Jedro

Ni naloga sodišča, da samo na podlagi določenih podatkov imputira strankam v njihovo korist odgovarjajoča dejstva, saj mora vsaka stranka po 212. členu ZPP navesti dejstva in prelagati dokaze.

Sodišče upošteva dokaz le, če stranka z njim dokazuje dejstvo, ki ga stranka uveljavlja. Toda kot dokaz bo upoštevan le, če bo stranka s tem dokazovala določeno dejstvo, ki ga mora ob tem uveljavljati pri izpodbijanju navedb nasprotne stranke.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ki je ugotovilo, da obstoja pravica tožeče stranke kot upnika do ločitvene pravice za terjatev 18,502.195,10 SIT s pripadki iz določenih parcel nepremičnine pri vložni št. 1514 k.o...

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo zaradi bistvenih kršitev določil postopka po prvem in drugem odstavku 339. člena ZPP ter predlaga razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje ter povrnitev stroškov revizijskega postopka.

Državno tožilstvo Republike Slovenije se o reviziji ni izjavilo, tožeča stranka pa nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Tožena stranka vidi bistvene kršitve določil postopka v tem, da je sodišče druge stopnje nepravilno uporabilo določilo prvega odstavka 337. člena ZPP (v reviziji napačno citira člen 396a ZPP - očitno misli na člen 496a bivšega ZPP iz leta 1977) o nedopustnosti pritožbenega uveljavljanja novih dejstev in dokazov, s čimer očita sodišču druge stopnje bistveno kršitev postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Meni namreč, da ni novota v pritožbi uveljavljana trditev, da se v stečajnem postopku njena pripoznana terjatev 18,502.195,10 SIT s pripadki nanaša ne le na hipoteko na nepremičnini pri vložni št. 1514 k.o..., kot to ugotavlja sodišče prve stopnje, ampak tudi na hipoteko na nepremičnini pri vložni št. 38 k.o... Poleg tega revizija trdi, da sodba sodišča druge stopnje nima razlogov o odločilnih dejstvih, v sodbi sodišča prve stopnje pa je nasprotje med razlogi sodbe in vsebino listin, s čimer revizija očita sodišču druge in prve stopnje bistveno kršitev določil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. To kršitev bi naj konkretno storilo sodišče druge stopnje z neupoštevanjem zgoraj navedene dodatne hipoteke na vložni št. 38 k.o..., sodišče prve stopnje pa zaradi neskladnosti sodnih ugotovitev o hipoteki za uveljavljano terjatev le na nepremičnini vložna št. 1514 k.o... s podatki, ki izhajajo iz izvedenih dokazov - iz stečajnega spisa opr. št. St 31/93 in iz toženčeve navedbe v odgovoru na tožbo, da se terjatev 18,502.195,10 SIT s pripadki nanaša še na hipoteko pri vložni št. 38 k.o...

Tožeča stranka je bila v stečajnem postopku nad toženo stranko s pravnomočnim sklepom napotena na pravdo "zaradi ugotovitve obstoja ... pravice do ločenega poplačila 18,519.636,70 SIT s pripadki iz nepremičnin, vpisanih pri vložni št. 1514 k.o...". V tožbi je tožeča stranka povzela ta sklep (ob zmanjšanju uveljavljane terjatve na 18,502.195,10 SIT s pripadki) in dodala, da se ta terjatev nanaša na dve kreditni pogodbi, po katerih je tožeča stranka dala posojilo toženi stranki, in za katero je bila po 251c členu ZIP ustanovljena navedena hipoteka na vložni številki 1514 k.o... s sodnim sklepom opr. št. R 113/92 z dne 20.03.1992. V odgovoru na tožbo tožena stranka sicer navaja, da je po sklepu sodišča opr. št. R 112/92 z dne 20.03.1992 vknjižena hipoteka tudi na nepremičnini vložna št. 38 k.o... za znesek 3,370.371,00 SIT s pripadki. Toda s to golo navedbo, za katero niti ne predlaga izvedbe ustreznega dokaza, tožena stranka ne izpodbija tožničine trditve o ločitveni pravici na nepremičnini vložna številka 1514 k.o... za terjatev 18,502.195,10 SIT s pripadki. Tožena stranka le opozarja, da so deli površin pri vložni št. 1514 k.o... v postopku denacionalizacije in lastninskega preoblikovanja in da zato tožena stranka ni več uporabnik teh nepremičnin, ki se tudi vračajo bivšim lastnikom brez bremena hipoteke in da po Zakonu o denacionalizaciji po 07.12.1991 sploh ni bilo več dopustno razpolaganje z navedeno nepremičnino.

Tudi v nadaljevanju postopka na prvi stopnji z več naroki glavne obravnave tožena stranka ni z ničemer izpodbijala tožničine trditve o njeni ločitveni pravici za terjatev 18,502.195,10 SIT s pripadki na nepremičnini vložna št. 1514 k.o... Ni naloga sodišča, da bi samo na podlagi določenih podatkov imputiralo strankam v njihovo korist odgovarjajoča dejstva, saj mora vsaka stranka po 212. členu ZPP "navesti dejstva in predlagati dokaze..., s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika". Če stranka navaja neki podatek, ga mora opredeliti bodisi kot dejstvo bodisi kot dokaz. Toda kot dokaz bo upoštevan le, če bo stranka s tem dokazovala določeno dejstvo, ki ga mora ob tem uveljavljati pri izpodbijanju navedb nasprotne stranke (kot pravi Juhart v Pravdnem postopku, 1974, stran 273: "Predmet dokazovanja so trditve o dejstvih" in "... abstrakcije (stranka trdi, da je kupila, podedovala, da je stvar njena last, da je posodila ali zastavila)... je treba razložiti v dejanske sestavine").

Res je sodišče prve stopnje kot dokaz tudi vpogledalo v stečajni spis opr. št. St 31/93, ki se nanaša na stečajni postopek nad toženo stranko, in to na predlog tožeče stranke za potrditev njenih tožbenih navedb, kot je enako vpogledalo v zemljiškoknjižni izpisek za vložno št. 1514 k.o... z vpisom obravnavane hipoteke. Toda iz teh dokazov sodišče samo ni moglo povzemati dejstev, saj bi jih morala uveljavljati tožeča stranka, namreč o obstoju ločitvene pravice s hipoteko na dveh nepremičninah kot sredstvom zavarovanja njene terjatve 18,502.195,10 SIT s pripadki. Vse to bi bila morala storiti tožena stranka, kot že navedeno, in to glede na določilo prvega odstavka 337. člena ZPP že v teku postopka na prvi stopnji. Zato sodišče druge stopnje ni bistveno kršilo določil postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP. - Iz vseh gornjih razlogov tudi izhaja, da sodišči tudi nista bistveno kršili določil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker da bi naj sodba sodišča druge stopnje ne imela razlogov o odločilnih dejstvih oziroma, ker bi naj v sodbi sodišča prve stopnje obstojalo nasprotje med razlogi sodbe in listinami, kot to konkretneje izhaja iz prikaza revizijskih izvajanj spredaj.

Glede na tako stanje stvari je bilo treba revizijo zavrniti kot neutemeljeno.