Jedro

Stranka mora sama opredeliti pomembno pravno vprašanje, sicer revizija ni dovoljena. Dejstvo, da bo stranka samodejno izgubila tudi spor glede glavnega vprašanja (če revizija ne bo dovoljena), še ni razlog za dovolitev revizije v postopku, ki se vodi glede predhodnega vprašanja.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 - sklep Ustavnega sodišča RS) zavrnilo tožbo zoper odločbo Upravne enote Kranj z dne 12.2.2007, s katero je bilo odločeno, da A.A. (roj. 12.12.1888 v K.) v času od 28.8.1945 do svoje smrti dne 2.7.1965 ni bil državljan SR Slovenije in SFRJ in da se po predpisih o državljanstvu, ki so na območju Republike Slovenije veljali do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije, ni štel za jugoslovanskega državljana. Tožena stranka je z odločbo z dne 1.6.2007, zavrnila pritožbo tožnic zoper odločbo.

Zoper sodbo prvostopenjskega sodišča sta tožnici vložili revizijo. V njej glede dovoljenosti revizije navajata, da izpodbijana sodba "odstopa od sodne prakse glede ugotavljanja državljanstva, prav tako pa ima skladno z določbo čl. 83/3 ZUS-1 odločitev zelo hude posledice za tožečo stranko, saj je na ta način prikrajšana do poprave krivic, ki so bile storjene takoj po končani drugi svetovni vojni leta 1945, ko je bilo očetu vlagateljic zaplenjeno popolnoma vse premoženje, sam pa je bil procesuiran in izgnan".

Revizija ni dovoljena.

V postopku pred sodiščem prve stopnje se je vodil spor, ki se je nanašal na državljanstvo očeta obeh tožnic.

Da bi bila revizija dovoljena po 2. točki 2. odstavka 83. člena ZUS-1, bi morali tožnici opredeliti, o katerem bistvenem pravnem vprašanju je bilo odločeno v izpodbijani prvostopenjski sodbi, in od katerih odločb Vrhovnega sodišča RS naj bi se razlikovala takšna sodba. Že trditvenemu bremenu pa revidentka ni zadostila, saj ni niti opredelila bistvenega pravnega vprašanja, niti dosedanje sodne prakse.

Revizija je po 3. točki 2. odstavka 83. člena ZUS-1 dovoljena, če ima z revizijo izpodbijana odločitev prvostopenjskega sodišča zelo hude posledice za stranko.

Zgolj nemožnost poprave premoženjske krivice, ki se naj bi potrditvi tožnic dogodila leta 1945, pa sama po sebi po presoji Vrhovnega sodišča RS ne more zadoščati za dovolitev revizije po 3. točki 2. odstavka 83. člena ZUS-1. Namen denacionalizacije je sicer res odprava prikrajšanj, ki jih je povzročilo podržavljanje (prim. 3. in 4. člen Zakona o denacionalizaciji, ZDen; Ur.l. RS, št. 27/97-I, 31/93, 65/98, 66/00 in 54/04). Če tožeča stranka izgubi upravni spor glede ugotovitve državljanstva kot predhodnega vprašanja k denacionalizaciji (3. odstavek 63. člena ZDen), zato tudi ne more imeti uspeha v denacionalizacijskem postopku (prim. 9. in 12. člen ZDen). To pa je nujna posledica zavrnilne sodbe v postopku ugotovitve državljanstva, kadar se državljanstvo ugotavlja za potrebe denacionalizacijskega postopka. Zavrnitev tožbe v postopku ugotovitve državljanstva zato sama po sebi še ne more biti razlog za dovolitev revizije. Če bi namreč bila revizija dovoljena v prav vsakem primeru, v katerem je stranka neuspešna pred prvostopenjskim sodiščem, bi bila revizija v tovrstnih sporih vselej dovoljena. Očitno pa je, da bi to bilo v nasprotju s 3. točko 2. odstavka 83. člena ZUS-1, ki dovoljuje revizijo le pod predpostavko, da mora imeti odločitev zelo hude posledice za stranko. Denacionalizacijski postopki niso izjema. Zelo hudih posledic pa tožnica ni niti zatrjevala.

Ker ni podan nobeden od obeh uveljavljanih razlogov za dovolitev revizije, jo je Vrhovno sodišče zavrglo (89. člen ZUS-1).