9. 6. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik na Z., na seji senata dne 23. maja 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 42/2004 z dne 19. 5. 2005 v zvezi s sodbo Upravnega sodišča, Oddelka v Mariboru, št. U 551/2002 z dne 21. 10. 2003, z odločbo Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano št. 464-06-589/94 z dne 14. 10. 2002 in z delno odločbo Upravne enote Ptuj št. D 321-672/00-05 02118 z dne 6. 3. 2002 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Upravni organ prve stopnje je z delno odločbo naložil Slovenski odškodninski družbi, naj dvema denacionalizacijskima upravičencema, med katerima je tudi pritožnik, za dele dveh parcel, ki jih ni bilo možno vrniti v naravi, izplača odškodnino v obliki obveznic te družbe. Hkrati je organ zavrnil zahtevek za izplačilo odškodnine zaradi zmanjšanja vrednosti v naravi (že) vrnjenih zemljišč. To je utemeljil z navedbo, da cenitev ni bila izdelana v skladu z metodologijo, ki jo ureja akt, izdan na podlagi tretjega odstavka 44. člena Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91 in nasl. – v nadaljevanju ZDen), ker je cenilec pri izračunu upošteval drobljenje zemljiškega kompleksa, do katerega naj bi prišlo po podržavljenju, ter s tem povezane večje stroške dostopa do parcel pritožnika. Zavrnitev pa je utemeljil tudi z navedbo, da stranka v nasprotju z določbami ZDen zahteva izplačilo odškodnine v enkratnem znesku v gotovini. Upravni organ druge stopnje je pritožbo pritožnika zavrnil. Strinjal se je s stališčem upravnega organa prve stopnje, da je pri vrednotenju kmetijskih zemljišč in gozdov v postopku denacionalizacije treba upoštevati Odlok. Hkrati je navedel, da bi bilo treba zahtevo za izplačilo odškodnine zaradi zmanjšanja vrednosti vrnjenih nepremičnin zavreči, ker je bila vložena dne 23. 11. 2000, torej po poteku roka iz 24. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah ZDen (Uradni list RS, št. 65/98 in 76/98 – v nadaljevanju ZDen-B), ki je omogočil vlaganje takih zahtev v zadevah, ki so bile pred tem sicer že pravnomočno končane, do 7. 11. 1999.

2.Upravno sodišče je zavrnilo tožbo v upravnem sporu. Navedlo je, da je bilo o vrnitvi parcel v naravi v celoti pravnomočno odločeno dne 26. 2. 1998, zaradi česar je neutemeljen pritožnikov očitek, da rok iz 24. člena ZDen-B še ni potekel. Enako kot upravni organ druge stopnje je Upravno sodišče štelo, da je pritožnik zahtevek za izplačilo odškodnine zaradi zmanjšane vrednosti v naravi vrnjenih zemljišč vložil dne 23. 11. 2000. Pritrdilo pa je tudi stališču tega upravnega organa, da je lahko podlaga za vrednotenje kmetijskih zemljišč in gozdov v postopku denacionalizacije le Odlok. Vrhovno sodišče se je z razlogi, ki jih je za svojo odločitev navedlo Upravno sodišče, strinjalo in ob oceni, da pritožnik v pritožbi le ponavlja ugovore, ki jih je uveljavljal v upravnem sporu na prvi stopnji, zavrnilo pritožnikovo pritožbo.

3.Pritožnik zatrjuje kršitev 22. in 26. člena Ustave. Navaja, da je zahtevo za izplačilo odškodnine zaradi zmanjšane vrednosti vrnjenih zemljišč vložil že leta 1994, ko je podal pripombe k ugotovljenemu dejanskemu stanju. Pri vlogi z dne 23. 11. 2000 naj bi šlo le za specifikacijo že postavljenega zahtevka. Zatrjuje, da o zadevi še ni bilo pravnomočno odločeno, saj je do izpodbijane odločbe upravni organ prve stopnje odločil le o vrnitvi dela zemljišč. Pritožnik še navaja, da Ustava v 26. členu zagotavlja vsakomur pravico do povračila škode, ki mu jo s svojim protipravnim ravnanjem povzroči državni organ, zaradi česar se ne bi smele upoštevati določbe Odloka, ki kot bistveno zmanjšanje vrednosti nepremičnine štejejo več kot 30 % zmanjšanje njene vrednosti, glede na stanje ob podržavljenju.

B.

4.Navedbe pritožnika, da je zahtevo za izplačilo odškodnine zaradi zmanjšane vrednosti vrnjenih zemljišč dal že leta 1994, in ne šele 23. 11. 2000, po vsebini pomenijo le ugovor nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja. S tem pa glede na prvi odstavek 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) očitka o kršitvi 22. člena Ustave ne more utemeljiti. Tudi očitek, da je bila v postopku napačno ugotovljena pravnomočnost odločitve o denacionalizacijskem zahtevku, ker je bilo z delno odločbo leta 1998 odločeno o vrnitvi le dela zemljišč, po vsebini pomeni nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem in z njim prav tako ni mogoče utemeljiti kršitve 22. člena Ustave. Kot neutemeljen pa je treba zavrniti tudi očitek o kršitvi 26. člena Ustave, saj za utemeljitev ne zadostuje zgolj navedba pritožnika, da se izpodbijane odločbe sklicujejo na podzakonski akt, s katerega vsebino se pritožnik ne strinja.

5.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

Milojka Modrijan

Opomba:

[1]Gre za Odlok o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, v postopku denacionalizacije (Uradni list RS, št. 16/92 in 21/92 – v nadaljevanju Odlok).