Jedro

Glede na to, da je tožena stranka v pisni obdolžitvi z dne 3. 10. 2019 navedla, da očitano ravnanje tožnice predstavlja namerno hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja ter da obstaja utemeljen sum, da je zlorabila bolniški stalež s tem, da je v času bolniškega staleža opravljala pridobitno delo, bi sodišče prve stopnje za pravilno presojo pravočasnosti odpovedi moralo raziskati in se opredeliti do tega, ali podatek, ki ga je tožena stranka pridobila od F. F., t. j. da je šlo za komercialni najem dvorane, ne pomeni morda le dodatne poizvedbe, ki je potrdila dotedanje ugotovitve tožene stranke iz pisne obdolžitve o tem, da je tožnica storila namerno hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja. Že v pisni obdolžitvi je namreč tožena stranka navedla, da so udeleženci morali za udeležbo na dogodku plačati prispevek za druženje (oziroma vstopnino za predavanje) v znesku 110,00 EUR in da torej ni šlo za neprofiten dogodek.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 19. 12. 2019 nezakonita in se razveljavi; da pogodba o zaposlitvi ni prenehala veljati 19. 12. 2019, ampak je trajala do dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje; da je tožena stranka dolžna tožnico za ta čas prijaviti v socialna zavarovanja in ji obračunati bruto mesečna nadomestila plače 2.032,98 EUR, od njih odvesti dajatve ter ji izplačati ustrezna neto nadomestila plač z obrestmi; ji plačati denarno povračilo po 118. členu ZDR-1 v višini 18 mesečnih bruto plač (točka I izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije sama svoje stroške postopka (točka II izreka).

2. Zoper sodbo se razen v delu, ki se nanaša na odločitev, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, pritožuje tožnica, smiselno iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Ne strinja se z zaključkom o pravočasnosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Za pravočasnost zadošča, da se delodajalec seznani z vsemi elementi, ki opravičujejo izredno odpoved, zato ni odločilno, kdaj se je z gotovostjo seznanil z razlogi za odpoved (VIII Ips 236/2013). Tožena stranka je vse elemente zatrjevala že v pisni obdolžitvi z dne 3. 10. 2019, zaradi dodatnega poročila zasebnega detektiva, na podlagi katerega ni izvedela za nobeno bistveno okoliščino, ki bi lahko vplivala na obstoj odpovednega razloga, pa roka za podajo odpovedi ni bilo dopustno podaljševati. Iz pisne obdolžitve izhaja, da naj bi tožnica v času bolniškega staleža opravljala pridobitno delo, brez odobritve zdravnika odpotovala iz kraja bivanja (iz A. v B.), da naj bi na dogodku aktivno sodelovala ter v imenu udeležencev predavanja predavateljici zastavljala vprašanja, kar je razvidno iz priloženega napovednika in povezave do posnetka, ki je bil na spletu objavljen v avgustu 2019. V napovedniku je bilo navedeno, da znaša prispevek za druženje 110,00 EUR in da prijave niso potrebne. Kot organizator dogodka je bil naveden tožničin s.p. Iz sodbe ne izhaja, da bi tožena stranka s poročilom detektiva pridobila nove elemente, ki opravičujejo odpoved, ali utrdila stare elemente. Ni bistveno, ali je bila vstopnina na dogodek plačana v gotovini ali ne. Tožničine navedbe, da je bil cenik najema Dvorane C. ves čas objavljen na spletu, je štelo za nebistvene, saj to po stališču sodišča ne potrjuje, da je bil najem dvorane plačljiv. Dogodek je bil objavljen avgusta 2019, ko tožnica še ni bila v bolniškem staležu. Sodišče zgoraj navedenih stališč ni obrazložilo in ni upoštevalo tožničinih navedb, zato sodbe ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja kršitev določb postopka po 339. členu ZPP in kršitev ustavne pravice do poštenega sojenja. Namen zdravnikovih navodil je, da se delavec čim hitreje pozdravi. Tožnica je imela dovoljenje, da gre izven kraja bivanja, udeležba na dogodku pa ji je celo koristila. Sodišče je le formalno razpisalo poravnalni narok, na njem pa ni vsebinsko razpravljalo o pravnih in dejanskih vprašanjih, zato tožnica ni mogla vedeti, da bo podaljševalo odpovedni rok na podlagi ugotovitev detektiva in da ne bo upoštevalo poročila FURS-a, iz katerega izhaja, da v obravnavanem obdobju ni izdala nobenega računa in ni prejela nobenega nakazila. Glede izgube zaupanja navaja, da ni opravljala pridobitne dejavnosti in da udeležba na dogodku 21. 9. 2019 ne more biti razlog za izgubo zaupanja, sodba pa o tem nima razlogov. Pri toženi stranki je bila zaposlena skoraj dvajset let ter ni storila ničesar, s čimer bi ji škodovala. Udeležila se je dogodka, ki je bil v soboto, njen stalež pa bi trajal enako dolgo, tudi če se ga ne bi udeležila. Sodba nima razlogov o tem, ali se je tožnici zaradi udeležbe zdravstveno stanje poslabšalo in zakaj udeležba na dogodku predstavlja izgubo zaupanja tožene stranke. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka njene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sodbe.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in tožnici tudi ni kršilo pravice do poštenega sojenja, saj je razloge za svojo odločitev obrazložilo. Prav tako ni storilo bistvenih kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pa zmotno uporabilo materialno pravo, zaradi česar je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

6. Tožena stranka je 19. 12. 2019 tožnici izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi na podlagi 8. alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji), ker je v času bolniškega staleža kot samostojna podjetnica v Domu C. v soboto, 21. 9. 2019 ob 10.30 uri organizirala predavanje z naslovom "D.". Na dogodku je tožnica aktivno sodelovala ter v imenu udeležencev predavanja zastavljala vprašanja predavateljici. Udeležba na srečanju je bila plačljiva (110,00 EUR na vsakega udeleženca). Prostor je bil oddan v najem po komercialni ceni.

7. ZDR- 1 v drugem odstavku 109. člena določa, da mora biti izredna odpoved podana najkasneje v 30-ih dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in najkasneje v 6 mesecih od nastanka razloga. Šteje se, da delodajalec ugotovi razlog za izredno odpoved, ko je seznanjen z vsemi bistvenimi elementi delavčeve kršitve in bistvenimi dejanskimi okoliščinami, ki lahko vplivajo na presojo le-te. To pa je glede na ustaljeno in enotno sodno prakso dejansko vprašanje, ki je odvisno od okoliščin konkretnega primera. Kot bo obrazloženo v nadaljevanju, je materialnopravni zaključek v izpodbijani sodbi o pravočasni podaji izredne odpovedi najmanj preuranjen.

8. Sodišče prve stopnje je štelo, da se je direktor tožene stranke z vsemi bistvenimi elementi tožničine kršitve, predvsem glede opravljanja pridobitne dejavnosti, seznanil šele v začetku decembra 2019 na sestanku z direktorjem E. (ki upravlja z Domom C.) F. F., ki mu je potrdil, da je tožnica plačala komercialni najem dvorane; šele takrat naj bi po prvostopenjski ugotovitvi pričel teči rok za podajo odpovedi, ki naj bi se iztekel 19. 12. 2019. Sodišče prve stopnje je menilo, da je tožena stranka ob podaji pisne obdolžitve z dne 3. 10. 2019 sicer vedela za nekatere okoliščine, ki so kazale na možnost opravljanja pridobitnega dela, da pa so le dodatne poizvedbe omogočale dovolj zanesljiv zaključek, da je tožnica 21. 9. 2019 opravljala pridobitno delo.

9. Glede na to, da je tožena stranka v pisni obdolžitvi z dne 3. 10. 2019 navedla, da očitano ravnanje tožnice predstavlja namerno hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja ter da obstaja utemeljen sum, da je zlorabila bolniški stalež s tem, da je v času bolniškega staleža opravljala pridobitno delo, bi sodišče prve stopnje za pravilno presojo pravočasnosti odpovedi moralo raziskati in se opredeliti do tega, ali podatek, ki ga je tožena stranka pridobila od F. F., t. j. da je šlo za komercialni najem dvorane, ne pomeni morda le dodatne poizvedbe, ki je potrdila dotedanje ugotovitve tožene stranke iz pisne obdolžitve o tem, da je tožnica storila namerno hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja. Že v pisni obdolžitvi je namreč tožena stranka navedla, da so udeleženci morali za udeležbo na dogodku plačati prispevek za druženje (oziroma vstopnino za predavanje) v znesku 110,00 EUR in da torej ni šlo za neprofiten dogodek. Vrhovno sodišče je v sodbi opr. št. VIII Ips 164/2013 z dne 9. 12. 2013 zavzelo stališče, da rok za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne prične teči šele, ko delodajalec opravi dodatne poizvedbe, ki le potrdijo njegove dotedanje ugotovitve, torej ko dodatni dokaz le potrdi, kar je delodajalec vedel že ob podaji pisne obdolžitve. Enako stališče je bilo zavzeto tudi v sodbi opr. št. VIII Ips 236/2013 z dne 10. 2. 2014, na katero se v pritožbi sklicuje tožnica.

10. Ker že iz pisne obdolžitve izhaja, da se je za udeležbo na dogodku zahtevalo plačilo vstopnine, se glede na zgoraj predstavljeno stališče v zadevi VIII Ips 236/2013 tudi glede poročila zasebnega detektiva G. G. z dne 27. 11. 2019 zastavlja vprašanje, ali ni morda z njim tožena stranka pridobila le dodaten dokaz, ki je potrdil njeno dotedanje prepričanje o tem, da je tožnica opravljala pridobitno dejavnost. Iz poročila namreč izhaja, da se je na dogodku, ki se je 16. 11. 2019 (in ne 21. 9. 2019, ki se očita tožnici v pisni obdolžitvi oziroma odpovedi) odvil v istih prostorih in s sodelovanjem iste predavateljice, vstopnina pobirala tako, da so jo lahko udeleženci plačali le v gotovini in ne preko TRR, ter da so ob tem prejeli blagajniški prejemek kot dokazilo o plačilu. Poročilo se torej ne nanaša na sporni dogodek z dne 21. 9. 2019, temveč na kasnejši dogodek z dne 16. 11. 2019, na podlagi katerega naj bi tožena stranka sklepala, da se je tudi 21. 9. 2019 dejansko pobirala vstopnina na način, kot je to ugotovil detektiv za dogodek 16. 11. 2019. Navedeno nakazuje na to, da gre lahko po naravi stvari le za potrditev že predhodnega prepričanja tožene stranke, da se je 21. 9. 2019 pobirala vstopnina. Gre namreč za posredni dokaz, ki se ne nanaša na dogodek 21. 9. 2019. Glede na obrazloženo bi za pravilno presojo pravočasnosti odpovedi sodišče prve stopnje moralo raziskati in se opredeliti tudi do tega, ali je tožena stranka na podlagi poročila res izvedela kaj bistveno novega o samem dogodku z dne 21. 9. 2019. 11. Pri tem pritožbeno sodišče dodaja, da če bi držalo stališče sodišča prve stopnje, da se je tožena stranka z elementom opravljanja pridobitne dejavnosti res seznanila prvič šele na podlagi poročila detektiva z dne 27. 11. 2019 in podatka, ki ga je v začetku decembra 2019 pridobila od direktorja E., bi ji to narekovalo, da temu skladno pisno obdolžitev dopolni z novo ugotovljenim elementom, t. j. očitanim opravljanjem pridobitne dejavnosti. Sodba sodišča prve stopnje namreč implicitno ugotavlja, da ta očitek tožnici ni bil podan v pisni obdolžitvi, ker tožena stranka zanj še ni vedela oziroma se je z njim seznanila kasneje. Če bi se torej štelo, da je tožena stranka šele na podlagi ugotovitev, da se je dejansko plačevala vstopnina in da je bil plačan najem dvorane po ceni, ki velja za komercialni najem, ugotovila element opravljanja pridobitne dejavnosti, bi morala tožnico o tem z dopolnitvijo pisne obdolžitve seznaniti, saj bi ji le tako omogočila učinkovito pravico do zagovora.

12. Ker sodišče prve stopnje pravočasnosti odpovedi ni presodilo tudi z vidika zgoraj izpostavljenih stališč, je zaključek o pravočasno podani odpovedi materialnopravno napačen, dejansko stanje pa je v tem delu ostalo nepopolno ugotovljeno. Pritožbeno sodišče je zato izpodbijani del sodbe razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Sodišče prve stopnje naj v ponovljenem postopku ob upoštevanju stališč, na katera je opozorilo pritožbeno sodišče, s ponovno oceno izvedenih dokazov, po potrebi pa tudi z dopolnitvijo dokaznega postopka, ugotovi, kdaj se je tožena stranka dejansko seznanila z vsemi elementi tožničine kršitve ter ponovno presodi vprašanje pravočasnosti podane odpovedi. V primeru ugotovitve, da je odpoved podana prepozno, pa je sodišče prve stopnje dolžno izvesti tudi dokazni postopek glede uveljavljane sodne razveze pogodbe o zaposlitvi.

13. Če bi v ponovljenem sojenju sodišče prve stopnje ponovno štelo, da je odpoved pravočasna, mora opraviti tudi skrbno in celovito presojo tožničinega ravnanja, ki je predmet očitane hujše kršitve pogodbenih obveznosti, pri čemer pritožbeno sodišče že sedaj ugotavlja, da je sodišče prve stopnje presojo o tem, da je tožnica opravljala pridobitno dejavnost, oprlo na odločitve, ki glede dejanskega stanu niso primerljive obravnavani zadevi (VIII Ips 113/2012, Pdp 630/2020 in Pdp 782/2018). V zvezi s presojo obstoja pogoja iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, torej da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja, pa pritožba pravilno opozarja, da je treba kritično ovrednotiti tudi okoliščini, da je tožnica dogodek organizirala v času, ko še ni bila v bolniškem staležu, v zvezi z izgubo zaupanja pa, da je bila pri toženi stranki zaposlena skoraj 20 let. 14. K preostalim pritožbenih navedbam pritožbeno sodišče pojasnjuje naslednje. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje na poravnalnem naroku ni vsebinsko razpravljalo o pravnih in dejanskih vprašanjih v smislu 305.a člena ZPP, zaradi česar tožnica ni mogla vedeti, da bo sodišče s sklicevanjem na poročilo detektiva podaljševalo rok za odpoved. V času odločanja sodišča prve stopnje citirana določba ZPP ni več veljala, temveč je bila relevantna določba 279.c člena ZPP, na podlagi katere sodišče na pripravljalnem naroku s strankami odprto razpravlja o pravnih in dejanskih vidikih spora, da stranke dopolnijo svoje trditve in pravna naziranja ter predlagajo nadaljnje dokaze, se o njih izjavijo ter si prizadevajo skleniti sodno poravnavo. Pripravljalni narok torej ni namenjen temu, za kar se zavzema pritožba, t. j. da bi sodišče že v tej fazi postopka, ko sploh še ni izvajalo dokazov, podalo svoje zaključke o pravočasnosti podane odpovedi, saj lahko dejanske ugotovitve in pravne zaključke o tem vprašanju oblikuje šele po izvedenem dokaznem postopku. Glede na navedeno je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da zaradi ravnanja sodišča na pripravljalnem naroku tožnica ni mogla vedeti, da bo to štelo, da je aktivno sodelovala na dogodku dne 21. 9. 2019, saj gre tudi v tem delu za zaključek, ki ga je sodišče sprejelo šele po oceni izvedenih dokazov.

15. V zvezi s pritožbeno navedbo, da tožnica ni mogla vedeti, da sodišče prve stopnje ne bo upoštevalo poročila FURS-a, iz katerega izhaja, da v relevantnem obdobju ni izdala nobenega računa in na transakcijski račun ni dobila nobenega nakazila, po presoji pritožbenega sodišča listin, ki jih je prejelo po zaključku glavne obravnave dne 15. 11. 2021, sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo, razen kolikor so bile te že prej vložene v spis. Sicer pa iz sodbe jasno izhaja, da je na podlagi listin, ki so že bile v spisu, ugotovilo, da tožnici v obravnavanem obdobju niso bili nakazani zneski na bančni račun.

16. Ostalih pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ni presojalo, saj niso odločilnega pomena (360. člen ZPP). To so predvsem navedbe, da se zaradi udeležbe na dogodku njeno zdravstveno stanje ni poslabšalo, oziroma da ni ravnala v nasprotju z navodili osebne zdravnice, saj to ni predmet izpodbijane izredne odpovedi pogodbe (očitek o tožničinem ravnanju v nasprotju z navodili je bil zajet v pisni obdolžitvi, v odpovedi pa je odpadel). Posledično ni bistvena vsebina zdravniških potrdil z dne 14. in 15. 10. 2019 o poslabšanju tožničinega psihičnega stanja. Za odločitev tudi ni bistvena pritožbena navedba, da sodišče ni obrazložilo, na podlagi česa zaključuje, da se tožnica dogodka dne 16. 11. 2019 ni udeležila, ker naj bi vedela, da jo nadzoruje detektiv. Tožnici namreč odpoved ne očita ničesar v zvezi s tem dogodkom.

17. Pritožbeno sodišče ni samo dopolnjevalo dokaznega postopka. Namen instančnega odločanja ni prenos odločanja s prve na drugo stopnjo, temveč preverjanje pravilnosti izpodbijane odločitve, iz zgoraj podane obrazložitve pa je razvidno, da mora sodišče prve stopnje dopolniti dokazni postopek glede večih sklopov odločilnih dejstev.

18. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.