Jedro

Tožeča stranka je po izdaji izpodbijanega upravnega akta prostovoljno izpolnila naloženo obveznost in prenehala izvajati videonadzor nad hodniki in stopnišči, ki so skupni prostori poslovne stavbe na ..., kar pomeni, da do prisilne izvršitve naložene ji obveznosti ne more (več) priti. S tem pa je tožeča stranka po presoji sodišča izgubila svoj pravni interes za vodenje predmetnega upravnega spora. Tožeča stranka bi lahko po tem ko je prenehala izvajati videonadzor nad hodniki in stopnišči v obsegu določenem v 1. točki izreka izpodbijane odločbe, oblikovala ali preoblikovala tožbeni zahtevek tako, da bi zahtevala ugotovitev, da je bilo z odločbo poseženo v njene pravice ali pravne koristi (ugotovitvena tožba).

Izrek

I.Tožba se zavrže.

II.Tožeča stranka trpi sama svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1.Tožena stranka, Informacijski pooblaščenec (v nadaljevanju IP) je z izpodbijano odločbo, v zadevi inšpekcijskega nadzora nad izvajanjem določb Uredbe (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. 4. 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter razveljavitvi Direktive 95/46/ES (v nadaljevanju Splošna uredba) in Zakona o varstvu osebnih podatkov (Uradni list RS, št. 94/2007-UPB1, v nadaljevanju ZVOP-1), zoper Okrožno sodišče C (v nadaljevanju zavezanec), odločila, da mora zavezanec zaradi ugotovljenih nepravilnosti v zvezi z izvajanjem določb Splošne uredbe in ZVOP-1 prenehati izvajati videonadzor nad hodniki in stopnišči, ki so skupni prostori poslovne stavbe na ..., v kateri ima poleg drugih lastnikov prostore tudi Okrajno sodišče v ... in jih zavezanec nadzira z naslednjimi kamerami: 001, 007, 008, 009, in sicer na način, da navedene kamere ne bodo pokrivale stopnišč in delov hodnikov, kjer ni vhodov v prostore sodišča (1. točka izreka); prenehati s prenosom žive slike kamer št. 001, 007, 008, 009, ki preko monitorja v prostoru za varnostnika, ki se nahaja v avli na vhodu v poslovno stavbo na ..., omogoča spremljanje gibanja po stopniščih in hodnikih stavbe, kjer ni vhodov v prostore sodišča (2. točka izreka); nepovratno uničiti vse knjige z evidencami - osebnimi podatki obiskovalcev, ki vsebujejo osebne podatke obiskovalcev, ki niso prihajali na sodišče temveč k drugim lastnikom in uporabnikom poslovne stavbe na ... (3. točka izreka); vse ukrepe izvršiti v roku 7 dni od prejema te odločbe; o odpravi ugotovljenih nepravilnosti v treh dneh po odpravi nepravilnosti pisno obvestiti državno nadzornico in predložiti dokaze o odpravi nepravilnosti in odločilo, da v tem postopku posebni stroški niso nastali.

2.Odločitev temelji na ugotovitvah zapisnika o inšpekcijskem ogledu (št. 0612-220/2017/6, z dne 30. 1. 2018 in št. 0612-220/2017/26, z dne 10. 7. 2019), z vsebino katerih je bil zavezanec seznanjen in nanje ni podal pripomb in ob sodelovanju stranske udeleženke A. A. iz Velenja (sklep št. 0612-220/2017/20 z dne 3. 6. 2019). IP je o ugotovitvah glede obravnavanega videonadzora in vodenja evidence - knjige obiskovalcev, še pred izdajo te odločbe zavezancu pred odločitvijo posredoval poziv za izjasnitev pred odločitvijo (št. 0612- 220/2017/10, z dne 21. 6. 2018 in št. 0612-220/2017/36, z dne 14. 1. 2020). Zavezanec je v odgovoru na prvo seznanitev med drugim navedel, da je po seznanitvi z ugotovitvami IP ustrezno prilagodil zajem kamer št. 001, 007, 008 in 009 tako, da so zamaskirali del slike posamezne kamere, ki je zajemala delovno mesto upravnika objekta (001), dele hodnikov-vstope v prostore A. sindikata in tožilstva ter vstope v toaletne prostore (007, 008) in vstope v prostore Sindikata B., Regijske organizacije C. in Občinske organizacije D. (009). Glede evidence vstopov in izstopov, ki se vodi v knjigi obiskovalcev, v avli na vstopu v stavbo, pa se je tožeča stranka sklicevala na določila Sodnega reda in Hišnega reda.

3.Z namenom preveriti navedene ukrepe zavezanca, ki so bili po mnenju stranske udeleženke neustrezni, je državna nadzornica dne 10. 7. 2019 v prostorih poslovne stavbe opravila ponovni inšpekcijski ogled in dne 28. 11. 2019 ustno obravnavo, na kateri sta stranska udeleženka in zaslišana priča, odvetnik E., ki ima v objektu odvetniško pisarno, nasprotovali videonadzoru na določenih lokacijah in vpisovanju prihodov in odhodov njihovih strank v knjigo pri varnostniku. Tožeča stranka je med drugim pojasnila, da je naročnik videonadzora Ministrstvo za pravosodje, sodišče je samo uporabnik prostorov in da se lahko ustrezni standardi za varovanje sodišč zagotovijo samo z varovanjem celotnega objekta.

4.Tožena stranka je v izpodbijani odločbi izrecno opozorila, da se je inšpekcijski postopek nanašal izključno na izvajanje videonadzora nad skupnimi prostori v poslovni stavbi (v kateri ima svoje prostore tudi sodišče), ki so v solastnini z drugimi etažnimi lastniki, ki mimo uvedenega videonadzora ne morejo dostopati do svojih prostorov v stavbi, zato določbe Zakona o sodiščih, Sodnega reda in drugih predpisov, sodiščem v objektih kot je obravnavana poslovna stavba v V., ne daje pristojnosti določanja pogojev varovanja skupnih prostorov. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je navedla ugotovljeno dejansko stanje in pravne podlage, na katerih temelji izpodbijana odločitev.

5.Tožeča stranka vlaga tožbo (razen zoper točko I/3 izreka) iz vseh razlogov 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Uvodoma izpostavlja neustrezno opredelitev zavezanca s strani tožene stranke, ker je tožena stranka le upravljavec videonadzora, prostori pa so v večinski lasti Republike Slovenije oziroma Ministrstva za pravosodje, ki je bil tudi načrtovalec, investitor in plačnik sistema videonadzora.

6.Poslovna stavba na naslovu ..., kjer se izvaja videonadzor, v zvezi s katerim je bila izdana izpodbijana odločba, je v večinski lasti Ministrstva za pravosodje, v okviru katerega v tej stavbi poslujeta Okrajno sodišče v V. ter Okrožno državno tožilstvo v C, Zunanji oddelek v V. Poleg navedenih se v objektu nahaja še nekaj manjših lastnikov (Sindikat B., A., sindikat, stranka Socialni demokrati ter B. B. in C. C.). Ministrstvo ima tako v lasti 72,08 % delež vseh prostorov v poslovni stavbi.

7.Način uporabe delovnih in drugih prostorov v stavbi, čas zadrževanja delavcev v stavbi, način dostopa delavcev in obiskovalcev v stavbo, razpolaganje s ključi vhodnih vrat, ukrepe za vzdrževanje reda in čistoče v stavbi in ukrepe za zagotavljanje varnosti stavbe in oseb v stavbi je določen s Hišnim redom, ki je stopil v veljavo z dnem 14. 11. 2008 (in še vedno velja), s katerim so seznanjeni vsi lastniki in uporabniki prostorov, saj je objavljen tudi na oglasni deski v avli stavbe.

8.V večinskem delu poslovnih prostorov, katerih skupni deli so pod obravnavanim videonadzorom, poslujeta sodišče in tožilstvo, ki pri svojem delu uporabljata in tudi hranita dokumente z različnimi stopnjami tajnosti. Glede na to je objekt, v katerem se nahajajo ti prostori, torej celotna poslovna stavba na naslovu ..., označen kot upravno območje in se zato v vseh prostorih, skladno z vsemi predpisi, izvaja kontrola vstopa in tudi gibanja ter drugi varnostni ukrepi. Kamere, ki jih je ministrstvo namestilo v poslovni objekt na ..., so namenjene izključno varovanju ljudi in premoženja, zato so nameščene tako, da pokrivajo vhod v poslovno stavbo (z zunanje in notranje strani) ter dele stopnišč in hodnikov, ki predstavljajo skupne prostore. S postavitvijo kamer so bili pred samo izvedbo projekta, s strani načrtovalca in naročnika (ministrstvo) obveščeni vsi lastniki poslovnih prostorov v stavbi na naslovu ... ter hkrati pozvani za podajo pripomb in soglasja k nameravani izvedbi. K načrtom, ki jim jih je investitor posredoval, se kljub pozivu niso odzvali vsi lastniki, pri čemer je naročnik smatral, da z načrtovanim soglašajo. Po sami vzpostavitvi videonadzornega sistema je Okrožno sodišče v A, z dopisom št. Su 1306/2016 z dne 24. 11. 2017, obvestilo vse lastnike poslovnih prostorov v poslovni stavbi na naslovu ..., da je bil v zgradbi vzpostavljen videonadzorni sistem, ki obsega le področje, ki ga je potrebno nadzorovati za dosego namena zagotavljanja varnosti ljudi in premoženja, ob upoštevanju določb Sodnega reda in Pravilnika o določitvi varnostnih standardov poslovanja sodišč.

9.Tožeča stranka se ne strinja, da videonadzor izvaja brez pravne podlage, ker že iz smernic tožene stranke z dne 17. 3. 2015 izhaja, da pravne podlage za izvajanje videonadzora ni mogoče odmerjati zgolj po ZVOP-1, temveč tudi po drugih zakonih, ki urejajo področje videonadzora. Med te druge smernice pa tožena stranka sama navaja tudi Zakon o sodiščih (73.c člen), ki predstavlja pravno podlago v smislu 74. člena ZVOP-1 oziroma točke c prvega odstavka in e točke prvega odstavka 6. člena Splošne uredbe. Pojasnjuje tudi, da pravna podlaga na podlagi katere tožeča stranka izvaja videonadzor ne zahteva, da bi bilo za izvajanje nadzora nad skupnimi prostori potrebno soglasje vseh solastnikov, saj gre v obravnavanem primeru za poslovno stavbo, česar pa ni mogoče enačiti s skupnimi prostori v večstanovanjskih stavbah, kjer je pravica do zasebnosti upravičeno bolj zaščitena (glej sodbo UPRS opr. št. I U 765/2014 z dne 28. 10. 2015) in zato interesi manjšinskih lastnikov v tem primeru ne bi smeli prevladati nad javnim interesom. Dodaja, da v primeru izvajanja videonadzora v obsegu, kot ga je odredila tožena stranka v izpodbijani odločbi (prenehanje izvajanja videonadzora nad stopnišči in skupnimi prostori, kjer ni vhodov v prostore sodišča) ter ob dejstvu, da se na vstopni kontroli od stranke zahteva le podatek kam je namenjena, ne bi zadostila vsem predpisom glede zagotavljanja varnosti za ljudi in premoženje. Obseg videonadzora, kot ga je v izpodbijani odločbi odredila tožena stranka, tako tudi ne zagotavlja nadzora nad dostopom do poslovnih prostorov, kjer imajo pisarne zaposleni pri tožeči stranki (v drugem in tretjem nadstropju). Tožeča stranka je v zvezi s točko I/3 izreka izpodbijane odločbe pojasnila, da varnostnega ukrepa z vodenjem evidence vstopa in izstopa iz poslovne stavbe ne bo več izvajala in da je bilo 11. 6. 2020 izvedeno komisijsko uničenje vodenih evidenc, zato v tem delu izdane odločbe ne izpodbija. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi oziroma podrejeno odpravi in vrne v ponovno odločanje toženi stranki. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

10.Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri navedbah iz točke I/1. in I/2. izreka izpodbijane odločbe št. 0612- 220/2017/39 z dne 2. 6. 2020 in prereka vse navedbe tožeče stranke, kolikor se z njimi izrecno ne strinja in z obširno utemeljitvijo v celoti prereka tudi vse ugovore tožeče stranke o nepravilni uporabi materialnega prava ter vztraja na stališču, da tožeča stranka za izvajanje videonadzora s kamerami št. 001, 007, 008 in 009 na način, da so navedene kamere pokrivale tudi stopnišča in dele hodnikov, kjer ni vhodov v prostore sodišča, nima pravne podlage (nobene od pravnih podlag iz člena 6 Splošne uredbe ter 75. in 77. člena ZVOP-1). Ob tem je potrebno opozoriti, da tožena stranka tožeči stranki ni prepovedala izvajati videonadzora nad vhodom v poslovno stavbo ter nad skupnimi deli v poslovni stavbi v celoti. Tožeča stranka je namreč videonadzor izvajala z 9 kamerami, tožena stranka pa je prepovedala izvajanje videonadzora zgolj s 4 kamerami, in sicer s tistimi, s katerimi se ne nadzirajo vhodi v prostore sodišča, pač pa pokrivajo zgolj dostope v prostore drugih lastnikov ali najemnikov oz. omogočajo spremljanje gibanja posameznikov po delih stavbe, kjer tožeča stranka nima nobenih prostorov. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K I. točki izreka

11.Tožba ni dopustna.

12.V obravnavani zadevi je bilo tožeči stranki z dokončno izpodbijano odločbo med drugim naloženo, da mora zaradi ugotovljenih nepravilnosti v zvezi z izvajanjem določb Splošne uredbe in ZVOP-1 prenehati izvajati videonadzor nad hodniki in stopnišči, ki so skupni prostori poslovne stavbe na ... in jih nadzira s kamerami 001, 007, 008 in 009, in sicer na način, da navedene kamere ne bodo pokrivale stopnišč in delov hodnikov, kjer ni vhodov v prostore sodišča (1. točka izreka); in prenehati s prenosom žive slike kamer št. 001, 007, 008, 009, ki preko monitorja v prostoru za varnostnika, ki se nahaja v avli na vhodu v poslovno stavbo na ..., omogoča spremljanje gibanja po stopniščih in hodnikih stavbe, kjer ni vhodov v prostore sodišča (2. točka izreka).

13.Sodišče je ugotovilo, da je tožeča stranka v tožbi in predlogu za izdajo začasne odredbe, o katerem je sodišče odločilo 23. 7. 2020 in predlagano začasno odredbo zavrnilo, navedla, da je dne 11. 6. 2020 prenehala izvajati videonadzor nad hodniki in stopnišči, ki so skupni prostori v poslovni stavbi na naslovu ..., s tem, da je izklopila kamere št. 001. 007, 008 in 009 in s tem ne izvaja več prenosa žive slike s teh kamer na monitorje v prostoru za varnostnika, ki se nahaja v avli objekta. Navedbam tožeče stranke tožena stranka ne oporeka in jih sodišče zato šteje za priznane ter jih posledično ni treba dokazovati (prvi in drugi odstavek 214. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Navedena trditev izhaja tudi iz listin upravnega spisa. Dne 11. 6. 2020 je namreč tožeča stranka toženo stranko obvestila, da je izpodbijano odločbo v tem upravnem sporu v 1. in 2. točki izvršila tako, da je kamere št. 001, 007, 008 in 009 izklopila in ne zajemajo več slike stopnišč in hodnikov in da se z odklopom teh kamer tudi prenos žive slike preko monitorja v prostoru varnostnika ne izvaja več. Sodišče zato ugotavlja, da je z navedenim tožeča stranka izpolnila obveznost iz izpodbijanega upravnega akta (1. in 2. točka izreka).

14.Sodišče tožbo v upravnem sporu vsebinsko obravnava le, če so izpolnjene vse predpostavke, ki jih za to predpisuje zakon. V skladu z določbami prvega odstavka 2. člena ZUS-1 sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožeče stranke. Vsak, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih interesov, mora za to izkazovati pravni interes. Ta se kaže v tem, da bi morebitna ugoditev tožbi pomenila izboljšanje njegovega pravnega položaja, ki ga sicer ne bi mogel doseči. Pravni interes kot procesna predpostavka za vsebinsko obravnavanje tožbe mora obstajati ves čas postopka, na njegov obstoj pa mora sodišče, tako kot na obstoj ostalih procesnih predpostavk iz prvega odstavka 36. člena ZUS-1, paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 36. člena ZUS-1). Če ugotovi, da tožeča stranka nima (več) pravnega interesa za tožbo, jo s sklepom zavrže (6. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1).

1Prim. VSRS sklep I Up 259/2010 z dne 29. 9. 2010, VSRS sklep I Up 234/2022 z dne 22. 2. 2023, UPRS sklep I U 887/2018-16 z dne 16. 1. 2020, UPRS sklep I U 1492/2017-10 z dne 27. 5. 2020 in drugi.

2V konkretni zadevi je tožeča stranka po izdaji izpodbijanega upravnega akta prostovoljno izpolnila naloženo obveznost iz 1. točke izreka in prenehala izvajati videonadzor nad hodniki in stopnišči, ki so skupni prostori poslovne stavbe na ..., kar pomeni, da do prisilne izvršitve naložene ji obveznosti ne more (več) priti. Izpodbijana odločba tako za tožečo stranko ne more več učinkovati tako, da bi bilo s tem poseženo v njen pravni položaj. Po presoji sodišča je zato odpadla njena potreba po sodnem varstvu, saj z odpravo izpodbijanega upravnega akta ne more več izboljšati svojega pravnega položaja. S tem pa je tožeča stranka po presoji sodišča izgubila svoj pravni interes za vodenje predmetnega upravnega spora.

15.Sodišče je zato tožbo, ker izpodbijana odločba očitno ne posega v pravice tožeče stranke ali njeno neposredno, na zakon oprto osebno korist, zavrglo (6. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1).

16.Sodišče se ob ugotovitvi, da tožeča stranka ne izkazuje več pravnega interesa za tožbo, do (drugih) tožbenih navedb ni opredeljevalo, saj tožbe ni obravnavalo meritorno.

17.Tožeča stranka bi sicer lahko v skladu s 33. členom ZUS-1 tožbeni zahtevek po tem, ko je prenehala izvajati videonadzor nad hodniki in stopnišči v obsegu določenem v 1. točki izreka izpodbijane odločbe in s tem preneha s prenosom žive slike kamer 001, 007, 008 in 009 preko monitorja v prostoru varnostnika, oblikovala ali preoblikovala tožbeni zahtevek tako, da bi zahtevala ugotovitev, da je bilo z odločbo poseženo v njene pravice ali pravne koristi (ugotovitvena tožba). V skladu z določbami prvega odstavka 33. člena ZUS-1 se namreč lahko s tožbo v upravnem sporu zahteva odpravo upravnega akta (izpodbojna tožba), ugotovitev nezakonitosti upravnega akta, s katerim je bilo poseženo v pravice tožeče stranke ali pravne koristi (ugotovitvena tožba), izdajo oziroma vročitev upravnega akta (tožba zaradi molka) in spremembo upravnega akta (tožba v sporu polne jurisdikcije). Tožeča stranka ima možnost, da postavi v svoji tožbi več zahtevkov iz 33. člena ZUS-1. Prav tako lahko ves čas do odločitve sodišča prve stopnje svojo tožbo spremeni in prilagodi morebitnim spremenjenim okoliščinam, če s tem ne zahteva nekaj več od tistega, kar je v tožbi že zahtevala, in ne poseže v dele upravne odločbe, ki so že postali pravnomočni, ker s tožbo niso bili izpodbijani. Tožeča stranka tako lahko spremeni tožbeni zahtevek na odpravo akta tudi v ugotovitveni zahtevek, če bi zaradi spremenjenih okoliščin želela, da sodišče o tem odloči.

1Prim. VSRS sklep I Up 159/2015 z dne 20. 1. 2016.

2V obravnavani zadevi tožeča stranka tožbenega predloga ni spremenila iz izpodbojnega v ugotovitvenega, k temu pa je sodišče tudi ni bilo dolžno pozivati, saj ne gre za formalno nepopolnost tožbe.

3Sodišče pa je v skladu s prvim odstavkom 40. člena ZUS-1 vezano na tožbeni predlog, zato ne more odločiti drugače, kot predlaga tožeča stranka v tožbi.

K II. točki izreka:

18.V skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 v primeru, ko sodišče tožbo zavrže, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka. Na podlagi navedenega določila je sodišče o priglašenih stroških tožeče stranke odločilo tako, kot izhaja iz II. točke izreka tega sklepa.

-------------------------------

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o upravnem sporu (2006) - ZUS-1 - člen 36, 36/1, 36/1-6

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.