče odločilo na podlagi 154. člena v povezavi s 166. členom ZPP, da sam trpi svoje pritožbene stroške.