Jedro

Tožniku je bil v času njegovega zasebnega obiska v Sloveniji, še pred vložitvijo predmetne prošnje, izdan plačilni nalog zaradi storitve dveh prekrškov, za katera je izrečeno globo tudi poravnal. Izdana mu je bila tudi odločba o vrnitvi, iz katere izhaja, da je tožnik na gradbišču opravljal delo, ne da bi pridobil dovoljenje za prebivanje z razlogom zaposlitve, torej je nezakonito prebival na območju RS in da je neprijavljen prebival na naslovu v Ljubljani. Navedeno daje zadostno podlago za domnevo, da se tožnik (v bodoče) ne bo podrejal pravnemu redu RS in da je zato podan razlog iz 6. alineje prvega odstavka 55. člena ZTuj-2.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II.Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za izdajo enotnega dovoljenja za prebivanje in delo. V svoji obrazložitvi navaja, da je podjetje A. d.o.o. dne 9. 6. 2015 za tožnika podalo vlogo za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji (RS) iz razloga zaposlitve ali dela. Ker se od 1. 9. 2015 dalje uporablja spremenjen Zakon o tujcih (ZTuj-2), ki namesto dovoljenja za začasno prebivanje iz razloga zaposlitve ali dela ureja izdajo enotnega dovoljenja za prebivanje in delo, se postopek nadaljuje na podlagi sedaj veljavnega zakona. Enotno dovoljenje za prebivanje in delo se tujcu izda, če izpolnjuje vse pogoje iz 33. in 37. člena ZTuj-2 in če ne obstajajo drugi razlogi za zavrnitev dovoljenja po 55. členu ZTuj-2. Z vpogledom v uradne evidence je ugotovila, da je bilo dne 1. 6. 2015 izdano dovoljenje za delo za tujega zastopnika, da je imenovani pri podjetju A. d.o.o. vpisan kot prokurist v evidenci AJPES in da je v evidenci policije (FIO) zabeležen kot storilec prekrška, ki ga je obravnavala PP Medvode. Zato je PP Medvode zaprosila za zadevno dokumentacijo. Tako je bila obveščena, da je bil tožnik dne 20. 11. 2014, skupaj s tujcema B.B. in C.C., zaloten pri delu na črno in obravnavan zaradi storitve dveh prekrškov in sicer zaradi prekrška po 2. točki 2. odstavka 145. člena ZTuj-2 (nezakonito prebivanje na območju RS) in zaradi prekrška po 3. točki 1. odstavka 24. člena Zakona o prijavi prebivališča. Izdan mu je bil plačilni nalog št. 7316932, s katerim mu je bila izrečena globa v skupnem znesku 600, 00 EUR, ki jo je tožnik dne 27. 11. 2014 tudi poravnal. Izdana pa mu je bila tudi odločba o vrnitvi, s katero mu je bil določen 8 dnevni rok za prostovoljno vrnitev. Iz te odločbe izhaja, da je tožnik skupaj z obema navedenima, v Sloveniji, kamor je prišel kot turist, navedenega dne opravljal delo oziroma pospravljal gradbišče na (navedenem) naslovu v Zbiljah, za podjetje E., d.o.o., brez dovoljenja za prebivanje z namenom zaposlitve. Tožnik je bil v postopku tudi zaslišan na Veleposlaništvu RS v Sarajevu. Na zaslišanju je, med drugim, povedal, da bo v podjetju A. d.o.o. zaposlen kot prokurist in da direktorja tega podjetja, Č.Č., osebno pozna in da je odšel na omenjeno gradbišče, kjer je D. pomagal natovoriti kamion in jih je ob vračanju ustavila policijska kontrola in da je bil v Sloveniji na zasebnem obisku pri Č.Č. Tožnik je bil seznanjen z vsemi ugotovitvami postopka, v zvezi s čemer je odgovoril, da je prišel v Slovenijo na zasebni obisk, da mu za vstop in prebivanje do 90 dni z namenom obiska vizum ni potreben, da je v tem času prebival v Sloveniji v skladu z veljavno slovensko zakonodajo in da tedaj na gradbišču ni delal, temveč je šlo le za prijateljsko pomoč, za katero tudi ni prejel nikakršnega plačila. Na podlagi navedenega tožena stranka ugotavlja, da se tožnik ni podrejal pravnemu redu, kar predstavlja razlog za domnevo, da se tudi v prihodnje ne bo podrejal pravnemu redu RS. Tožnik tako ne izpolnjuje pogojev, ki se zahtevajo za izdajo enotnega dovoljenja za prebivanje in delo, saj je razlog za domnevo, da se ne bo podrejal pravnemu redu RS, v skladu s 6. alinejo prvega odstavka 55. člena ZTuj-2, razlog za zavrnitev izdaje dovoljenja za prebivanje v Republiki Sloveniji.

2. Tožnik vlaga tožbo zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zaradi nepravilne uporabe materialnega prava ter sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka. Poudarja, da v Republiki Sloveniji ni prebival nedovoljeno in brez potrebnih dovoljenj, saj mu je kot državljanu BiH omogočeno prebivanje v Republiki Sloveniji v trajanju 90 dni v obdobju 180 dni brez vizuma z namenom turističnega obiska. In ravno to je tožnik v Sloveniji tudi počel. Obiskal je zgolj svoje prijatelje in njegov obisk ni trajal dlje kot 90 dni v obdobju 180 dni. Zmotno je tudi materialno pravno stališče, da je kršil slovensko zakonodajo s tem, da je opravljal delo brez ustreznih dovoljenj. V Republiki Sloveniji ni nikoli opravljal dela, šlo je le za kratkotrajno prijateljsko pomoč, za katero ne potrebuje nikakršnega dovoljenja za delo. Že v pisni izjavi je pojasnil, da v času obiska prijateljev ni bil v delovnem razmerju; na Veleposlaništvu RS v Sarajevu pa je tudi izrecno povedal, da v Sloveniji ni delal in da ni imel sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Zato je napačen sklep tožene stranke, da je v času zasebnega obiska v RS opravljal delo brez potrebnih dovoljenj. Tudi ni nezakonito prebival v RS, saj je bil zgolj na obisku pri sorodnikih v trajanju manj kot 90 dni, za kar ne potrebuje dovoljenja za prebivanje. Tudi izrečeno globo je takoj plačal in se tudi podredil odločbi o vrnitvi. Plačilni nalog je kot prava neuka stranka takoj plačal, da bi se izognil kasnejšim zapletom oziroma še večji globi, čeprav sta mu bili globi izrečeni nezakonito. Pri presoji, ali dejansko obstaja domneva, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu RS, je treba upoštevati vse relevantne okoliščine posamičnega primera. V konkretnem primeru pa tožena stranka ni opravila konkretne presoje in tehtanja relevantnih dejstev, temveč je zgolj na podlagi tožnikove predhodne kaznovanosti zaključila, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu. Sklicuje se na sodbo Upravnega sodišča I U 1410/2012, ki jo tudi prilaga.

3. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je glavni razlog za zavrnitev izdaje enotnega dovoljenja ta, da obstajajo razlogi za domnevo, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. Do tega zaključka pa je prišla na podlagi dokumentacije, ki jo je pridobila od PP Medvode, da je bil tožniku zaradi storitve dveh prekrškov izdan plačilni nalog in odločba o vrnitvi in da je bil tožnik zaloten tudi pri delu na črno.

4. Tožnik v pripravljalni vlogi vztraja pri navedbah, zapisanih v tožbi z dne 21. 01. 2016. 5. Tožba ni utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je predmet sodne presoje odločba tožene stranke, s katero je le-ta tožnikovo prošnjo za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje iz razloga zaposlitve ali dela, ki jo je, zaradi spremembe določb ZTuj-2, obravnavala kot prošnjo za izdajo enotnega dovoljenja za prebivanje in delo, zavrnila. Izpodbijana odločitev temelji na določbah 37. člena v povezavi s 6. alinejo prvega odstavka 55. člena ZTuj-2. 7. ZTuj-2 v 37. členu določa pogoje, ki morajo biti izpolnjeni za izdajo enotnega dovoljenja. V drugem odstavku 37. člena ZTuj-2 je določeno, da se tujcu, ki želi prebivati v Republiki Sloveniji zaradi zaposlitve ali dela lahko izda enotno dovoljenje za prebivanje in delo, če izpolnjuje pogoje iz tretjega odstavka 33. člena ZTuj-2, če pristojni organ po zakonu, ki ureja zaposlovanje in delo tujcev poda soglasje k izdaji enotnega dovoljenja in če ne obstajajo razlogi za zavrnitev izdaje dovoljenja iz 1., 2., 3., 4., 5., 6., 7., 9., 10. ali 11. alineje prvega odstavka 55. člena ZTuj-2. 8. Tožena stranka je kot razlog za zavrnitev tožnikove prošnje za izdajo enotnega dovoljenja za prebivanje in delo navedla 6. alinejo prvega odstavka 55. člena ZTuj-2. V tej alineji je določeno, da se dovoljenje za prebivanje v Republiki Sloveniji tujcu ne izda, če obstajajo razlogi za domnevo, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. Navedena zakonska ureditev ne določa podrobneje, kakšni bi morali biti razlogi za to domnevo. Ocena teh razlogov je torej prepuščena upravnemu organu, ki odloča o izdaji dovoljenja za prebivanje.

9. Po presoji sodišča je tožena stranka v konkretnem primeru na podlagi ugotovitve, da je bil tožniku v času njegovega zasebnega obiska v RS, še pred vložitvijo predmetne prošnje, izdan plačilni nalog zaradi storitve dveh (navedenih) prekrškov, za katera je izrečeno globo tudi poravnal, v povezavi z odločbo o vrnitvi, iz katere izhaja, da je tožnik na gradbišču v Zbiljah opravljal delo, ne da bi pridobil dovoljenje za prebivanje z razlogom zaposlitve, torej je nezakonito prebival na območju RS in da je neprijavljen prebival na naslovu F., Ljubljana, pravilno ocenila, da navedeno daje zadostno podlago za domnevo, da se tožnik (v bodoče) ne bo podrejal pravnemu redu RS in da je zato podan razlog iz 6. alineje prvega ostavka 55. člena ZTuj-2. 10. Ker je po presoji sodišča tožena stranka pravilno ocenila, da je navedeni razlog, torej razlog, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu RS, podan, sodišče glede tega sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe in skladno z določbo drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, temveč se v celoti sklicuje na utemeljitev tožene stranke. Sodišče zato nima dvomov v pravilnost ugotovitve dejanskega stanja, kot ga je ugotovila tožena stranka. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je tožena stranka tudi pravilno uporabila materialno pravo (6. alinea 1. odstavka 55. člena ZTuj-2).

11. Glede na navedeno sodišče tožbene ugovore zavrača kot neutemeljene. Tožena stranka je po presoji sodišča pri svoji odločitvi upoštevala vse pravno relevantne okoliščine konkretnega primera in je svojo odločitev tudi argumentirano in natančno obrazložila. Pri odločitvi je upoštevala tako navedeni plačilni nalog in odločbo o vrnitvi, kot tudi relevantne tožnikove navedbe, kot jih je podal na zaslišanju. V zvezi z izpostavljeno sodbo Upravnega sodišča sodišče dodaja, da se presojajo okoliščine vsakega konkretnega primera. Presojo okoliščin je tožena stranka, kot že navedeno, opravila tudi v konkretnem primeru in na podlagi presoje relevantnih okoliščin, v zvezi s storjenima prekrškoma, naredila pravilen zaključek, da obstaja razlog za domnevo, da se tožnik ne bo podrejal pravnem redu RS. Zato se tožnik na citirano sodbo tega sodišča ne more uspešno sklicevati.

12. Ker je odločitev tožene stranke po presoji sodišča pravilna in zakonita, je sodišče tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno.

13. Ker je sodišče tožbo zavrnilo, v skladu z določbo četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.