Jedro

Dolžnik se lahko na zastaranje sklicuje tudi po prvem naroku za glavno obravnavo, če so bila dejstva, potrebna za njegovo presojo, navedena najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo, ne glede na to, ali je dejstva navedla toženka, ki se na zastaranje sklicuje, ali tožnik. Toženka pa se ob uveljavitvi ugovora zastaranja ni sklicevala na trditve tožnika, ampak na prilogo tožbe (ki ni del trditvene podlage spora).

Mnenji izvedencev cestnoprometne in medicinske stroke ne dajeta opore za sklep, da je ob tako majhnih silah, ki so delovale na tožnikovo telo, lahko prišlo do zatrjevane škode (poškodb). Zgolj možnost oziroma majhna verjetnost, da je ob odsotnosti tehničnih pogojev za nastanek poškodbe res prišlo do natega vratnih mišic, tudi če je bil ugotovljen ob zdravniškem pregledu po nesreči, ne zadošča za sklep, da je tožnik dokazal obstoj vzročne zveze med ravnanjem zavarovanca toženke in zatrjevanimi poškodbami. Povedano drugače, toženka je s pretežno verjetnostjo dokazala, da je bila sila (pojemek), ki je delovala na tožnika ob zaviranju avtobusa tako majhna, da škoda zaradi tega ni nastala.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba v izpodbijanem delu (I. in III. točka izreka) spremeni tako, da se tožbeni zahtevek za plačilo 1.257,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 6. 2011 do plačila zavrne in da je tožeča stranka dolžna v 15 dneh toženi stranki povrniti 485 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

II. Tožeča stranka mora toženi stranki v 15 dneh povrniti 150 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi razsodilo, da mora tožena stranka tožeči stranki plačati znesek 1.257,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 6. 2011 do plačila (I. točka izreka) in višji tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo še povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 83,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Proti navedeni sodbi se je pravočasno pritožila tožena stranka (v nadaljevanju toženka). Najprej trdi, da njen ugovor zastaranja ni bil prepozen, ker se dolžnik lahko na zastaranje sklicuje tudi po prvem naroku za glavno obravnavo, če so bila pravočasno navedena tista dejstva, ki so potrebna za presojo ugovora zastaranja. Tožnik je že v tožbi navedel, da je zadnjo fizioterapijo obiskal 30. 6. 2010 in da je bil dela nezmožen kakšen mesec in pol. Toženka je te navedbe sprejela, kar pomeni, da se je strinjala, da je bila zadnja fizioterapija opravljena 30. 6. 2010. Ker po tem datumu tožnik ni več iskal zdravniške pomoči, je bilo takrat zdravljenje zaključeno, zato je tožba, ki je bila vložena po poteku triletnega subjektivnega roka, in sicer dne 6. 12. 2013, prepozna. Toženka ne sprejema dokazne ocene, da je do natega vratnih mišic pri tožniku prišlo zaradi zanihanja zgornjega dela telesa in udarca v drog. Sodišče pravilno ugotavlja, da izjave prič ustrezajo ugotovitvam izvedenca cestnoprometne stroke glede jakosti sunka ob zaviranju, zmotno pa ugotavlja, da so z navedenim skladne tudi tožnikove navedbe v pravdi in njegova izpoved. Tožnikove navedbe so skrajno nekonsistentne. Ni res, da to ni bistvenega pomena za odločitev, ker naj bi iz ugotovitev izvedencev izhajalo, da je do poškodbe prišlo lahko tudi, če je tožnik sedel. Zaključki sodbe temeljijo na mnenju izvedenca medicinske stroke, ki v glavnem temelji na izpovedi tožnika. Del odločanja o temelju je tudi presoja, ali je tožnik zatrjevane poškodbe dejansko utrpel. Sodišče je za odločanje o tem vprašanju postavilo izvedenca cestnoprometne stroke in izvedenca medicinske stroke. Prvi je mnenje podal na podlagi objektivno določljivih dejstev, slednji pa na podlagi medicinske dokumentacije, ki temelji na tožnikovih navedbah. Mnenje izvedenca medicinske stroke je nestrokovno in temelji na zmotnih predpostavkah. V mnenju je zapisal, da je tožnika ob zaviranju avtobusa vrglo naprej in da je bil nateg vratnih mišic objektivno diagnosticiran z izravnano vratno krivino, ki je posreden znak bolečinskega spazma vratnih ob hrbteničnih mišic in z napetimi vratnimi mišicami. Podal je mnenje, da napetosti vratnih mišic ni mogoče simulirati. Možnost simulacije poškodbe vratu zaradi odsotnosti objektivnih diagnostičnih postopkov je znana že širši javnosti in to dejstvo v sodnih odločbah ugotavlja že sodna praksa. Napetost vratnih mišic je mogoče simulirati, prav tako ni mogoče potrditi, da tožnik ni imel izravnane vratne lordoze že pred škodnim dogodkom. Gre za degenerativno stanje, kar bi izvedenec moral upoštevati. Izvedenec medicinske stroke ni pravilno upošteval mnenja izvedenca avtomobilske stroke. Zaslišan je povedal, da bistvo njegovega mnenja sloni na kliničnem pregledu tožnika in da je glede mehanizma poškodovanja upošteval izpoved tožnika in ne ugotovitev izvedenca cestnoprometne stroke. Izvedenec ni pojasnil, kaj je vzrok za izravnano vratno lordozo ter v čem je razlika med poškodbo potnika, ki je privezan z varnostnim pasom in tistim, ki ni privezan. Znano je namreč, da je vzrok za poškodbe vratne hrbtenice ravno v varnostnem pasu, ko vrat prevzame vlogo stabilizacije glave. Izvedenec cestnoprometne stroke je izračunal, da je na tožnika deloval pojemek od 4,5 do 6 m/s² (kar pomeni okoli 0,5 grama) in podal mnenje, da ne pozna primerov, da bi samo zaradi zaviranja vozila prišlo do zvina in natega vratne hrbtenice, da za takšno poškodbo ni bilo tehničnih pogojev ter da je možen kvečjemu manjši gib oziroma premik zgornjega dela telesa. Izvedenec medicinske stroke navedenega ni upošteval. Izhajal je iz predpostavke, da je tožnika vrglo z glavo in z gornjim delom telesa naprej, pri čemer je prišlo do obrambnega zatezanja vratnih mišic, za kar ni bilo objektivne podlage, izvedenec je le nekritično verjel tožniku. Strokovna literatura, ki jo je v mnenju povzemal izvedenec medicinske stroke, navaja, da za potnike, privezane v avtomobilu velja, da se pri pospeških med 2 do 2,5 grama nihče med prostovoljci ni pritoževal nad bolečinami. Razlike v mehanizmu delovanja med neprivezanim potnikom na avtobusu in privezanim potnikom v avtomobilu izvedenec medicinske stroke ni znal zadovoljivo in argumentirano pojasniti. Toženka je utemeljeno predlagala postavitev novega izvedenca medicinske stroke, kar je sodišče zavrnilo in s tem storilo bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP. Tožnik je do konca prvega naroka zatrjeval, da je med vožnjo stal. Res je izpovedal, da je sedel, a to ne pomeni, da je procesno dopustno spremenil trditveno podlago, ampak le, da s svojim zaslišanjem ni potrdil svojih navedb. Sodišče je s sodbo prekoračilo tožnikovo trditveno podlago in soodgovornost presojalo na podlagi kršitve razpravnega načela. Sodba vsebuje nasprotje, ko na enem mestu ugotavlja, da za odločitev ni bistvenega pomena, ali je tožnik stal ali sedel, pri ugotavljanju soprispevka pa vsebuje razloge le za primer, ko je tožnik sedel. Če bi tožnik stal, kot je zatrjeval, bi bila presoja soodgovornosti drugačna, saj mu v tem primeru dolžnostno ravnanje nalaga, da se zaradi lastne varnosti drži oprijemala, česar pa sodišče niti ni moglo ugotavljati. Tožnik sam je postavil sodišče v nemogoč položaj, ko naj bi skladno z ZPP ugotavljalo relevantna dejstva o trditvah obeh strank, vendar pa dokazi, ki jih je predlagal tožnik, njegovih navedb ne dokazujejo. Sodišče bi moralo ugotoviti, da tožnik ni izkazal škodnega dogodka, torej, da ni izkazal, da je med vožnjo stal in se na zatrjevan način poškodoval. Način in dinamika poškodovanja je v konkretnem primeru poleg vprašanja, ali je škoda dejansko nastala, bistvena okoliščina. Ugovor toženke je namreč bil, da ob zatrjevani dinamiki niso mogle nastati takšne sile, ki bi povzročile zatrjevano poškodbo. Zatrjevane dinamike pa tožnik ni dokazal. 3. Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožnik zahteva plačilo odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo, ki mu je po tožbenih navedbah nastala v škodnem dogodku dne 30. 3. 2010, ko je toženkin zavarovanec pripeljal z neprednostne na prednostno cesto in trčil v avtobus, v katerem je stal tožnik. Slednji se je tako močno opotekel, da je z glavo udaril ob drog in utrpel zvin in nateg vratne hrbtenice.

6. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku delno ugodilo in tožniku prisodilo 1.250 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo1 in 7,40 EUR za premoženjsko škodo. Stališče o obstoju temelja odškodninske odgovornosti je oprlo (predvsem) na mnenje izvedenca medicinske stroke, ki je ugotovil, da je bil pri tožniku nateg vratnih mišic objektivno ugotovljen ob kliničnem pregledu, saj je RTG pokazal izravnano krivuljo vratne hrbtenice, kar je objektiven dokaz spazma poškodovanih mišic. Po mnenju sodišča prve stopnje so medicinske ugotovitve skladne s tehničnimi ugotovitvami izvedenca cestnoprometne stroke.

7. Toženka je na naroku dne 9. 12 20162 uveljavila ugovor zastaranja. Trdila je, da iz tožbi priloženega zdravniškega potrdila izhaja, da je bilo tožnikovo zdravljenje zaključeno 9. 9. 2010, zato je tožba, vložena decembra 2013, prepozna (prvi odstavek 352. člena Obligacijskega zakonika - OZ). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je ugovor zastaranja prepozen, ker toženka ni pravočasno podala trditev, na podlagi katerih bi se lahko kasneje sklicevala na zastaranje.

8. Pritožbeno sodišče tej presoji pritrjuje. Dolžnik se res lahko na zastaranje sklicuje tudi po prvem naroku za glavno obravnavo, če so bila dejstva, potrebna za njegovo presojo, navedena najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo3, ne glede na to, ali je dejstva navedla toženka, ki se na zastaranje sklicuje, ali tožnik4. Toženka, ki se ob uveljavitvi ugovora zastaranja ni sklicevala na trditve tožnika, ampak na prilogo tožbe (ki ni del trditvene podlage spora), sedaj v pritožbi kot dejansko podlago ugovora zastaranja ponuja tožbeno trditev, da je imel tožnik zadnjo fizioterapijo (nesporno) 30. 6. 2010 in da je bil dela nezmožen kakšen mesec in pol, kar je prepozno. Ugovora zastaranja na podlagi teh dejstev toženka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni uveljavljala, zato ga ne more v pritožbenem postopku (primerjaj tretji odstavek 337. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

9. Pritožnica pa utemeljeno opozarja, da ugotovitve izvedencev ne dajejo podlage za dovolj zanesljiv sklep, da je tožnik v obravnavanem škodnem dogodku res utrpel zatrjevane poškodbe5. Po mnenju izvedenca cestnoprometne stroke za zatrjevano poškodbo namreč ni bilo tehničnih pogojev, saj je na potnike v avtobusu ob zaviranju deloval pojemek cca 4,5 do 6 m/s², pri čemer iz strokovne literature izhaja, da so blažje poškodbe možne takrat, ko pride do pojemkov večjih od 30 m/s². Izvedenec cestnoprometne stroke tudi ne pozna primerov, ko bi samo zaradi zaviranja vozila (in ne trčenja6 med vozili) prišlo do zvina ali natega vratne hrbtenice. V bistvenem enako izhaja iz mnenja izvedenca medicinske stroke, in sicer, da ugotovljen pojemek ustreza minimalnemu pogoju za lažjo nihajno poškodbo vratu. Možnost obstoja nihajne poškodbe je le dopustil, saj je v mnenju tudi zapisal, da bi „lahko šlo za nihajno poškodbo vratu zaradi nenadnega pojemka avtobusa, lahko pa je do poškodbe prišlo tudi kot tožnik izpoveduje7, ob udarcu z glavo ob držalni drog avtobusa“. Izvedenec medicinske stroke je sicer na podlagi podatkov kliničnega pregleda tožnika ugotovil, da je bil (ob pregledu) nateg vratnih mišic objektivno ugotovljen, vendar toženka upravičeno poudarja, da gre za podatke pridobljene na podlagi tožnikove anamneze, ki niso objektivizirani8. Iz mnenja izvedenca medicinske stroke nadalje izhaja, da RTG slikanje izključi poškodbo skeleta ali težjo poškodbo ligamentarnega aparata, lahko pa pokaže izravnano vratno krivino, ki je posreden znak bolečinskega spazma vratnih obhrbteničnih mišic. Zaslišan na glavni obravnavi je izvedenec medicinske stroke pojasnil, da je izravnana vratna lordoza lahko tudi posledica degenerativnih sprememb oziroma drugih vzrokov. Glede mehanizma nastanka poškodb je tudi izvedenec cestnoprometne stroke le dopustil možnost, da je (v primeru, če je tožnik sedel) „zgornji del telesa potisnilo naprej, in če je tožnik dovolj velik, bi načeloma z glavo lahko prišel v stik z držalnim drogom“.

10. Po presoji pritožbenega sodišča prej povzeti izvedenski mnenji ne dajeta opore za sklep, da je ob tako majhnih silah, ki so delovale na tožnikovo telo, lahko prišlo do zatrjevane škode (poškodb). Zgolj možnost oziroma majhna verjetnost, da je ob odsotnosti tehničnih pogojev za nastanek poškodbe res prišlo do natega vratnih mišic, tudi če je bil ugotovljen ob zdravniškem pregledu po nesreči, ne zadošča za sklep, da je tožnik dokazal obstoj vzročne zveze med ravnanjem zavarovanca toženke in zatrjevanimi poškodbami. Povedano drugače, toženka je s pretežno verjetnostjo dokazala, da je bila sila (pojemek), ki je delovala na tožnika ob zaviranju avtobusa tako majhna, da škoda zaradi tega ni nastala.

11. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremenilo tako, da se tožbeni zahtevek tudi v ugodenem delu zavrnilo (prvi odstavek 351. člena v zvezi s 5. alinejo 358. člena ZPP).

12. Sprememba uspeha pravdnih strank je narekovala sprememba o odločitvi o stroških postopka na prvi stopnji (drugi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Toženka je v celoti uspela, zato ji mora tožnik povrniti 485 EUR stroškov postopka (30 EUR materialnih stroškov za fotokopije in poštnino ter 455 EUR za izvedenca cestnoprometne stroke).

13. Izrek o pritožbenih stroških temelji na drugem odstavku 165. člena ZPP. Toženka je s pritožbo v celoti uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP), zato ji mora tožnik povrniti 150 EUR stroškov pritožbenega postopka ( taksa za pritožbo).

14. Odločitev o obveznosti plačila zamudnih obresti od dolgovanih stroškov temelji na 378. členu OZ, glede začetka teka zamudnih obresti pa na pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. 12. 2006. 1 1.100 EUR za telesne bolečine in nevšečnosti v času zdravljenja in 150 EUR za strah. 2 Prvi narok je bil opravljen 25. 2. 2015. 3 II Ips 121/2006. 4 III Ips 22/2009. 5 Nateg vratnih mišic in udarnino glave. 6 Tožnik je trdil, da je avtobus trčil v osebno vozilo, ki je pripeljalo na neprednostno cesto. Izvedenec cestnoprometne stroke je ugotovil, da je prišlo le do blagega stika oziroma oplazenja med voziloma, da tega stika potniki na avtobusu niso mogli zaznati oziroma da ta stik ni imel nobenega vpliva na potnike. 7 Tožnik je v tožbi trdil, da v avtobusu stal, se ob zaviranju avtobusa močno opotekel in z glavo udaril ob drog. Ko je bil zaslišan, je povedal, da je sedel. Sodišče prve stopnje se ni ukvarjalo z opisano nekonsistentnostjo, ker naj bi iz ugotovitev izvedencev izhajalo, da je lahko do poškodbe prišlo tudi, če je tožnik sedel. 8 V diagnozi je na primer na podlagi tožnikovih navedb omenjena tudi udarnina glave, ki pa v izvidu ni opisana, ker ni bila vidna. Tudi sodna praksa (kar trdi že pritožnica) sprejema kot splošno znano dejstvo, da poškodb, kot jih zatrjuje tožnik, ni mogoče objektivno ugotoviti z medicinsko diagnostičnimi postopki (glej na primer VSL II Cp 1273/2015).