Jedro

Tožena stranka je izhajala iz zaključka izračuna, da dopustne mejne vrednosti hrupa ne bodo dosegle najbližjih varovanih stavb, s tem tudi ne stavbe, kjer bivata tožnika in da zato ne moreta biti stranska udeleženca v postopku. Tako stališče pomeni že vsebinsko oceno o tem, ali bo hrup nedopustno vplival na tožnika ali ne, torej vprašanje, ki je podlaga za odločanje o izdaji dovoljenja, ne pa odločanje, ali se tožnikoma dovoli sodelovati v postopku kot stranskima udeležencema. Za ugotovitev, ali sta tožnika lahko stranka udeleženca v postopku, je torej ključna le ocena, ali je njun objekt znotraj območja, kjer lahko pride do prekomerne obremenitve s hrupom, tega pa tožena stranka v izpodbijanem sklepu ni ugotavljala niti obrazložila.

ZUP opredeljuje pojem stranskega udeleženca le v procesnem smislu, medtem ko je materialni predpis tisti, ki določa, kdo ima kakšno pravico, obveznosti ali neposredno pravno korist v konkretni upravni stvari. V obravnavanem primeru je zato osnova za odločanje o zahtevi tožnikov za sodelovanje v postopku izdaje dovoljenja za začasno čezmerno obremenitev okolja s hrupom Uredba o načinu uporabe zvočnih naprav, ki na shodih in prireditvah povzročajo hrup, na katero sta se tožnika že vse od začetka postopka tudi sklicevala.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se izpodbijani sklep Občinske uprave Občine Sežana št. 3501-78/2014-11 z dne 28.11.2014 odpravi ter se zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožečima strankama nerazdelno povrniti stroške tega postopka v znesku 15,00 (petnajst) EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

1. Občinska uprava Občine ... je z izpodbijanim sklepom odločila, da tožnikoma v upravni zadevi izdaje Dovoljenja za začasno čezmerno obremenitev okolja s hrupom za prireditev Martinovanje 2014 (v nadaljevanju: Dovoljenje) ne prizna lastnosti stranke in s tem pravice sodelovanja v postopku. V obrazložitvi svoje odločitve je zapisala, da iz Izračuna emisij zvoka iz zvočnikov iz oktobra 2014 (v nadaljevanju: Izračun) izhaja, da stavba strank ne spada med najbolj izpostavljeno stavbo z varovanimi prostori. Po Izračunu namreč območje kritičnih vrednosti za III. območje varstva pred hrupom ne bo doseglo najbližjih varovanih stavb. Tožnika zato nimata pravne koristi, pa tudi sicer navajata le na podlagi česa temelji njuni pravni interes, ne pa tudi na podlagi česa izkazujeta svojo pravno korist. 2. Župan Občine ... je kot drugostopni organ pritožbo tožnikov zoper odločitev prvostopnega upravnega organa zavrnil in ponovil argumente iz izpodbijanega sklepa. Navajal je, da je sestavni del Izračuna tudi izračun ravni bočnega tlaka na fasadah bližnjih stavb, ki je pokazal, da izračunana raven zvočnega tlaka ne bo presegla kritičnih obremenitev iz 4. člena Uredbe o načinu uporabe zvočnih naprav, ki na shodih in prireditvah povzročajo hrup (v nadaljevanju: Uredba). Koristi, ki jih v pritožbi navajata pritožnika, torej ne izhajajo iz Uredbe, kar pomeni, da ne uveljavljata svojih pravnih, pač pa dejanske koristi.

3. Tožnika se s sprejeto odločitvijo nista strinjala. V tožbi sta ponovno izpostavila, da se njuno stanovanje nahaja znotraj območja čezmernega hrupa ter da želita vstopiti v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi iz Uredbe. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da bi bilo njuni zahtevi ugodeno, če bi predložila dokaz, ki bi bil enakovreden dokumentu Izračun, česar pa ne moreta storiti, saj ne razpolagata s potrebnimi podatki. Za njuno stavbo izpostavljenost hrupu ni ocenjena, tožena stranka pa ne more zgolj sklepati, da ta ne bo kritično obremenjena, saj se ne nahaja v bočni senci kake druge stavbe z ocenjeno izpostavljenostjo hrupu, ki je manjša od kritične. Od zvočnih naprav je namreč stavba oddaljena manj kot 10 m. Če se nek prostor šteje za varovan prostor, je to pravna korist za osebe, ki se v tem prostoru zadržujejo, oziroma imajo prostor v lasti. Osebno korist, da njihovo zdravje in premoženje ne bo ogroženo zaradi zvočnih naprav, varuje določba 4. alineje 6. odstavka 6. člena Uredbe. Po določbah Uredbe stanovanje tožnikov sodi med varovane prostore. Ker tožnika nista podpisala izjave iz 2. odstavka 7. člena Uredbe, da se strinjata z uporabo zvočnih naprav na prireditvi, na podlagi katere bi se njuno stanovanje ne štelo za varovani prostor, bi stavba tožnikov morala biti upoštevana kot stavba z varovanimi prostori. S tem, ko zahtevata, da se stavba šteje za varovani prostor, sta izkazala pravni interes in imata pravico udeleževati se postopka kot stranska udeleženca. Toženec ni imel podlage za postopanje po določbah 8. člena Uredbe, saj iz Izračuna ni razvidno, da bi bila zadoščena pogoja iz 1. odstavka in tudi ne pogoj iz 3. odstavka te določbe, kar pa pomeni, da bi moral upravni organ izdati Dovoljenje po določbah 6. člena Uredbe. Tožnika predlagata, da sodišče s sodbo ugotovi nezakonitost sklepa, oziroma, podrejeno, da izpodbijani sklep odpravi.

4. Tožnika s tožbo tudi zahtevata, da jima tožena stranka izplača odškodnino v znesku 80,02 EUR, kolikor so znašali stroški hotela, saj sta se bila prisiljena umakniti in se izogniti čezmernemu hrupu ob prireditvi, v postopku izdaje Dovoljenja pa nista mogla sodelovati kot stranska udeleženca.

5. Tožena stranka na tožbo po vsebini ni odgovorila.

6. Tožba je utemeljena.

7. Sodišče se je pri odločanju omejilo le na pravilnost presoje odločitve toženca, da tožnikoma ne dopusti sodelovanja v upravnem postopku izdaje Dovoljenja za začasno čezmerno obremenitev okolja s hrupom za prireditev Martinovanje 2014 kot stranskima udeležencema, medtem ko se v presojo ali sta toženca zaradi prireditve tudi dejansko s hrupom začasno čezmerno obremenjena, ni spuščalo, saj to ni predmet tega postopka.

8. Po določbi 43. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) ima pravico udeleževati se postopka tudi oseba, ki izkaže pravni interes (stranski udeleženec). Pravni interes izkaže oseba, ki zatrjuje, da vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi, pri čemer je pravna korist neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist. Oseba, ki zahteva udeležbo v postopku, mora v svoji vlogi navesti, v čem je njen pravni interes. ZUP torej opredeljuje pojem stranskega udeleženca le v procesnem smislu, medtem ko je materialni predpis tisti, ki določa, kdo ima kakšno pravico, obveznosti ali neposredno pravno korist v konkretni upravni stvari. V obravnavanem primeru je zato osnova za odločanje o zahtevi tožnikov za sodelovanje v postopku izdaje dovoljenja za začasno čezmerno obremenitev okolja s hrupom Uredba, na katero sta se tožnika že vse od začetka postopka tudi sklicevala.

9. Uredba določa kritične obremenitve okolja zaradi začasne emisije hrupa v okolje, ki jih povzročajo zvočne naprave na shodih in prireditvah in to z namenom, da se določi način ter pogoji njihove uporabe s ciljem, da hrup ne presega kritičnih obremenitev okolja (1. člen Uredbe). Cilj Uredbe je torej preprečiti, da bi obremenitev okolja s hrupom presegla mejo, ki je še sprejemljiva za zdravje ljudi in varnost premoženja. Tožnika se v tožbi sklicujeta prav na ta namen Uredbe in navajata, da sodi njuno stanovanje med varovane prostore. Po določbi 3. člena Uredbe so varovani prostori tisti prostori, ki so kot varovani prostori v stavbi določeni v predpisu, ki ureja mejne vrednosti kazalcev hrupa v okolju, v njih pa se v času shoda ali prireditve zadržujejo ljudje. Izpostavljenost hrupu, ki ga povzročajo zvočne naprave, se ocenjuje pred fasadami najbolj izpostavljenih stavb z varovanimi prostori (5. člen Uredbe). Dovoljenje za uporabo zvočnih naprav na prireditvah izda pristojni organ na podlagi poročila o emisiji hrupa (6. člen Uredbe), le izjemoma pa tudi brez tega poročila (8.člen Uredbe). Tožnika sicer v tožbi navajata, da naj bi toženec dovoljenje izdal na slednje navedeni način, vendar pa podatki iz upravnega spisa kažejo, da temu ni bilo tako, pač pa je bilo dovoljenje izdano na podlagi Izračuna, torej poročila o emisiji hrupa.

10. Tako prvostopni kot tudi drugostopni upravni organ sta svojo odločitev, da se tožnikoma ne dopusti sodelovanja v postopku kot stranskima udeležencema, utemeljevala s trditvijo, da hiša tožencev ne spada med varovane prostore in to zato, ker je iz Izračuna razvidno, da območje kritičnih vrednosti za III. območje varstva pred hrupom ne doseže niti najbližje varovane stavbe, s tem tudi ne objekta tožnikov, kar pa, kot navajata, pomeni, da pravna korist tožnikov ni izkazana.

11. Sodišče stališču tožene stranke ni sledilo, saj ocenjuje, da je zmotno ocenila zbrane dokaze, konkretno Izračun, ter posledično zmotno presodila zahtevo tožnikov, da jima dopusti sodelovanje v upravnem postopku kot stranskima udeležencema. Iz točke 1.2. Izračuna (stran 8) izhaja, da se pri oceni emisij zvoka iz zvočnikov vrednotijo kritične ravni hrupa za delovanje nad 8 ur v III. območju varstva pred hrupom. Uredba o mejnih vrednostih kazalcev hrupa v okolju kot III. območje določa površine podrobnejše namenske rabe prostora, na katerih je dopusten poseg v okolje, ki je manj moteč zaradi povzročanja hrupa, to je, med drugim, območje stanovanj. Po tej uredbi torej sodijo stanovanja med varovane objekte.

12. Iz Izračuna izhaja, da sta najbližja stanovanjska objekta znotraj 45 kotnih stopinj dva, in sicer ... in ..., torej tudi objekt, kjer imata svoje bivališče tožnika. Enako to izhaja tudi iz grafičnega prikaza prizorišča prireditve. Odklon, ki je večji od 45 kotnih stopinj glede na glavne osi zvočnika, je pomemben zato, ker je to eden izmed pogojev, da lahko upravni organ izda dovoljenje za uporabo zvočnih naprav na prireditvah brez poročila o emisijah hrupa. O tem v obravnavanem primeru ni mogoče govoriti, saj je odklon za objekt, kjer bivata toženca, manjši od 45 stopinj. To obenem pomeni, da sodi objekt tožnikov med varovane stavbe. Tega dejstva pa tožena stranka ni presojala, pač pa izhajala le iz zaključka Izračuna, da dopustne mejne vrednosti hrupa ne bodo dosegle najbližjih varovanih stavb, s tem tudi ne stavbe, kjer bivata tožnika in da zato ne moreta biti stranska udeleženca v postopku. Tako stališče pomeni že vsebinsko oceno o tem, ali bo hrup nedopustno vplival na tožnika ali ne, torej vprašanje, ki je podlaga za odločanje o izdaji dovoljenja, ne pa odločanje ali se tožnikoma dovoli sodelovati v postopku kot stranskima udeležencema. Za ugotovitev ali sta tožnika lahko stranka udeleženca v postopku je torej ključna le ocena ali je njun objekt znotraj območja, kjer lahko pride do prekomerne obremenitve s hrupom, tega pa tožena stranka v izpodbijanem sklepu ni ugotavljala niti obrazložila.

13. Glede na vse navedeno je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo tožene stranke v skladu z 2. točko 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju (ZUS-1) odpravilo in zadevo, po 3. odstavku istega člena vrnilo toženi stranki v ponovni postopek. Sodišče ob tem ni presojalo zahtevka tožnikov za povrnitev zatrjevane škode, saj po določbi 67. člena ZUS-1 sodišče presoja o tem le v primerih, ko sprejme sodbo na podlagi 65. člena tega zakona.

14. Tožena stranka mora v ponovljenem postopku ponovno oceniti zbrane dokaze, zlasti Izračun ter na tej podlagi ugotoviti ali sodi stanovanje tožnikov med varovane objekte, ne da bi ob tem ocenjevala ali bo zaradi predvidenega hrupa tudi dejansko čezmerno obremenjeno in le na tej podlagi presoditi ali je zahteva tožnikov, da vstopita v postopek izdaje Dovoljenja kot stranka udeleženca utemeljena. Tožena stranka mora pri ponovni izvedbi postopka ravnati po določbi 3. odstavka 142. člena ZUP, ki je doslej v postopku ni upoštevala.

15. Ker je sodišče tožbi tožnikov ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, sta tožnika, po določbi 3. odstavka 25. člena ZUS-1, upravičena do povračila stroškov postopka. Te stroške je sodišče, skladno z določbo 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, odmerilo v pavšalnem znesku 15,00 EUR, glede na to, da je bila zadeva rešena na seji, tožnikov pa ni zastopal odvetnik.