Jedro

Če je pritožba neutemeljena ter prvo sodišče tudi ne zagreši nobenih kršitev, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je potrebno izpodbijani sklep potrditi.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvo sodišče je z izpodbijanim sklepom 1.) ugotovilo, da sta toženi stranki motili tožnike v njihovi zadnji mirni posesti uporabe poti od glavne ceste E., mimo hiše tožnikov, s tem, da sta dne 27.5.1995 navedeno pot na zemljišču parc.št. 1332/1 k.o. D. na meji s parc.št. 1334/3 in parc.št. 1331/2 k.o. D., zaprla tako, da sta pregradila pot z leseno ograjo, pritrjeno na tri kovinske stebre, zabetonirane v tla v dolžini cca 4 m in višini cca 2m. Toženim strankama je zapovedalo, naj se v bodoče vzdržita takšnih in podobnih motitvenih dejanj. S tretjo točko izreka je tožencema naložilo, naj nerazdelno povrneta tožečim strankam njihove pravdne stroške v višini 365.052,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje končnega sklepa dalje, v osmih dneh pod pretnjo izvršbe. Višji oziroma drugačen tožbeni zahtevek je sodišče zavrnilo.

Zoper ugodilni del sklepa se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka ter sodišču predlaga, naj izpodbijani del odločbe razveljavi ter zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek, podrejeno pa naj sklep spremeni in tožbo zavrže, tožnikom pa naloži plačilo stroškov postopka. Pritožnika se osredotočata na dve vprašanji. Najprej ponavljata svoje pravno videnje, da je korekcijo tožbe šteti za njeno spremembo in ne zgolj specifikacijo, kot je odločilo prvo sodišče. V skladu z navedenim pa naj bi bili tožniki prekludirani in bi bilo potrebno tako tožbo zavreči. Še prav posebej izpostavljata dejstvo, da je v prvotnem zahtevku vsebovan zgolj toženec, ne pa tudi toženka, kar pomeni, da je bila z razširitvijo tožbe nanjo, le-ta subjektivno spremenjena. Druga skupina pritožbenih navedb pa se bolj ali manj nanaša na dejansko vprašanje, ali so tožniki res hodili po sporni poti ali ne oziroma ali tam pot sploh je. Pritožniki nasprotujejo ugotovitvam prvega sodišča, ki navaja, da so tožniki tam ves čas hodili. Do napačnega sklepa naj bi sodišče prišlo zaradi napačne dokazne ocene. Verjelo naj bi namreč pričam (L. A., R. A. in N. K.), ki so bodisi zainteresirane za izid pravde (L. - je namreč tudi v sporu s tožencema) bodisi ne stanujejo v bližini (K. in R.). Po drugi strani pa je sodišče odreklo verodostojnost pričam, ki so izpovedovale v korist pritožnikov, čeravno sta vsaj S. S. in A. L. povsem nepristranski priči. Po mnenju pritožnikov si prvo sodišče tudi povsem napačno razlaga zapisnik vaške skupnosti, saj je v tej zadevi "pomembno samo to, ali so zgolj tožniki nemoteno uporabljali sporno stezo" ter dodaja, da so pa po stezi res hodili otroci. Nazadnje pritožba napada še stroške postopka, saj tožeča stranka ni zmagala z osrednjim delom - to je dajatvenim, sodišče pa ji je priznalo vse stroške.

Zoper zavrnilni in stroškovni del sklepa pa se pritožuje tudi tožeča stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge ter sodišču predlaga, naj sklep spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi. Pritožniki navajajo, da ograja še ni odstranjena v celoti. Podrta, kot je, je ob dežju in ledu spolzka ter zato nevarna. Ovira torej še vednom ostaja, vztrajajo tožniki, zato bi moralo sodišče tožencema naložiti, naj jo odstranita. Glede stroškovnega dela izreka pa pritožniki navajajo, da se znesek v njem ne ujema s seštevkom iz obraložitve sklepa, marveč je manjši. Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče soglaša z odločitvijo in razlogi prvega sodišča. Le-to je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo ter nanj pravilno uporabilo materialno pravo. Vse kar pritožba navaja kot sporno, je obravnavalo že prvo sodišče. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo, da korekcije tožbe v obravnavani zadevi ne ustrezajo pojmu njene spremembe, marveč jo zgolj specificirajo. Čeprav je bila tožba laična, vseeno vsebuje zahtevek z ugotovitvenim, dajatvenim, prepovednim in stroškovnim delom. V tožbi sta kot toženca že od vsega začetka tudi navedena oba toženca, res pa je, da sam zahtevek uporablja izraz toženec. Tožniki so po pooblaščencu takšno tožbo ustrezno specificirali, niso pa dodali nobene nove stranke, postavili nobenega novega zahtevka, niti niso spreminjali dejanske podlage tožbe ali zahtevka kakorkoli vsebinsko predrugačili. Pritožbene navedbe, ki pravijo drugače, so sprenevedanje, ki zamegljuje vsebinsko plat tožbe. Glede na zgoraj povedano namreč ne gre za njeno spremembo, marveč je bila predrugačena le njena oblika.

Nadalje ne držijo pritožbene navedbe, ki se z dejanskega in procesnega vidika osredotočajo na vprašanje, ali so tožniki hodili po sporni stezi ter imeli torej v mirni posesti služnost le-te. V dokaznem postopku sta bili zaslišani dve skupini prič, ki sta izpovedovali naprotujoče. Ena skupina je trdila, da so tožniki po stezi ves čas hodili, tako kot tam hodi že desetletja cela vas, druga skupina pa je trdila nasprotno. Slednji sodišče ni verjelo iz dveh razlogov in to tudi navedlo. Prvič, je samo napravilo ogled in se prepričalo, da tam teče steza v naravi in drugič, zapisnik vaške skupnosti med drugim sporoča, da toženca pristajata na asfaltiranje sedanje trase makadamske ceste pod pogojem, da vaška skupnost sprejme sklep o zaprtju sporne pešpoti. Za obravnavano zadevo ni prav nič pomembno to, da vaška skupnost nima pristojnosti ustanavljati ali ukinjati poti, stezic ali cest, marveč predstavlja ta zapisnik zgolj dokaz, da je mimo hiše tožencev dejansko potekala pot. Ta dokaz pa je tisti jeziček na tehtnici, zaradi katerega (v povezavi z ogledom) je sodišče verjelo tistim pričam, ki so izpovedovale, da je sporna pot bila (toženca sta v postopku pred sodiščem prve stopnje celo zatrjevala, da poti sploh ni ter da je šel tam mimo kvečjemu kdaj kakšen otrok) ter da so po njej hodili med drugimi tudi tožniki. V takšno dokazno oceno pritožbeno sodišče nima nikakršnih pomislekov.

Neutemljena je nadalje tudi pritožbena graja tožnikov, ko pravijo, da sodišče ne bi smelo zavrniti dajatvenega dela zahtevka. Namen dajatvenega dela zahtevka v motenjskih pravdah je v tem, da posledice motilnega dejanja prenehajo ter da tožnik svojo stvar ali pravico dobi nazaj v posest oziroma jo ima možnost imeti v posesti. Ker je bila ograja, ki je ovirala oziroma onemogočala posest služnostne poti, podrta in deloma odstranjena, je prehod prost. Dejstvo, da na delu ožine še vedno ležijo njeni ostanki, pa upoštevaje, da je na preostalem delu prehod prost ne onemogoča več posestnega stanja. Iz tega razloga dajatveni del nima več nikakršnega pomena, v primeru razveljavitve in vnovičnega sojenja v tem obsegu bi šlo tako za odvečno - torej šikanozno - pravdanje.

Obe pritožbi napadata stroškovni del izreka. Tožena stranka meni, da tožniki z večjim delom zahtevka niso uspeli, zato jim sodišče ne bi smelo priznati vseh stroškov. Navedeno ne drži. Tožniki so v srži zadeve uspeli. Bili so moteni, tožba je bila potrebna in uspeli so vzpostaviti posestno stanje, ki jim ga odslej zagotavja tudi izpodbijani sklep (prepovedni zahtevek). Da so takšno sodno varstvo dosegli, pa je bila potrebna pravda s celotnim dokaznim postopkom. Dejstvo, da je bila ograja medtem podrta, na vse navedeno ni prav v ničemer vplivalo. Ta okoliščina je bila za to pravdo pomembna le v toliko, da dajatvenemu delu ni mogoče ugoditi (niso pa s tem vprašanjem nastali nobeni dodatni stroški). Navedeno pa ne pomeni, da bi bilo tožencema moč pripisati kakršenkoli uspeh v tej pravdi. Iz tega razloga je pritožba neutemeljena. Isto pa velja tudi glede pritožbe tožnikov zoper izrek o stroških. Pritožbeno sodišče je preizkusilo, če drži, da je znesek v izreku manjši kot seštevek stroškov, ki je naveden v obrazložitvi. Navedeno ne drži. Znesek v izreku je celo višji, saj vsota stroškov, ki so navedeni v obrazložitvi da znesek 291.182,00 SIT. Če bi sodišče izrek prilagodilo znesku v obrazložitvi, bi to storilo v škodo pritožnika, zato je pritožbo tudi v tem delu zavrnilo.

Ker sta obe pritožbi neutemeljeni ter prvo sodišče tudi ni zagrešilo nobenih kršitev, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep potrdilo (2.točka 380 člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP/77, ki ga je bilo potrebno upoštevaje določbo 498.člena sedaj veljavnega ZPP še uporabiti v tej zadevi).