Jedro

Ker v tem primeru glede lastništva tožničinega pravnega prednika na navedeni parceli v času podržavljenja ni izkazan niti pravni naslov (kupoprodajna pogodba), niti pridobitni način (vpis lastninske pravice v zemljiški knjigi), je pravilna ugotovitev prvostopnega sodišča, da tožničinega pravnega prednika ni šteti za upravičenca do denacionalizacije.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožbo tožnice zoper odločbo tožene stranke z dne 23.1.2004. Z navedeno odločbo je tožena stranka na pritožbo Slovenske odškodninske družbe d.d. (SOD), odpravila odločbo Upravne enote Škofja Loka z dne 26.3.2003 in zavrnila zahtevo tožnice za denacionalizacijo zemljišča parc. št. 99, v izmeri 706 m2 k.o... Z odpravljeno odločbo je upravni organ prve stopnje odločil, da se tožničini zahtevi za denacionalizacijo ugodi in se v korist upravičenca A.A. določi odškodnina v obliki obveznic SOD v znesku 18.915,15 DEM za podržavljeno nepremičnino parc. št. 99 v izmeri 706 m2 k.o...

Tožena stranka je presodila, da je odločitev prvostopnega organa napačna, saj v obravnavanem primeru ni podana pravna podlaga za denacionalizacijo iz 4. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen). Ugotovila je, da namreč v tej zadevi ni izkazano lastništvo tožničinega pravnega prednika na predmetni parceli in s tem tudi ne podržavljenje navedene parcele.

V razlogih izpodbijane sodbe prvostopno sodišče navaja, da med strankama ni sporno, da parc. št. 99 k.o... v izmeri 706 m2, katere denacionalizacijo zahteva tožnica, kot taka ni obstajala oziroma ni bila nikoli vpisana v zemljiški knjigi. Prav tako med strankama ni sporno, da je bila dogovorjena kupnina za sklenitev kupoprodajne pogodbe za predmetno parcelo v znesku 19.415,00 din. Nesporno je tudi, da je bil že plačan prvi del kupnine v znesku 10.000 din dne 24.12.1940 in drugi del v znesku 500 RM dne 10.12.1942. Tudi dejstvo, da pravni prednik tožnice, njen pokojni oče A.A. v zemljiški knjigi ni bil nikoli vpisan kot lastnik nepremičnine ni sporno. Sporno med strankama pa ostaja vprašanje, ali je glede na navedene nesporne dejanske okoliščine v tem primeru podan pravni temelj podržavljenja po 4. členu ZDen. Sklicuje se na določbe 4. člena ZDen in na določbo 1. odstavka 67. člena ZDen, po kateri je upravičenec do denacionalizacije prejšnji lastnik podržavljenega premoženja. Glede na nespornost dejstev, da tožničin oče ni bil nikoli vpisan v zemljiški knjigi kot lastnik predmetne nepremičnine, ki prav tako ni bila nikoli individualno vpisana v zemljiško knjigo, temveč je bila označena le v geodetskem elaboratu, ta pa v zemljiški knjigi ni bil nikoli izveden, je tožena stranka pravilno odločila, da upravičenost pok. A.A. do denacionalizacije na podlagi 4. člena ZDen v obravnavanem primeru ni podana. Zmotno je mnenje tožnice, da je bil njen oče lastnik predmetne nepremičnine že pred drugo svetovno vojno (vse do leta 1948). Že po pravilih Občega državljanskega zakonika (paragraf 431), ki je v tem primeru relevanten za opredelitev lastništva, in tudi po pravilih Zakona o zemljiških knjigah iz leta 1930, je bil tedaj vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo pri pravno poslovni pridobitvi nepremičnin konstitutivne pravne narave. To pa pomeni, da se je pri pravno poslovnih pridobitvah lastninska pravica na nepremičnini pridobila šele z vpisom nepremičnine v zemljiško knjigo. Zato je tožena stranka glede na to okoliščino tudi pravilno uporabila materialno pravo.

Tožnica v pritožbi vztraja, da je bilo premoženje njenemu očetu neodplačno podržavljeno in da je pravna podlaga za denacionalizacijo podana po 4. členu ZDen. Res je sicer, da A.A. ni bil nikoli vpisan kot lastnik navedenega zemljišča v zemljiški knjigi. Vendar bi sodišče moralo upoštevati čas, v katerem je bila parcela kupljena. To se je dogajalo tik pred vojno, v času med vojno pa se vknjižbe v zemljiški knjigi niso izvrševale, oziroma so se izvrševale v zamiku. Njen oče ni imel nikakršnega vpliva na to, da bi se lastninska pravica v zemljiški knjigi vknjižila na njegovo ime. Dejansko pa je s tem, ko je plačal kupnino za parcelo, ni pa postal njen formalni lastnik, doživel krivico. Parcela je bila odvzeta po vojni, v času revolucionarne oblasti, zaradi splošne družbene koristi, to je zaradi gradnje blokov. Nesporno je, da je bil njen oče razlaščen, saj je kupnino za parcelo plačal, parcelo je imel v posesti, dejansko pa se lastninska pravica na njegovo ime ni vknjižila zaradi vojne. Bil je torej oškodovan in je podana podlaga za denacionalizacijo po 4. členu ZDen. Predlaga, da vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje ali pa, da samo odloči o stvari in njeni zahtevi za denacionalizacijo ugodi.

Tožena stranka, Slovenska odškodninska družba d.d. ter zastopnik javnega interesa na pritožbo niso odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

Prvostopno sodišče je v zadevi pravilno uporabilo materialno pravo. Tudi po presoji vrhovnega sodišča v obravnavanem primeru ni podana pravna podlaga za denacionalizacijo po določbah 4. člena ZDen. Po določbi 4. člena ZDen so upravičenci do denacionalizacije tudi osebe, ki jim je bilo premoženje neodplačno podržavljeno na podlagi predpisa, izdanega do uveljavitve Ustave SFRJ iz leta 1963, ki ni naveden v 3. členu ali pa z ukrepom državnega organa brez pravnega naslova. Upravičenec do denacionalizacije je oseba, kateri je bilo premoženje podržavljeno. Premoženje pa je lahko podržavljeno le tistemu, ki je bil njegov prejšnji lastnik. Kot je pravilno ugotovila že tožena stranka in kar potrjujejo podatki v upravnih spisih tožničin pravni prednik A.A. ni bil nikoli vpisan v zemljiški knjigi kot lastnik zemljišča parc. št. 99 k.o... Nesporno je tudi, da parc. št. 99 k.o... v izmeri 706 m2 v zemljiški knjigi sploh ni obstajala. Tožena stranka je pravilno ugotovila, da je bil v letu 1940 izdelan parcelacijski načrt (skica) prodanih občinskih zemljišč v k.o..., ki pa ni bil nikoli izveden v zemljiški knjigi.

Po določbi 1. odstavka 67. člena ZDen se odločba o denacionalizaciji glasi na upravičenca - prejšnjega lastnika podržavljenega premoženja (razen izjem iz 11. in 12. člena ZDen). Tudi po presoji vrhovnega sodišča, lastništvo tožničinega očeta na zemljišču, ki naj bi bilo predmet denacionalizacije, ni izkazano. Tožničin oče namreč nikoli ni bil vknjižen v zemljiški knjigi kot lastnik zemljišča parc.št. 99 v izmeri 706 m2 k.o... V spisih tudi ni kupoprodajne pogodbe, ki bi bila sposobna za prepis v zemljiški knjigi, iz katere bi bilo razvidno, da je bilo navedeno zemljišče res prodano. Ker v tem primeru glede lastništva tožničinega pravnega prednika na navedeni parceli v času podržavljenja ni izkazan niti pravni naslov (kupoprodajna pogodba), niti pridobitni način (vpis lastninske pravice v zemljiški knjigi), je pravilna ugotovitev prvostopnega sodišča, da tožničinega pravnega prednika ni šteti za upravičenca do denacionalizacije.

Na drugačno odločitev vrhovnega sodišča pritožbeni ugovori ne morejo vplivati. Namen Zakona o denacionalizaciji je res poprava krivic, vendar se na podlagi tega zakona popravljajo krivice osebam, katerim je bilo premoženje podržavljeno. Tožničinemu pravnemu predniku navedeno zemljišče ni bilo podržavljeno, saj ni bil njegov lastnik. Okoliščina, da je navedeno zemljišče plačal in ga imel v posesti, mu še ne daje položaj prejšnjega lastnika in s tem statusa denacionalizacijskega upravičenca. Vrhovno sodišče pri tem soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da bi, ob zatrjevanih dejstvih (plačana kupnina in nemožnost vknjižbe v zemljiški knjigi zaradi druge svetovne vojne), pokojnemu tožničinemu očetu šla le terjatev, terjatve pa po 1. odstavku 8. člena ZDen niso premoženje, ki se lahko vrača po določbah ZDen.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Glede na prehodno določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1, ki velja od 1. 1.2007 dalje, je Vrhovno sodišče RS ugotovilo, da pritožba tožnice izpolnjuje pogoje, da je obravnavana kot pritožba po novem ZUS-1, saj so odločbe o denacionalizaciji izvršljive šele z njihovo pravnomočnostjo (3. odstavek 66. člena ZDen).