Jedro

Tožnikove duševne bolečine so bile večje kot sicer v podobnih primerih, tudi zaradi poklica, ki ga opravlja (policist), kjer predstavlja osebna neoporečnost temeljni pogoj za opravljanje poklica. Te in ostale okolnosti, ki so vzročno povezane s priporom in zaradi pripora nastale škode, sta sodišči druge in prve stopnje po presoji revizijskega sodišča v celoti in pravilno upoštevali ter tudi pravno ovrednotili. To velja tudi za škodo v zvezi z naravo kaznivih dejanj, ki jo tožnik posebej poudarja v reviziji, pri čemer je ugotoviti, da se odškodnina zgolj za uvedbo kazenskega postopka (ne glede na vrsto kaznivih dejanj) ne dosoja. Pri vrednotenju narave kaznivih dejanj v zvezi s priporom pa se morajo upoštevati vse ugotovljene okoliščine v kazenski zadevi.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Tožnik je iztoževal odškodnino za škodo, ki mu je nastala zaradi neutemeljenega pripora od 29.10. do 15.12.1993 to je v trajanju 46 dni. Sodišče prve stopnje je tožnikovemu tožbenemu zahtevku delno ugodilo in mu prisodilo za duševne bolečine zaradi pripora v znesku 1,800.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 20.4.1998 dalje, medtem ko je njegov višji tožbeni zahtevek zavrnilo. Pritožbi obeh pravdnih strank zoper sodbo sodišča prve stopnje je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeni in prvostopno sodbo potrdilo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava in predlagal, da naj se njegovemu zahtevku v celoti ugodi. Sodišči prve in druge stopnje sta sicer ugotovili in našteli vse objektivne in subjektivne okoliščine, ki so bile pomembne za odločitev, nista pa jih v zadostni meri upoštevali pri odmeri odškodnine za duševne bolečine. V tem primeru je šlo za hud primer duševnih bolečin zaradi odvzema prostosti, kar prisojena odškodnina ne odraža v zadostni meri. Tožnik je bil priprt zaradi kaznivega dejanja, ki velja med ljudmi za posebno zavržno, po poklicu je policist ter je bil priprt med kriminalno populacijo. Bil je tudi v hudi stresni situaciji, na kar kaže poskus samomora, shujšal je za 15 kg ter do konca svojega življenja ne bo mogel vzpostaviti normalnih odnosov s sosedi v svojem okolju. Vse to pri individualizaciji odškodnine ni bilo zadosti upoštevano. Tudi ni mogoče upoštevati le primerjavo z odškodninami zaradi odvzema prostosti ampak bi bilo potrebno upoštevati tudi ostale odškodnine, ki se prisojajo za druge oblike nepremoženjskih škod. Zaradi vsega navedenega bi bilo potrebno odškodnino bistveno zvišati.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o vročeni reviziji ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Predmet revizijskega preizkusa je bila le odmera odškodnine za duševne bolečine, ki jih je tožnik trpel zaradi neutemeljeno odrejenega pripora. V postopkih na prvi in drugi stopnji je bilo ugotovljeno, da je bil tožnik v priporu od 29.10. do 15.12.1993 zaradi ponovitvene nevarnosti v kazenskem postopku, ki je tekel zoper njega zaradi suma storitve kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od 14 let po tretjem odstavku 103. člena KZ in kaznivega dejanja kršitve spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja po drugem odstavku 104. člena KZ. Ugotovljeno je bilo, da ga je pripor dodatno prizadel kot policista tako zaradi kolegov kot sopripornikov, ki so ga prepoznali, da je bil med priporom v psihični stiski, zaradi katere je premišljal celo o samomoru in je začel nekaj dni pred odpravo pripora tudi odklanjati hrano. Zaradi pripora je izgubil poklicni ugled, prizadeta sta bila njegova čast in dobro ime, med priporom pa je bil izločen tudi iz družinske sredine. Za duševne bolečine zaradi neutemeljenega pripora sta sodišči nižjih stopenj dosodili tožniku 1,800.000,00 SIT odškodnine.

Po presoji revizijskega sodišča sta sodišči druge in prve stopnje pri odločanju o zahtevku za plačilo nepremoženjske škode pravilno uporabili materialnopravno podlago (1. točko prvega odstavka 545. člena v času prestajanja pripora veljavnega Zakona o kazenskem postopku - ZKP in 200. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR) ter tudi pravilno odmerili višino odškodnine za nastalo škodo. Zaradi neutemeljenega pripora so bile tožniku prizadete temeljne njegove pravice kot so svoboda, dobro ime in čast, dostojanstvo, pravica do neokrnjenega osebnega in družinskega življenja, poklicni ugled in podobno. Tožnikove duševne bolečine so bile večje kot sicer v podobnih primerih, tudi zaradi poklica, ki ga opravlja (policist), kjer predstavlja osebna neoporečnost temeljni pogoj za opravljanje poklica. Te in ostale okolnosti, ki so vzročno povezane s priporom in zaradi pripora nastale škode, sta sodišči druge in prve stopnje po presoji revizijskega sodišča v celoti in pravilno upoštevali ter tudi pravno ovrednotili. To velja tudi za škodo v zvezi z naravo kaznivih dejanj, ki jo tožnik posebej poudarja v reviziji, pri čemer je ugotoviti, da se odškodnina zgolj za uvedbo kazenskega postopka (ne glede na vrsto kaznivih dejanj) ne dosoja. Pri vrednotenju narave kaznivih dejanj v zvezi s priporom pa se morajo upoštevati vse ugotovljene okoliščine v kazenski zadevi. Revizijsko sodišče ocenjuje, da predstavlja odškodnina 1,800.000,00 SIT ustrezno in pravično zadoščenje, da zadosti individualizira tožnikov škodni položaj in da je na drugi strani priznana odškodnina tudi primerljiva z odškodninami, ki se v podobnih primerih priznavajo tako v odškodninskih sporih zaradi škode v zvezi z neutemeljenim priporom kot tudi z odškodninami za nepremoženjsko obliko škode nasploh. V zvezi s škodo zaradi pripora pa ni mogoče povezati vseh posledic kazenskega postopka kot to želi revizija, ker je toženka lahko odškodninsko odgovorna le za škodo, ki je tožniku nastala zaradi pripora, ne pa za ostalo morebitno škodo, za katere povračilo ni podana odškodninska podlaga.

Ker tožnikova revizija ni bila utemeljena, samo revizijsko sodišče pa v okviru uradoma izvršenega preizkusa ni ugotovilo kršitev iz 386. člena ZPP, je moralo tožnikovo revizijo zavrniti (393. člen ZPP).