Jedro

Tožnik je imel za pripravo zagovora dovolj časa in ker se je zagovarjal, ne da bi predlagal preložitev tega zagovora zaradi prekratkega roka, tožniku pravica do obrambe in s tem pravica do zagovora ni bila kršena s tem, ker mu tožena stranka za pripravo na ta zagovor ni omogočila roka treh delovnih dni. Tudi sicer rok iz člena 83/2 ZDR ni absolutni pogoj za zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za razveljavitev sklepov tožene stranke o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 4. 2010 in z dne 9. 6. 2010 ter za ugotovitev, da na tej podlagi pogodba o zaposlitvi ni prenehala in da preneha 24. 3. 2011 po 118. členu ZDR. Prav tako je zavrnilo tudi del njegovega tožbenega zahtevka, da mu je dolžna tožena stranka za ves čas do 24. 3. 2011 priznati vse pravice iz dela, vključno s plačo, ki bi jo prejemal, če bi delal, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od vsakokratne zapadlosti posameznega zneska plače v plačilo in da mu je dolžna plačati odškodnino v višini 16.912,20 EUR, vse v 8 dneh in pod izvršbo. V II. točki izreka je odločilo, da vsaka stranka sama nosi svoje stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo, smiselno pa zoper njen zavrnilni del in zoper odločitev, da sam krije svoje stroške postopka, se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi njegovemu tožbenemu zahtevku. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo, da tožniku ni bila kršena pravica do obrambe iz člena 83/2 ZDR. Tožnik namreč za pripravo zagovora ni imel na razpolago treh delovnih dni, temveč le dva delovna dneva. Ker je novelirani člen 83/2 ZDR iz leta 2007 izrecno določil, da mora biti delavcu omogočen za zagovor rok treh delovnih dni, sodišče ne more presojati, ali je bil delavcu zagotovljen razumen rok za zagovor, čeprav je bil krajši od treh delovnih dni. To bi pomenilo izničenje novelirane določbe člena 83/2 ZDR in ponovno vzpostavitev arbitriranja. Minimalne pravice, ki jih ima delavec v postopku odpovedi, sta dolžna spoštovati tako delodajalec kot tudi sodišče. Ni sporno, da tožnik ni pravočasno opravil vseh nalog, ki mu jih je naložila tožena stranka. Za neizvršitev teh nalog pa lahko obstajajo trije razlogi in sicer prevelik obseg dela, krivdna odgovornost delavca (naklep ali malomarnost) ter nesposobnost delavca. Sklep tožene stranke nima nobenega razloga o tožnikovi krivdi. Tožnik je večkrat poudaril, da je imel večji obseg dela od sodelavcev in več cenitev v primerjavi z ostalimi sodelavci. Cenitve vzamejo delavcu bistveno več časa, kot druga opravila, kar so potrdili tudi izvedeni dokazi (priča A.A.). Tudi če bi bil obseg dela, ki je bil naložen tožniku tak, da bi ga lahko opravil, pa neizvršitev nalog ne predstavlja kršenja pogodbenih obveznosti ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Tožnik je namreč zatrjeval in predlagal dokaze, da si je prizadeval za vestno in pravočasno opravljanje dela. V postopku pred sodiščem je navajal, da bi eventuelno obstajal razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alinei člena 81/1 ZDR, zaradi nedoseganja pričakovanih delovnih rezultatov, vendar pa se sodišče prve stopnje do tega ni opredelilo. Izpodbijana sodba zato nima razlogov o odločilnih dejstvih, zmotno in nepopolno pa je ugotovljeno tudi dejansko stanje. Definicija nesposobnosti iz 2. alinee člena 88/1 ZDR povsem ustreza objektivnim ugotovitvam o neizvršitvi nalog tožnika. Tožnik je želel po spremembi organizacije dela na oddelku opravljati delo na DDV-ju, ker mu bolj leži, vendar za to nikoli ni bilo posluha. Iz izpovedb zaslišanih prič izhaja, da je bil tožnik pri sodelavcih priljubljen, da jim je veliko pomagal, da je imel lep odnos do strank. Tudi delavka, ki je bila nadrejena tožniku, je povedala, da se je nedelo tožnika začelo že v letu 2007, ko so se na oddelku reorganizirali. Povedala je, da je bil tožnik na področju DDV strokovno dober, ostala področja pa mu niso šla in da je imel tožnik osebne težave. Iz izvedenih dokazov jasno izhaja, da je tožnik nepravočasno izvrševal naloge zaradi nesposobnosti. Nobena od odločitev tožene stranke ne navaja razlogov o neprimernem odnosu tožnika do dela, čeprav je na to dejstvo tožnik v pritožbi izrecno opozoril komisijo za pritožbe. Za nepravočasno izvrševanje nalog ni podane krivdne odgovornosti tožnika.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.), po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti v pritožbi zatrjevane bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, niti preostalih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in da je na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v tem individualnem delovnem sporu enkrat že odločalo. Tožbenemu zahtevku tožnika je s sodbo opr. št. Pd 355/2010 z dne 24. 3. 2011 delno ugodilo, razveljavilo sklepa tožene stranke o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnika iz krivdnega razloga, ugotovilo, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, temveč mu je (na podlagi 118. člena Zakona o delovnih razmerjih; ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) trajalo do 24. 3. 2011 (dan izdaje sodbe sodišča prve stopnje). Za to obdobje mu je priznalo vse pravice iz delovnega razmerja, prisodilo mu je del (podredno) vtoževane odškodnine po 118. členu ZDR v višini 16.912,20 EUR, v preostalem je njegov tožbeni zahtevek zavrnilo (za reintegracijo, za reparacijo za obdobje od 24. 3. 2011 do vrnitve na delo, za del odškodnine v višini 3.087,80 EUR), toženi stranki pa je naložilo plačilo tožnikovih pravdnih stroškov. Zoper ugodilni del navedene sodbe se je pritožila tožena stranka, kateri je pritožbeno sodišče s sklepom opr. št. Pdp 865/2011 z dne 12. 1. 2012 ugodilo, izpodbijani del sodbe razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje, odločitev o pritožbenih stroških pa pridržalo za končno odločbo. Pritožbeno sodišče je namreč ugotovilo, da sodišče prve stopnje zaradi zmotno uporabljenega materialnega prava ni popolno in pravilno ugotovilo dejanskega stanja. Tožnik zoper zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje opr. št. Pd 355/2010 z dne 24. 3. 2011 pritožbe ni vložil. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje prečitalo izpovedbe tožnika ter prič B.B., C.C. in A.A., zaslišalo je priče Č.Č, D.D. in E.E. (štiri od njih je zaslišalo na predlog tožnika), prečitalo je vso listinsko dokumentacijo, ki sta jo v spis vložili obe stranki in te dokaze ustrezno ter pravilno dokazno ocenilo. Na podlagi tega je utemeljeno zaključilo, da je tožena stranka tožniku podala izpodbijana sklepa o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga na način in ob pogojih, ki jih določa ZDR. Prvi odstavek 154. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadalj.) namreč določa, da pogodba o zaposlitvi javnega uslužbenca preneha veljati na načine, ki jih določa Zakon o delovnih razmerjih (poleg primerov, ki jih določa ZJU). Člen 5/1 ZJU ob tem določa, da veljajo za delovna razmerja javnih uslužbencev ter za pravice in dolžnosti iz delovnega razmerja predpisi, ki urejajo delovna razmerja in kolektivne pogodbe, kolikor ta ali drug poseben zakon ne določa drugače. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil sklep o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 4. 2010 podan pravočasno, da je bil tožnik zaradi kršitev pogodbenih oziroma drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki jih je storil pred očitanimi kršitvami, pisno opozorjen na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi, če bi prišlo do ponovnih kršitev, da je bilo tožniku vročeno pisno vabilo na zagovor z obrazložitvijo razloga za obravnavano odpoved pogodbe o zaposlitvi, da je bila tožniku zagotovljena pravica do obrambe, ki jo je tudi izkoristil in da je bila izpodbijana redna odpoved tudi vsebinsko utemeljena. Ugotovilo je namreč, da je tožnik kršil pogodbene obveznosti ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (kar je predstavljalo kršitev po členu 31/1 in členu 32 ZDR), zaradi česar je bilo onemogočeno tudi nadaljevanje dela tožnika pri toženi stranki. Po izvedenem dokaznem postopku je ugotovilo, da je tožnik dejansko storil kršitvi, ki sta bili predmet pisnega opozorila iz člena 83/1 ZDR (odhod z dela, ne da bi imel odobren letni dopust; neizvrševanje delovnih nalog) in da med prejemom tega pisnega opozorila ter ponovnimi kršitvami ni minilo več kot leto dni. V pisnem vabilu na zagovor (B19), v katerem so bile podrobno opredeljene tudi kršitve pogodbenih oziroma drugih obveznosti iz delovnega razmerja (šlo je za konkretno navedene neizvršene naloge tožnika, ki bi jih ta moral opravili), je tožena stranka tožniku očitala kršitev člena 31/1 ZDR in člena 32 ZDR. Te določbe ZDR (in tudi svoje pogodbene obveznosti) naj bi tožnik kršil s tem, da še vedno ni rešil zadev v zvezi z nepredloženimi obračuni davka od dohodkov iz dejavnosti za leto 2006 in 2007 in ker ni opravljal tekočih nalog v postavljenih rokih. Tožnik se je vabilu na zagovor odzval in se tudi zagovarjal (zapisnik o zagovoru z dne 1. 4. 2010 – B21). Ker je tožnik na tem zagovoru v zvezi z očitanimi kršitvami podal določene trditve, katerih resničnosti tožena stranka ni mogla takoj preveriti, je glede teh trditev opravila poizvedbe pri tožnikovi nadrejeni delavki (B22) in nato ugotovila, da je tožnik očitane kršitve dejansko storil. Glede na to je tožena stranka tožniku dne 23. 4. 2010 podala podrobno obrazložen sklep o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov (A3, B24), zoper katerega je tožnik vložil pritožbo. Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja je s sklepom z dne ... (A5, B25) njegovo pritožbo zavrnila kot neutemeljeno.

Kot je bilo že navedeno, je sodišče prve stopnje pri presoji izpodbijanih sklepov o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov ugotavljalo, če je bila redna odpoved pravočasna, če je tožena stranka pred njeno podajo izpolnila vse pogoje, ki jih določa ZDR (pisno opozorilo – člen 83/1 ZDR; pisno vabilo na zagovor z obrazložitvijo razloga – člen 83/2,3 ZDR, zagovor tožnika) in če je bila izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi tudi vsebinsko utemeljena. Ugotovilo je, s takšno ugotovitvijo pa soglaša tudi pritožbeno sodišče, da so bili za zakonitost izpodbijanih sklepov o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov podani vsi zakonsko predvideni pogoji in da je tožnik očitane kršitve tudi storil. Svoj zaključek je sodišče prve stopnje tudi obširno in podrobno obrazložilo, tako da se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju na te ugotovitve sodišča prve stopnje le sklicuje, v nadaljevanju pa le odgovarja na pritožbene navedbe tožnika.

Neutemeljena je pritožbena navedba tožnika, da je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov nezakonita zato, ker tožnik pred zagovorom ni imel na razpolago treh delovnih dni. V postopku je bilo namreč ugotovljeno, da je tožena stranka dne 22. 3. 2010 (B19) podala tožniku pisno vabilo na zagovor za dan 1. 4. 2010, v katerem je podrobno opredelilo kršitve (neoprava določenih nalog), ki jih je tožniku očitala. Sodišče prve stopnje je glede na datum vročitve vabila na zagovor ugotovilo, da je imel tožnik za pripravo na zagovor le dva delovna dneva (in ne treh delovnih dni, kot to določa člen 83/2 ZDR). Ker pa se je tožnik temu vabilu odzval in se tudi zagovarjal (B21), tako da se je obrazloženo opredelil do posameznih očitanih kršitev (pri čemer je celo pojasnil, da meni, da se lahko zagovarja sam, brez pooblaščenca – zapisnik o zagovoru z dne 1. 4. 2010), pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da tožniku pravica do zagovora ni bila kršena s tem, ker mu tožena stranka za pripravo na ta zagovor ni omogočila roka treh delovnih dni. Tožnik namreč ni zatrjeval, da se zaradi prekratkega roka ni mogel pripraviti na zagovor, oziroma da zato ne bi mogel toženi stranki predstaviti svojih stališč v zvezi z očitanimi kršitvami obveznosti iz delovnega razmerja. Rok iz člena 83/2 ZDR tudi ni absolutni pogoj za zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, kot to smiselno zatrjuje tožnik v pritožbi (tako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 37/2012 z dne 1. 10. 2012, sodba in sklep VDSS opr. št. Pdp 1036/2011 z dne 22. 3. 2012, sodba opr. št. Pdp 833/2011 z dne 24. 11. 2011...). Ker je bilo v postopku ugotovljeno, da je imel tožnik za pripravo zagovora dovolj časa in ker se je zagovarjal, ne da bi predlagal preložitev tega zagovora zaradi prekratkega roka, pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožniku pravica do obrambe in s tem pravica do zagovora ni bila kršena.

V zvezi s pritožbeno trditvijo tožnika, da sklepa tožene stranke nista vsebovala razlogov o tožnikovi krivdi, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je iz obrazložitve sklepa o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga (A3, B24), ki je bil potrjen s sklepom komisije za pritožbo z dne 9. 6. 2010 (A5, B25) razvidno, da je tožena stranka ugotovila, da je tožnik očitane kršitve (ki jih v pritožbi priznava in ki so bile v tem, da ni pravočasno opravil vseh nalog, ki mu jih je tožena stranka naložila) storil iz malomarnosti. Tako je na 5. strani obrazložitve izpodbijanega sklepa z dne 23. 4. 2010 navedeno, da tožnikova izjava glede obrazcev REK-1 za obdobje od oktobra 2009 do decembra 2009 in glede odziva zavezancev, ki ga tožnik ni pregledal, kaže na njegov malomaren odnos do dela davčnega kontrolorja. Na tožnikovo malomarnost nakazuje tudi ugotovitev tožene stranke na isti strani obrazložitve izpodbijanega sklepa o tem, da je bil nadzor nad tožnikovim delom zadosten, da se ga je tožnik zavedal, vendar ga ni spoštoval. Podobna ugotovitev je navedena tudi na strani 8 obrazložitve citiranega sklepa (v zvezi z uradnimi zaznamki za obračuna ... je bilo ugotovljeno, da so bili ti narejeni in posredovalni v knjigovodstvo z zamudo, prav tako pa so bila z zamudo obravnavana vračila) o tem, da na tožnikov malomaren odnos kaže tudi dejstvo, da je z enakim načinom dela nadaljeval od izdaje opozorila pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov do 28. 2. 2010, to je do roka, do katerega bi moral odpraviti ugotovljene zaostanke in nepravilnosti in tudi do njegovega zagovora. Z ozirom na navedeno in ker je tudi sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnikova ravnanja kažejo na malomarnost tožnika pri opravljanju njegovega dela (npr. 16. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), je po zaključku pritožbenega sodišča neutemeljen pritožbeni očitek tožnika, da sta iz tega razloga izpodbijana sklepa nezakonita, oziroma da izpodbijana sodba v zvezi s tem nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih.

Ker je bilo torej v postopku ugotovljeno, da je tožnik svoje delo pri toženi stranki opravljal malomarno, so neutemeljene tudi njegove pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje ugotavljati, če tožnik svojega dela ni opravljal pravočasno zaradi nesposobnosti. Ob tem ne gre prezreti dejstva, da se tožnik na nesposobnost za izvedbo naloženih del ni skliceval niti v zagovoru, ki ga je podal pri toženi stranki, prav tako pa v svoji izpovedi, ki jo je podal pred sodiščem prve stopnje, ni navajal dejstev, ki bi nakazovala na nesposobnost za izvedbo nalog, za katere je bil zadolžen. V zvezi s tem je sicer navajal, da je bil razlog za neizpolnitev teh nalog tudi v tem, da je bil mnogo bolj obremenjen z nalogami kot ostali sodelavci, vendar pa je sodišče prve stopnje glede navedenega ugotovilo, da je bila tožnikova obremenitev z delom primerljiva obremenitvi ostalih davčnih kontrolorjev. Glede tožnikove trditve, da je moral opraviti več cenitev kot ostali sodelavci, pa je bilo ugotovljeno tudi, da so bili sicer ostali delavci zadolženi za manjše število cenitev, vendar pa so bili zato poleg navedenega zadolženi še za opravo drugih dodatnih nalog (koordinacija dela na področju DDV, knjiženje REK-1 in OPSVZ obrazcev, knjiženje predhodnih akontacij dohodnine, odmera davka na motorna vozila...), tako da je bila tudi v zvezi s tem obremenitev tožnika primerljiva z obremenitvijo ostalih njegovih sodelavcev. V pritožbi zatrjevana dejstva, da je tožnik imel dobre odnose s sodelavci, da jim je pomagal, da je imel korekten odnos do strank, da je imel osebne težave (poslabšanje zdravstvenega stanja očeta, sinovi problemi v šoli), pa tudi po oceni pritožbenega sodišča niso odločilna za presojo zakonitosti izpodbijanih sklepov tožene stranke o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga.

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožnika zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.