Jedro

Na vprašanje, ali po izvedenih delih sploh še gre za prej obstoječi objekt, je treba odgovoriti v vsakem primeru posebej, ob upoštevanju ugotovitev o izvedenih delih, narave objekta in njegovih značilnosti. Pri tem za pravno opredelitev rekonstrukcije oziroma novogradnje ni pomembno, da je bil del gradnje opravljen na podlagi gradbenega dovoljenja, temveč le obseg opravljenih del, ki zdaj obstoječi objekt opredeljuje kot novogradnjo. Prav tako ni bistveno, da bi bilo mogoče vsako od opravljenih del posebej ali posamezne sklope teh del šteti za rekonstrukcijo. Bistveno je, da celota opravljenih del iz navedenih razlogov predstavlja novogradnjo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Gradbena inšpektorica Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območne enote Ljubljana, je z izpodbijano odločbo tožeči stranki naložila, da mora takoj po vročitvi te odločbe ustaviti nadaljnjo gradnjo objekta največjih tlorisnih dimenzij 9,4 m x 7,8 m in višinskih gabaritov P+N na zemljišču s parc. št. 663 k.o. ... (1. točka izreka), da mora v roku 6 mesecev po vročitvi te odločbe odstraniti navedeno nelegalno gradnjo na svoje stroške in vzpostaviti zemljišče v prejšnje stanje (2. točka izreka), tožečo stranko opozorila, da se bo v primeru neizpolnitve obveznosti iz 2. točke izreka začel postopek izvršbe nedenarne obveznosti po drugih osebah (3. točka izreka) ter glede obravnavanega objekta izrekla prepovedi po 158. členu Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 102/04 – uradno prečiščeno besedilo in nadaljnji, v nadaljevanju ZGO-1).

V obrazložitvi navaja, da je bilo tožeči stranki izdano gradbeno dovoljenje za rekonstrukcijo obravnavanega objekta. Tožeča stranka je namesto rekonstrukcije obravnavani objekt skoraj v celoti, vključno s pasovnimi temelji, porušila, tako da sta ostala le dela severovzhodne zunanje stene v približni dolžini 3,8 m in jugovzhodne zunanje stene v približni dolžini 3,2 m. Obstoječi objekt zato po mnenju prvostopenjskega organa predstavlja novogradnjo, za katero tožeča stranka nima gradbenega dovoljenja, izdano gradbeno dovoljenje pa je postalo brezpredmetno, saj gradbenih del, predvidenih z njim, ni mogoče izvesti, ker prvotnega objekta ni več. Vse to pomeni, da zgrajeni objekt nima ustreznega dovoljenja, torej gre za nelegalno gradnjo.

Ministrstvo za okolje in prostor je kot drugostopenjski upravni organ delno spremenilo opis obravnavanega objekta v 1. točki izreka, vendar ne tako, da bi to vplivalo na opisane obveznosti tožeče stranke, v ostalem pa je njeno pritožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnilo. V obrazložitvi povzema dejansko stanje, ki ga je ugotovil prvostopenjski organ in se strinja z njegovim stališčem, da izvedenih del nedvomno ni mogoče šteti za rekonstrukcijo, temveč za novogradnjo. Glede na določbe 7.2. točke 1. odstavka 2. člena ZGO-1 je temeljni pogoj za rekonstrukcijo, da gre za posege v obstoječi objekt, ki se zaradi posegov in izboljšave ne sme bistveno spremeniti in mora ohraniti svoje bistvene elemente. S tem, ko je tožeča stranka skoraj v celoti odstranila vse stene obstoječega objekta in temeljno ploščo, je objekt izgubil svoje bistvene elemente. Če se objekt odstrani v bistvenih elementih, brez katerih ne more funkcionirati, ni več mogoče govoriti o rekonstrukciji, saj neobstoječega objekta ni mogoče rekonstruirati, temveč gre za gradnjo novega objekta. Tudi po dimenzijah novi objekt presega dimenzije, navedene v gradbenem dovoljenju. Za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe je povsem nepomembno, iz kakšnih razlogov se je tožeča stranka odločila za takšno gradnjo, pomembno je le, da bi morala za gradnjo novega objekta pridobiti ustrezno dovoljenje. Gradnja novega objekta brez ustreznega gradbenega dovoljenja predstavlja nelegalno gradnjo, sankcija za tako zgrajen objekt pa je po določbah 152. člena ZGO-1 ustavitev gradnje in njena odstranitev.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da temelji odločitev tožene stranke na napačnem razumevanju opredelitve pojma rekonstrukcije v 7.2. točki 1. odstavka 2. člena ZGO-1. Po tej opredelitvi je rekonstrukcija izvedba del, s katerimi se med drugim spremenijo konstrukcijski elementi objekta, pri čemer zakon nikjer ne omenja, da te spremembe ne smejo biti bistvene. Z obravnavano gradnjo tudi niso bile prekoračene tlorisne dimenzije iz veljavnega gradbenega dovoljenja, saj je Geodetska uprava Ljubljana, Geodetska pisarna Kočevje, dne 3. 2. 2009 izdala sklep, iz katerega izhaja, da je bilo evidentirano zemljišče pod stavbo s površino 70 m. Tožeča stranka z obravnavano rekonstrukcijo teh dimenzij ni presegla.

Ugotovitev dejanskega stanja, da je bil stari objekt skoraj v celoti porušen, je po mnenju tožeče stranke zmotna. Navaja, da sta bila porušena samo dela severozahodnega in severovzhodnega zidu, ki sta neposredno ogrožala varnost in stabilnost objekta in to na podlagi zahteve statika. Vse ostalo je nespremenjen stari objekt. Pri njegovi rekonstrukciji se je namreč izkazalo, da so na dveh delih starega zidu pod ometom razpoke, kar ogroža varnost objekta, ko je bil odstranjen še tlak, pa je bilo ugotovljeno, da ni temeljev. Zaradi tega je bil odstranjen poškodovani del starega zidu, izveden nov pasovni temelj in pozidan nov opečni zid v enakih dimenzijah. Porušitev tega zidu in izvedba temeljev ter izvedba novega zidu v enakih dimenzijah ne predstavlja nadomestne gradnje, temveč rekonstrukcijo objekta. Ta gradnja ne pomeni neskladja z gradbenim dovoljenjem, navedena dela pa vsekakor predstavljajo rekonstrukcijo objekta, saj se pri le-tej lahko posamezni konstrukcijski elementi tudi bistveno spremenijo.

Tožeča stranka dodatno pojasnjuje, da je v skladu z izdanim gradbenim dovoljenjem med drugim tudi postavitev novega dimnika, izdelava novih pasovnih temeljev in betonskih plošč, greznica pa je le zamenjana z novo – ekološko varno. Zamenjane so bile tudi že obstoječe, vendar dotrajane strojne inštalacije, da pa izvedena dela, ki niso zajeta z izdanim gradbenim dovoljenjem, predstavljajo rekonstrukcijo objekta, predlaga postavitev izvedenca gradbene stroke. Od sodišča zahteva, naj se opredeli tudi do mnenja projektanta A.A. iz dopisa z dne 7. 7. 2010. Navaja še, da jo je gradbena inšpektorica ustno opozorila, da strojnih inštalacij ni v gradbenem dovoljenju, zaradi česar je ta dela ustavila, inšpektorica pa ji je celo predlagala, naj vzida okna in vrata. To je dodatni argument, da opravljena dela pomenijo rekonstrukcijo objekta, zato je izrečeni ukrep neupravičen, saj bi se smel nanašati le na tisti del, ki ni zgrajen v skladu z dovoljenjem, oziroma bi bilo treba tožečo stranko pozvati, naj pridobi spremenjeno gradbeno dovoljenje za rekonstrukcijo. Na pravilnost take razlage kaže tudi besedilo 1. odstavka 153. člena ZGO-1, po katerem se lahko prepove uporabo le tistega dela objekta, ki se uporablja v nasprotju s pogoji iz gradbenega dovoljenja ter besedilo 2. odstavka tega člena, ki v primeru nepridobitve spremenjenega dovoljenja kot sankcijo določa odstranitev le tistega dela, ki je zgrajen v nasprotju z dovoljenjem. Glede na vse navedeno tožeča stranka sodišču predlaga, naj izvede glavno obravnavo ter izpodbijano odločbo odpravi, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče uvodoma ugotavlja, da so dejanske ugotovitve tožene stranke o tem, katera dela so bila izvedena na obravnavanem objektu, oziroma kaj je bilo na tem objektu odstranjeno in kaj sezidano na novo, utemeljene z natančnim popisom posameznih del v obrazložitvi prvostopenjske odločbe, te ugotovitve pa se tudi v celoti skladajo z obsežnim slikovnim gradivom v upravnem spisu ter z zapisniki o opravljenih inšpekcijskih pregledih, posebej z dne 29. 10. 2009 in dne 5. 11. 2009. Tožbeni ugovori zoper te ugotovitve so povsem pavšalni, saj se tožeča stranka omejuje na zatrjevanje, da dejansko stanje ni bilo pravilno ugotovljeno ter na naštevanje del, ki naj bi jih dejansko opravila. Ob tem ne navaja nobenih dejstev, na katera opira te trditve oziroma iz katerih bi izhajal kakršen koli dvom v dejansko stanje, ugotovljeno v upravnem postopku. V sklopu svojih trditev sicer predlaga zaslišanje projektanta A.A. kot priče, vendar tudi ob tem ne navaja, katera dejstva želi dokazati s tem dokazom in kako naj bi ta dejstva vplivala na izid postopka.

Sodišče dodaja še, da tudi tožeča stranka sama navaja, da je mimo izdanega gradbenega dovoljenja odstranila dela severozahodnega in severovzhodnega zidu objekta ter talno ploščo, nato pa – prav tako mimo gradbenega dovoljenja – zgradila nove pasovne temelje in opečne zidove „pozidala v enakih dimenzijah“. Glede na to, da je bila tožeči stranki z gradbenim dovoljenjem dovoljena zamenjava celotnega ostrešja in obnova lesenega dela objekta na način, da ga nadomesti z opečnimi zidovi, kar vse je po lastnih navedbah tudi storila, sodišče tudi na tej podlagi nima razloga za dvom v ugotovitev tožene stranke, da je bil prej obstoječi objekt odstranjen skoraj v celoti, z izjemo delov dveh zunanjih zidov, in nato na novo sezidan.

Pomen pojmov gradnje novega objekta in rekonstrukcije je opredeljen v ZGO-1 (točki 7.1. in 7.2. prvega odstavka 2. člena). Odločanje, pod katerega od teh dveh zakonskih pojmov je mogoče uvrstiti ugotovljene dejansko stanje (namreč obseg del, izvedenih na objektu), torej pomeni uporabo materialnega prava in ne ugotavljanja ali razjasnjevanja dejstev, za kar lahko sodišče izvede dokaz z izvedencem (243. člen Zakona o pravdnem postopku v zvezi z 1. odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06 in nadaljnji, v nadaljevanju ZUS-1). Predlog tožeče stranke za postavitev izvedenca je zato neutemeljen, sodišče pa dodaja še, da tožeča stranka tega dokaza ni predlagala v upravnem postopku, zato njen predlog predstavlja nedovoljeno dokazno novoto (3. odstavek 20. člena ZUS-1). Poleg tega je tožeča stranka sodišču predlagala še, naj se opredeli do mnenja projektanta A.A. v dopisu z dne 7. 7. 2010, vendar ob tem ne obrazlaga, katero dejstvo želi dokazati s tem dokazom, niti tega, kako bi lahko to dejstvo vplivalo na odločitev. Sodišče se do tega dokaznega predloga zato ne more vsebinsko opredeliti.

Po določbi 7.2. točke 1. odstavka 2. člena ZGO-1 je rekonstrukcija objekta spreminjanje tehničnih značilnosti obstoječega objekta in prilagajanje objekta spremenjeni namembnosti ali spremenjenim potrebam oziroma izvedba del, s katerimi se bistveno ne spremni velikost, spreminjajo pa se njegovi konstrukcijski elementi, zmogljivost ter izvedejo druge njegove izboljšave (…). Kot pravilno ugotavlja tožena stranka, je glede na to zakonsko besedilo pojem rekonstrukcije neločljivo vezan na obstoječ objekt. Če tega objekta ni več, rekonstrukcija torej ni več mogoča. Tožeča stranka ima sicer prav, da pojem rekonstrukcije ne le ne izključuje, temveč celo izrecno zajema tudi posege v konstrukcijske elemente, pri čemer zakon ne izključuje možnosti, da bi bili ti posegi tudi bistveni. Vendar pa to v ničemer ne spremeni navedenega izhodišča, da morajo biti ti posegi opravljeni na obstoječem objektu.

Na vprašanje, ali po izvedenih delih sploh še gre za prej obstoječi objekt, je treba odgovoriti v vsakem primeru posebej, ob upoštevanju ugotovitev o izvedenih delih, narave objekta in njegovih značilnosti. V obravnavani zadevi tudi po presoji sodišča ne more biti nobenega dvoma o tem, da obravnavani objekt predstavlja nov objekt. Zgolj dveh delov obodnih zidov namreč v nobenem primeru ni mogoče šteti za hišo, ki je bila sicer odstranjena in na novo zgrajena od temeljev do strehe. Pri tem za pravno opredelitev rekonstrukcije oziroma novogradnje ni pomembno, da je bil del gradnje opravljen na podlagi gradbenega dovoljenja, temveč le obseg opravljenih del, ki zdaj obstoječi objekt opredeljuje kot novogradnjo. Prav tako ni bistveno, da bi bilo mogoče vsako od opravljenih del posebej ali posamezne sklope teh del šteti za rekonstrukcijo. Bistveno je, da celota opravljenih del iz navedenih razlogov predstavlja novogradnjo.

Kot je pravilno navedla že tožena stranka, razlog za gradnjo brez gradbenega dovoljenja ne vpliva na legalnost te gradnje. Edina izjema od obveznosti gradnje na podlagi gradbenega dovoljenja (1. odstavek 3. člena ZGO-1) je predpisana v 3. odstavku 1. člena ZGO-1, vendar v obravnavani zadevi očitno ne gre za tako izjemo, niti tega ne zatrjuje tožeča stranka.

Iz navedenih razlogov sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno. Ker v tožbi niso bila navedena nobena nova dejstva ali dokazi, ki bi utegnili biti pomembni za odločitev, je sodišče o zadevi, na podlagi 2. alinee 2. odstavka 59. člena ZUS-1, odločilo brez glavne obravnave, na nejavni seji.