Jedro

Okoliščina, da sodišče obdolženca ni vabilo oziroma mu skušalo vročati pisanj na naslov, ki je bil prijavljen kot naslov stalnega prebivališča, pa na njem obdolženec dejansko ni bival, ne more predstavljati odločilnega dejstva za ugotovitev obdolženčeve dosegljivosti oziroma begosumnosti.

Izrek

Zahteva zagovornice obdolženega S.M. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v L. je s sklepom z dne 16.9.1996 zoper obdolženega S.M. odredilo pripor iz razloga 1. točke 1. odstavka 432. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Pritožbo obdolženca zoper ta sklep je Višje sodišče v L. s sklepom z dne 7.10.1996, zavrnilo kot neutemeljeno. Prvostopno sodišče je s sklepom z dne 7.10.1996, obdolžencu pripor podaljšalo iz istega pripornega razloga, Višje sodišče v L. pa s sklepom, z dne 11.10.1996, zavrnilo pritožbo zagovornice obdolženca kot neutemeljeno.

Zoper v uvodu navedene sklepe je zagovornica obdolženca vložila zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Navaja, da je podano precejšnje nasprotje med tem, kar se o odločilnem dejstvu, torej o sami dosegljivosti obdolženca, navaja v obrazložitvah izpodbijanih sklepov na podlagi listinske dokumentacije in samimi listinami, nadalje da obdolžencu na njegov pravi naslov stalnega prebivališča sodna pisanja sploh nikdar niso bila poslana, pojasnila policijskih organov o tem, da je obdolženec z naslova, ki ni bil pravilno naveden, odpotoval, pa niso dovolj za sklep o njegovi nedosegljivosti. Sodišče bi moralo pred presojo, ali je podan priporni razlog begosumnosti, obdolženca najprej vabiti na naslov stalnega prebivališča. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

V sklepu o odreditvi pripora z dne 16.9.1996 prvostopno sodišče navaja pravilen naslov obdolženčevega stalnega prebivališča..., vendar ugotavlja, da se je iz tega naslova odselil že pred petimi leti, nadalje, da drugega oziroma novega naslova bivališča ni prijavil in ga sodišču kljub poizvedbam ni uspelo ugotoviti, kot tudi, da obdolženca neuspešno išče tudi Okrajno sodišče v G. v zvezi s kazenskim postopkom zaradi istovrstnega kaznivega dejanja (člen 317/I KZ). Sodišče na podlagi teh dejstev izvaja sklep o obstoju pripornega razloga begosumnosti. Iste okoliščine ugotavlja in upošteva prvostopno sodišče v izpodbijanem sklepu o podaljšanju pripora z dne 7.10.1996, ko ocenjuje, da je še vedno podana nevarnost, da bi se obdolženec, v kolikor bi bil izpuščen na prostost, z menjavanjem bivališča izognil kazenskemu postopku. Sklep pritožbenega sodišča z dne 11.10.1996 je ugotovitvam in razlogom prvostopnega sodišča glede obstoja pripornega razloga begosumnosti v celoti pritrdil, v njem pa se še dodaja, da so bila sodna pisanja obdolžencu na naslov prijavljenega stalnega prebivališča večkrat pošiljana, vendar so se vračala z oznako, da je iz tega naslova odpotoval, očitno je bil pri tem upoštevan naslov ....

Vrhovno sodišče ugotavlja, da se je v teku kazenskega postopka res izkazalo, da v času, ko so bila ta pisanja poslana obdolžencu, ta ni imel več prebivališča na omenjenem naslovu, vendar pa to na pravilnost ugotovitev o obdolženčevi dosegljivosti ni imelo nikakršnega vpliva, saj je bilo ugotovljeno, da dejansko ne biva na nobenem od obeh navedenih naslovov, s katerima je razpolagalo sodišče. Okoliščina, da sodišče obdolženca ni vabilo oziroma mu skušalo vročati pisanj na naslov, ki je bil prijavljen kot naslov stalnega prebivališča, pa na njem obdolženec dejansko ni bival, tako ne more predstavljati odločilnega dejstva za ugotovitev obdolženčeve dosegljivosti oziroma begosumnosti.

Uveljavljeni pritožbeni razlog po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP je podan le, kadar gre za precejšnje nasprotje glede odločilnih dejstev, v tem primeru, pa kot rečeno, takšno nasprotje oziroma nasprotje glede takšnih dejstev ni podano.

Glede na to, da po ugotovitvah prvo in drugostopenjskega sodišča obdolženi ne biva na naslovu prijavljenega stalnega prebivališča, da menjava bivališča, ne da bi jih prijavljal, da ga zaradi kazenskih postopkov neuspešno iščeta sodišči v K. in G., pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti tudi ni mogel nastati dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v izpodbijanih odločbah (člen 427 ZKP), zato je vrhovno sodišče ocenilo, da zahteva zagovornice obdolženca ni utemeljena in jo je v skladu z določbo člena 425 ZKP zavrnilo.