Jedro

Pri odškodnini v višini zakonskih zamudnih obresti gre za posebno vrsto odškodninske odgovornosti zavoda, ki se uporabi v primerih, če je zavod dolžan denarno dajatev ali dajatev v višjem znesku izplačati za nazaj na podlagi odločbe druge stopnje o priznanju pravice ali po odločbi sodišča, pa do izdaje ustrezne odločbe na prvi stopnji ni prišlo zaradi ravnanja zavarovanca oziroma vlagatelja, delodajalca oziroma druge osebe. V teh primerih se upravičencu izplača v breme zavoda odškodnina v višini obračunanih zamudnih obresti od dneva, ko bi posamezni znesek bil izplačan, pa do izvršitve odločbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 201,60 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe, po tem času z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je odpravilo dokončno odločbo tožene stranke z dne 13. 11. 2015 in tretji odstavek izreka prvostopenjske odločbe z dne 18. 9. 2015 ter tretji odstavek prvostopenjske odločbe nadomestilo z besedilom: „izplačani zneski za obdobje od 1. 11. 2009 do 30. 6. 2015 se poračunajo. Tožeči stranki se izplača 668,38 EUR iz naslova odškodnine v višini obračunanih zakonskih zamudnih obresti, ki tečejo od zapadlosti posameznega premalo izplačanega zneska pokojnine v obdobju od 1. 11. 2009 do 30. 6. 2015 dalje, do dneva plačila 12. 10. 2015.“ (I. točka izreka) in naložilo toženki da znesek odškodnine v višini obračunanih zakonskih zamudnih obresti, kot izhaja iz prejšnje točke izreka te sodbe izplača s procesnimi obrestmi od 27. 11. 2015 do plačila, v roku 15 dni, da ne bo izvršbe (II. točka izreka). Ugotovilo je, da je tožnik vložil predlog za novo odmero pokojnine dne 29. 10. 2009, potem ko je pridobil obrazec M-4/M-8 in ugotovil, da mu v pokojninsko osnovo niso bili upoštevani vsi prispevki, ki jih je plačal njegov takratni delodajalec. Toženka je s sklepom z dne 9. 11. 2009 tožnikov predlog zavrgla iz razloga, ker je bilo o priznanju pravice do starostne pokojnine že pravnomočno odločeno in z odločbo z dne 29. 1. 2010 pritožbo zavrnila, vendar je tožnik v sodnem sporu uspel, saj je prvostopenjsko sodišče odpravilo odločbi toženca in naložilo, da mora tožniku izdati novo odločbo o odmeri starostne pokojnine. Navedena odločitev je bila potrjena s pravnomočno sodbo pritožbenega sodišča, saj je Vrhovno sodišče revizijo toženke s sodbo opr. št. VIII Ips 159/2015 z dne 13. 7. 2015 zavrnilo. Toženec je dne 18. 9. 2015 izdal odločbo, s katero je odločil, da se tožniku ponovno odmeri starostna pokojnina v višjem znesku od 1. 11. 2009 dalje. V sedanjem postopku tožnik zahteva odškodnino v višini zakonskih zamudnih obresti od premalo izplačanih razlik starostne pokojnine. Prvostopenjsko sodišče je pravno podlago za ugodilni del tožbenega zahtevka utemeljilo z določbo drugega odstavka 276. člena ZPIZ-1, ki je urejal odškodnino v višini zakonskih zamudnih obresti. To naj bi izhajalo tudi iz 5. točke izreka odločbe Ustavnega sodišča RS U-I-239/14, Up‑1169/12 z dne 26. 3. 2015, na katero se sklicuje Ustavno sodišče RS v odločbi Up-943/12-12 z dne 27. 5. 2015, saj je tožnik zamudne obresti zahteval že v zahtevku z dne 29. 10. 2009 in v tožbi z dne 23. 2. 2010. 2. Pritožuje se toženka. Navaja, da pri odmeri starostne pokojnine tožnika niso bila upoštevana vplačila dela plač, ki so bila vplačana za delnice notranjega odkupa, saj v trenutku izdaje odločbe o starostni pokojnini 24. 11. 2006 in ob odločanju o zahtevi tožnika za vštetje dela plač s katerim so bile plačane delnice za notranji odkup, za to ni bilo pravne podlage. ZPIZ-1 možnosti ponovne odmere ni uzakonjal, ponovna odmera je bila mogoča šele po ZPIZ-2, v povezavi z ustavno odločbo. Kot izhaja iz ustavne odločbe št. U-I-239/14-10, Up-1169/12-24 z dne 26. 3. 2015 ZPIZ-1 ni vseboval pravnega sredstva, s katerim bi bilo mogoče mimo pravočasno uveljavljenih izrednih pravnih sredstev poseči v pravnomočno odločbo. Šele odločba Ustavnega sodišča RS je v 4. točki izreka toženko izrecno napotila, da izda odločbo o ponovni odmeri pokojnine z izrednim pravnim sredstvom razveljavitve ali spremembe dokončne odločbe iz 1. odstavka 183. člena ZPIZ-1. Do ponovne odmere pokojnine tako ni moglo priti tudi zaradi okoliščin izven sfere pritožnika. Ponovna odmera pokojnine je bila opravljena na podlagi določb ZPIZ-2, zato je tudi odškodninsko odgovornost pritožnika potrebno presojati po določbah ZPIZ-2. Slednji ne podaja več pravne podlage za izplačilo odškodnine v višini zakonskih zamudnih obresti, kakršna je bila podana v 2. odstavku 276. člena ZPIZ-1, saj je odškodninska odgovornost urejena v 196. in 197. členu ZPIZ-2. Za takšne primere pa v danem primeru ne gre, saj ne obstaja odškodninska odgovornost tožene stranke, manjka element nedopustnega ravnanja pritožnika, zapadli prejemki pa so bili tožniku izplačani v roku 60 dni od dneva, ko je postala odločba o priznanju pravice izvršljiva.

3. Tožnik je podal odgovor na pritožbo, v katerem navaja, da okoliščine, ki jih opisuje toženka, ne morejo in ne smejo iti v škodo tožnika. Toženka pozablja, da je bila že z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-392/98 iz leta 2002 seznanjena na neskladje 4. alineje 46. člena ZPIZ/92 z ustavo, kolikor se nanaša na del plač, s katerimi so bile vplačane delnice za notranji odkup in, da je pri delodajalcu tožeče stranke 4. 2. 2009 izvedla, prav na podlagi citirane odločbe Ustavnega sodišča, revizijo podatkov, s katero je ugotovila nepravilnosti ter bi jih morala v roku 30 dni po uradni dolžnosti tudi odpraviti, pa tega ni storila. Ustavno sodišče je z odločbo št. U-1239/14-10, Up-1169/12-24 z dne 26. 3. 2015 res odločilo, da se ponovna odmera pokojnin opravi „delno“ po 183. členu ZPIZ-2, vendar je s tem Ustavno sodišče določilo le pravila tehnične izvedbe svoje odločbe oziroma „način izvršitve odločitve iz 1. točke izreka odločbe, zaradi varstva pravice iz prvega odstavka 50. člena Ustave v povezavi s splošnim načelom enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave“. Navedeno je jasno že ob dejstvu, da Ustavno sodišče ni napotilo na spoštovanje dikcije 183. člena ZPIZ-2, kot jo pozna ta, temveč je to dikcijo dopolnilo oziroma spremenilo s tem, da je postavilo zahtevo, da se ponovna odmera pokojnine upravičencem opravi ne glede na čas od vročitve dokončne odločbe o odmeri pokojnine. Toženka je tako v zmoti ali pa skuša zavesti sodišče, ko trdi, da je Ustavno sodišče RS odločilo, da se opravi tako nova odmera pokojnin ter se tudi druga vprašanja s tem v zvezi obravnavajo, po določbah ZPIZ-2. Meni, da je prvostopenjsko sodišče pravilno uporabilo materialno pravo. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe v obsegu pritožbenih navedb in kakor to določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, ZPP). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje je pravilno uporabilo materialno pravo pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

6. V predmetni zadevi je relevantno naslednje dejansko stanje, ugotovljeno s strani prvostopenjskega sodišča: - dne 28. 10. 2009 je tožnik vložil predlog za novo odmero pokojnine, pri kateri naj se upoštevajo tudi zneski iz naslova obveznic; - toženka je dne 9. 11. 2009 s sklepom zahtevo zavrgla, kar je bilo potrjeno z odločbo toženke z dne 29. 1. 2010; - v okviru sodnega varstva je Delovno in socialno sodišče v Ljubljani s sodbo opr. št. II Ps 429/2010 z dne 14. 12. 2010 tožbi tožnika ugodilo in toženki naložilo, da v roku 30 dni od pravnomočnosti sodbe izda tožniku novo odločbo o odmeri starostne pokojnine. Pritožba toženke je bila s sodbo pritožbenega sodišča opr. št. Psp 51/2011 z dne 30. 3. 2011 zavrnjena. V revizijskem postopku je bilo reviziji toženke s sodbo opr. št. VIII Ips 165/2011 ugodeno in sta bili nižji sodbi spremenjeni tako, da se je tožbeni zahtevek tožnika zavrnil; - Ustavno sodišče RS je z odločbo Up -943/12-12 z dne 27. 5. 2015 sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 165/2011 razveljavilo in mu zadevo vrnilo v novo odločanje. V okviru novega odločanja je bila revizija toženke s sodbo opr. št. VIII Ips 159/2015 z dne 13. 7. 2015 zavrnjena; - toženka je o zahtevi tožnika z dne 28. 10. 2009 ponovno odločila z odločbo z dne 18. 9. 2015 in mu odmerila pokojnino v višini 901,09 EUR na mesec od 1. 11. 2011. Pritožba tožnika glede zakonskih zamudnih obresti je bila z odločbo toženke z dne 13. 11. 2015 zavrnjena. Toženka je tožniku dne 18. 9. 2015 nakazala 3.431,40 EUR.

7. Pritrditi je stališču tožene stranke v pritožbi, da je potrebno ob reševanju sporne zadeve uporabiti določila Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/12 in naslednji, ZPIZ-2). Uporabiti je namreč potrebno zakon, ki velja v času odločanja, pri tem pa seveda velja tudi določba prvega odstavka 390. člena, da se v postopku za uveljavljanje pravic iz obveznega zavarovanja ali za ugotavljanje pokojninske dobe, ki se je začel pred uveljavitvijo tega zakona, uporabljajo predpisi, ki so veljali do uveljavitve tega zakona. Do uveljavitve tega zakona je veljal Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, ZPIZ-1). Tako je torej glede pravice tožnika, ki se nanaša na višino starostne pokojnine, potrebno uporabiti določila ZPIZ-1. 8. Sodišče prve stopnje je tako uporabilo pravilno materialno pravo, ko odškodnino v višini zakonskih zamudnih obresti temeljilo na določbi drugega odstavka 276. člena ZPIZ-1. Glede uporabe drugega odstavka 276. člena ZPIZ-1 je sodna praksa jasna (sodbe Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 390/2008 z dne 27. 9. 2010, VIII Ips 6/2009 z dne 21. 2. 2011 itd.). Iz citiranih odločitev izhaja, da gre za posebno vrsto odškodninske odgovornosti zavoda, ki se uporabi v primerih, če je zavod dolžan denarno dajatev ali dajatev v višjem znesku izplačati za nazaj na podlagi odločbe druge stopnje o priznanju pravice ali po odločbi sodišča, pa do izdaje ustrezne odločbe na prvi stopnji ni prišlo zaradi ravnanja zavarovanca oziroma vlagatelja, delodajalca oziroma druge osebe. V teh primerih se upravičencu izplača v breme zavoda odškodnina v višini obračunanih zamudnih obresti od dneva, ko bi posamezni znesek bil izplačan, pa do izvršitve odločbe.

9. Navedeno določilo je torej jasno in ustreza dejanskemu stanju ugotovljenemu v tem postopku. Zavod je dolžan denarno dajatev v višjem znesku izplačati za nazaj na podlagi odločbe sodišča. Do izdaje odločbe na prvi stopnji oziroma pri toženi stranki ni prišlo zaradi ravnanja zavarovanca oziroma vlagatelja, delodajalca oziroma druge osebe. Navedenega toženka v pritožbi niti ne zatrjuje. Zatrjuje zgolj to, da ni bila njena krivda, da ni prišlo do izdaje ustreznih odločb. Krivda toženke pa se v tem primeru niti ne zahteva. Toženka se lahko ekskulpira zgolj pod pogojem, da je do izdaje neustrezne odločbe pri njej prišlo zaradi ravnanja tožnika oziroma delodajalca ali druge osebe. Takšno dejansko stanje pa ni ne zatrjevano ne ugotovljeno.

10. Za pritožnico je bil sporen zgolj pravni temelj, na podlagi katerega je prvostopenjsko sodišče odločilo, ne pa tudi sama višina prisojene odškodnine, saj jo je tožena stranka sama izračunala.

11. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške odgovora na pritožbo, ki so odmerjeni v skladu z odvetniško tarifo in sodno prakso. Pritožbeno sodišče je kot potrebne stroške tožniku priznalo 360 točk za odgovor na pritožbo, 2 % za materialne stroške in 22 % za DDV, kar ob vrednosti točke 0,459 EUR znaša 205,60 EUR.

12. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.