Jedro

V kolikor stranka glede na podatke o premoženjskem stanju razpolaga s kakršnim koli premoženjem, mora tudi konkretno trditi in izkazati, da slednjega ne more unovčiti za pridobitev sredstev za plačilo takse in zakaj ne.

S kratkoročnimi poslovnimi terjatvami sodne takse ni mogoče plačati. Je pa ta sredstva oziroma premoženje mogoče unovčiti in sodno takso plačati iz denarnih sredstev, pridobljenih z unovčitvijo premoženja. Zgolj če to ni mogoče oziroma če sredstev ni mogoče unovčiti pravočasno, je stranki mogoče podeliti katero od pravnih dobrot, kot jo opredeljuje 11. člen ZST-1. Podatki o tem, ali terjatve v resnici obstajajo ali ne, ali in kdaj jih bo stranka dobila plačane oziroma ali in kdaj bodo unovčene torej nikakor niso nepomembni oziroma nebistveni. Pri tem je seveda potrebno upoštevati še druge okoliščine v zvezi s premoženjskim, finančnim in likvidnostnim stanjem stranke.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo tako predlog tožeče stranke za oprostitev plačila sodne takse za pritožbo zoper sodbo VII Pg 3976/2012 z dne 22. 12. 2015, ki ga je sodišče prejelo dne 10. 5. 2016 (I. točka izreka), kot tudi njen podredni predlog za odlog plačila sodne takse za pritožbo zoper sodbo VII Pg 3976/2012 z dne 22. 12. 2015, ki ga je sodišče prejelo dne 10. 5. 2016 (II. točka izreka).

2. Tožeča stranka je zoper navedeni sklep pravočasno vložila pritožbo. Sodišču prve stopnje očita, da je zmotno presodilo, da zaradi obstoja terjatev v višini 20.365,00 EUR (kot izhaja iz bilance stanja na dan 31. 12. 2015) in dejstva, da transakcijski račun pri banki ni več blokiran, tožeča stranka ni izkazala, da sodne takse ne more plačati. Trdi, da s kratkoročnimi poslovnimi terjatvami v navedeni višini plačila sodne takse ni možno izvršiti, terjatve pa do roka za plačilo sodne takse niti do danes tudi niso bile unovčene. Prav tako deblokada transakcijskega računa ne pomeni, da so na računu zadostna sredstva za plačilo visokega zneska sodne takse. Iz priloženega prometa na računu tožeče stranke od 5. 5. 2016 do 17. 6. 2016 je razvidno, da je bilo prilivov skupno za 1.889,32 EUR in za 1.866,21 EUR odlivov (saldo 23,11 EUR).

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Tožeča stranka je dne 10. 5. 2016 vložila predlog za oprostitev (in podredno predlog za odlog) plačila sodne takse za pritožbeni postopek v višini 5.205,00 EUR. V njem je navedla, da plačila sodne takse ne more izvršiti zaradi blokiranega bančnega računa, da glede na naravo spora (odškodninski zahtevek zoper državo, ki je s svojim ravnanjem tožečo stranko privedla v položaj, da ne more plačati sodne takse) primarno predlaga oprostitev plačila sodne takse (podredno pa odlog) ter da predvideva, da bo svoje zapadle obveznosti lahko izpolnila do konca leta 2016 (in nato plačala še sodno takso), saj je že zaradi dolga do banke prisiljena iskati kupca za edino premoženje, ki ga ima, tj. nepremičnino, ki je bila blokirana z neutemeljeno začasno odredbo. S tem pa so bili po njenem mnenju tudi izpolnjeni pogoji iz 11. člena Zakona o sodnih taksah(1) (v nadaljevanju ZST-1) - da tožena stranka sredstev za plačilo sodne takse nima oziroma da brez ogrožanja dejavnosti sodne takse do konca leta 2016 ne more plačati.

5. Sodišče prve stopnje je tako njen predlog za oprostitev plačila sodne takse za pritožbo zoper sodbo VII Pg 3976/2012 z dne 22. 12. 2015, ki ga je sodišče prejelo dne 10. 5. 2016, kot tudi njen podredni predlog za odlog plačila sodne takse zavrnilo. Ugotovilo je namreč, da: - ne drži (trditev tožeče stranke), da so transakcijski računi tožeče stranke blokirani - že iz izjave o premoženjskem stanju izhaja, da je imela tožeča stranka do 5. maja blokirane transakcijske račune (predlog za taksno oprostitev pa je datiran z 9. 5. 2016); - je takšno tudi stanje ob izdaji (izpodbijanega) sklepa; - je imela tožeča stranka v zadnjih treh mesecih prilive na svoje transakcijske račune in - ne drži navedba, da je nepremičnina (ki je bila predmet zavarovanja s sporno začasno odredbo) edino premoženje tožeče stranke - iz bilance stanja na dan 31. 12. 2015 izhaja, da je imela na ta dan poleg zalog v višini 11.569.765,00 EUR še kratkoročne poslovne terjatve v višini 20.365,00 EUR, ter glede na to, da tožeča stranka ni pojasnila niti, zakaj ob takšnem stanju stvari sredstev za plačilo sodne takse ne more zagotoviti oziroma pravočasno unovčiti navedenega premoženja, niti kako bi takojšnje plačilo vplivalo na njeno poslovanje, zaključilo, da ni utemeljen sklep, da tožeča stranka razpoložljivih sredstev nima, da jih ne more unovčiti oziroma da bi takojšnje plačilo sodne takse v enkratnem znesku v konkretnem primeru ogrozilo dejavnost tožeče stranke.

6. V nasprotju z zatrjevanji pritožnice prvostopenjsko sodišče torej njenih predlogov ni zavrnilo zgolj iz razloga, ker je ugotovilo, da na dan 31. 12. 2015 obstaja za 20.365,00 EUR kratkoročnih poslovnih terjatev in da transakcijski račun pri banki ni več blokiran, temveč tudi iz razloga, ker tožeča stranka v predlogu za oprostitev oziroma odlog plačila sodne takse ni zatrjevala (in dokazovala), da (1.) teh terjatev ni, da jih ne bo dobila plačanih oziroma da jih ne more unovčiti, niti da tega ne more storiti pravočasno - tj. v petnajstdnevnem roku za plačilo sodne takse, ter (2.) da sodne takse ne bi mogla plačati iz prilivov na svoje transakcijske račune oziroma iz razlike med vsoto (vseh) prilivov in vsoto (vseh) pred dnem 5. 5. 2016 neporavnanih obveznosti.

7. Ker je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da tožeča stranka sredstva (ki precej presegajo znesek sodne takse v tem postopku) ima, je namreč moralo presoditi še, ali jih res ne more zagotoviti za plačilo sodne takse oziroma ali jih ne more zagotoviti takoj v celotnem znesku brez ogrožanja svoje dejavnosti. V zvezi s tem pa tožnica ni podala nobenih konkretnih trditev in dokazov. In brez teh (tj. trditev o tem, da iz izjave o premoženjskem stanju razvidna sredstva niso unovčljiva oziroma da niso unovčljiva pravočasno oziroma trditev, zakaj sodne takse za pritožbeni postopek v višini 5.205,00 EUR kljub izkazanemu premoženju in prilivih na transakcijski račun ne more pravočasno plačati) sodišče prve stopnje ni moglo zaključiti nič drugega, kot da niti njen predlog za oprostitev niti njen predlog za odlog plačila sodne takse nista utemeljena oziroma da trditvenega in dokaznega bremena v zvezi s pogoji za oprostitev oziroma odlog plačila sodne takse ni zmogla. V kolikor stranka glede na podatke o premoženjskem stanju razpolaga s kakršnim koli premoženjem, mora namreč tudi konkretno trditi in izkazati, da slednjega ne more unovčiti za pridobitev sredstev za plačilo takse in zakaj ne.

8. In to je torej v konkretnem primeru izostalo. Tožeča stranka je v svojem predlogu z dne 10. 5. 2016 pojasnila le, da je prisiljena iskati kupca za edino premoženje, ki ga ima, to je za nepremičnino, ki je bila blokirana z neutemeljeno začasno odredbo, in da bo na račun prodaje te nepremičnine do konca leta 2016 lahko plačala zapadle obveznosti, nato pa še dolžno sodno takso. A ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da omenjena nepremičnina ni edino premoženje tožeče stranke oziroma da le-ta razpolaga tudi z zalogami v višini 11.569.765,00 EUR in kratkoročnimi poslovnimi terjatvami v višini 20.365,00 EUR, v zvezi s katerimi pa tožeča stranka ni trdila, da jih ne more unovčiti v roku petnajst dni, je sklep o neutemeljenosti zahtevane pravne dobrote pravilen. Tožeča stranka namreč ni pojasnila, da do konca leta 2016 ne more unovčiti niti preostalega (iz izjave o njenem premoženjskem stanju razvidnega) premoženja.

9. Nedvomno je torej res, da s kratkoročnimi poslovnimi terjatvami v višini 20.365,00 EUR sodne takse ni mogoče plačati(2). Je pa ta sredstva oziroma premoženje(3) mogoče unovčiti in sodno takso plačati iz denarnih sredstev, pridobljenih z unovčitvijo premoženja. Zgolj če to ni mogoče oziroma če sredstev ni mogoče unovčiti pravočasno, je namreč stranki mogoče podeliti katero od pravnih dobrot, kot jo opredeljuje 11. člen ZST-1. Podatki o tem, ali terjatve v resnici obstajajo ali ne, ali in kdaj jih bo stranka dobila plačane oziroma ali in kdaj bodo unovčene torej - v nasprotju z zatrjevanji pritožnice - nikakor niso nepomembni oziroma nebistveni. Pri tem je seveda potrebno upoštevati še druge okoliščine v zvezi s premoženjskim, finančnim in likvidnostnim stanjem stranke.

10. Da (kratkoročne poslovne) terjatve do roka za plačilo sodne takse niti do danes niso bile unovčene ter da je iz priloženega prometa na računu tožeče stranke od 5. 5. 2016 do 17. 6. 2016 razvidno, da je bilo prilivov skupno za 1.889,32 EUR in za 1.866,21 EUR odlivov (saldo 23,11 EUR) tožnica prvič uveljavlja šele v pritožbi. Sodišče prve stopnje teh trditev torej ni moglo upoštevati. Ne more pa jih upoštevati niti pritožbeno sodišče - gre namreč za nedovoljene pritožbene novote, saj tožeča stranka (hkrati z njihovim zatrjevanjem) ni izkazala, da omenjenih dejstev brez svoje krivde ni mogla navesti že v predlogu za oprostitev oziroma odlog plačila sodne takse za pritožbeni postopek (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1).

11. Ker so se uveljavljani pritožbeni razlogi izkazali za neutemeljene, izpodbijani sklep pa je uspešno prestal tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

Op. št. (1): Uradni list RS, št. 37/08, 97/10, 29/13 - skl. US, 21/13 - ZP-1H, 63/13, 89/13 - odl. US, 111/13 - ZP-1I, 40/14 - skl. US, 58/14 - odl. US, 72/14 - skl. US, 19/15 - odl. US in 30/16. Op. št. (2): Enako tudi, da deblokada transakcijskega računa ne pomeni, da so na računu zadostna sredstva za plačilo visokega zneska sodne takse.

Op. št. (3): Kratkoročne poslovne terjatve predstavljajo sredstva tožeče stranke, s katerimi lahko premoženjskopravno razpolaga.