Jedro

22.Iz tožbe je sicer razvidno, da tožnik ni dobil dela zaradi svoje berberske narodnosti, vendar sodišče teh navedb skladno s tretjim odstavkom 20. člena v zvezi z 52. členom ZUS-1 ni upoštevalo. Stranke v upravnem sporu namreč ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo izpodbijanega akta, sodišče pa svoje odločitve na taka dejstva in dokaze ne sme opreti. Pri tem tožnik niti v trditvenem gradivu ni zatrjeval upravičenega razloga, da teh dejstev ni navedel že v postopku izdaje akta povedal, njegovo zaslišanje na glavni obravnavi pa ni bilo možno, saj se naroka ni udeležil.

V zvezi s tem se Vrhovno sodišče v sodbi I Up 230/2023 z dne 28. 9. 2023 v 7. točki obrazložitve sklicuje na sodbo C-578/16 PPU (219. točka obrazložitve) in odločbo ESČP Khlaifia and others v. Italy, App. no. 16483/12, 15. 12. 2016 (159. točka obrazložitve).

Po presoji sodišča je tožena stranka stranka pravilno ocenila, da tožnik ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je namreč očitno, da je izvorno državo zapustil zaradi razlogov ekonomske narave.

23.V zvezi s tem sodišče še poudarja, da je bil tožnik v postopku za priznanje mednarodne zaščite ustrezno informiran. Iz podatkov spisa, ki se nanaša na zadevo, je namreč razvidno njegovo na to nanašajoče se potrdilo z dne 9. 2. 2024 in ob začetku osebnega razgovora podan nikalen odgovor na vprašanje, ali potrebuje ponovna pojasnila glede upravičenosti do mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Poleg tega tožnik ni imel pripomb na zapisnik o osebnem razgovoru. To pomeni, da mu je bilo v okviru navedenih procesnih dejanj omogočeno, da se seznani s procesnimi jamstvi ter dolžnostmi glede podajanja izjave in da se njegovo izjavo dopolni s postavljanjem ustreznih vprašanj, vključno v smeri razjasnjevanja morebitnih nasprotij ali neskladnostmi, s katerimi je treba prosilca soočiti ter mu dati možnost, da se do njih opredeli. Tožnik je torej imel možnosti, da v postopku aktivno sodeluje in da se izjavi o za odločitev pomembnih dejstvih ter zanje predlaga dokaze, pri čemer je zapisnika razvidno, da mu je tožena stranka v zvezi z razlogi preganjanja postavila številna vprašanja zaradi razjasnitve pomembnih dejstev; zagotovila mu je torej možnost predstavitve elementov za utemeljitev prošnje za mednarodno zaščito, s čimer je izpolnila svojo sodelovalno dolžnost. Vloga pristojnega organa pri podajanju prošnje in pri osebnem razgovoru je namreč v tem, da prosilcu omogoči predstavitev vsebine prošnje z elementi, ki jo utemeljujejo, in ne da išče morebitne razloge za mednarodno zaščito, pri čemer tudi ZMZ-1 v 89. členu jasno določa, da mora prosilec prepričljivo in verodostojno obrazložiti razloge, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo, še zlasti če ni drugih razpoložljivih dokazov.

11Prav tam.

Izrek

24.Ne glede na to sodišče pripominja, da tožnik zatrjevanih dejanj diskriminacije že v tožbi ni opisal tako, da bi jih bilo mogoče opredeliti kot preganjanje v smislu ZMZ-1. Dejanja diskriminacije so namreč dejanja preganjanja, če so dovolj resne narave ali dovolj ponavljajoča se, da predstavljajo hudo kršitev človekovih temeljnih pravic ali če predstavljajo zbir različnih ukrepov, vključno s kršitvami človekovih pravic, ki so dovolj resne narave ali so dovolj ponavljajoča se, da predstavljajo hudo kršitev človekovih pravic (prvi odstavek 26. člena ZMZ-1). Tudi po sodni praksi Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) je treba glede dejanj diskriminacije razumevanje nečloveškega in poniževalnega ravnanja razlagati z vidika interpretacije 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah in 3. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP). ESČP je sprejelo stališče, da mora nečloveško ravnanje dosegati minimalno stopnjo resnosti, da preide v okvir pravice iz 3. člena EKČP. Ocena te stopnje pa je relativna in je odvisna od okoliščin primera, zlasti od trajanja takšnega ravnanja, njegovih fizičnih in psihičnih učinkov, pa tudi od spola, starosti, zdravstvenega stanja žrtve.

Tožba se zavrne.

S tem v zvezi je Vrhovno sodišče tudi v zadevi I Up 173/2018 opozorilo na stališče ESČP, da dejstvo, da se v primeru izgona iz države pogodbenice položaj tožeče stranke lahko zelo poslabša in se med drugim znatno skrajša njena pričakovana življenjska doba, ne zadošča za kršitev 3. člena EKČP (34. točka obrazložitve).

Obrazložitev

25.Glede na navedeno tožbene trditve v zvezi z diskriminacijo niso dejstva, s katerimi bi bilo mogoče utemeljiti upravičenost do mednarodne zaščite. Da bi socialno ekonomska diskriminacija postala preganjanje, bi namreč moral (že v upravnem postopku) zatrjevati (in nato tudi dokazati), da je bil (ali bi bil v primeru vrnitve) zaradi svoje berberske narodnosti žrtev ponavljajočih se dejanj fizičnega ali psihičnega nasilja, ki ima navedene lastnosti dejanj preganjanja oziroma da je ali bi bil zato deležen zbira različnih diskriminatornih ukrepov (prvi odstavek 26. člena ZMZ-1), saj le dejstvo, da je ekonomski (in socialni sistem) v izvorni državi zanj slabši, ne more biti razlog za mednarodno zaščito. Navedenega pa tožnik ni navajal, saj njegove posplošene tožbene trditve, da mu je otežen dostop do dela, če pa ga že dobi, je izpostavljen sistematičnemu izkoriščanju brez spoštovanja človekovega dostojanstva, kar mu povzroča občutek strahu, tesnobe in manjvrednosti, omenjenega standarda očitno ne dosegajo.

12Skladno s prvim odstavkom 21. člena ZMZ-1, ki ureja utemeljevanje prošnje (subjektivni element), mora prosilec sam navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem ali resno škodo.

1.Izpodbijana odločba

26.Ob takih okoliščinah v obravnavani zadevi, ko ni podan subjektivni element, ker okoliščine, ki jih prosilec zatrjuje, niso preganjanje oziroma ne utemeljujejo njegovega strahu pred preganjanjem v smislu ZMZ-1, toženi stranki pri odločanju o priznanju mednarodne zaščite tožnikovih izjav ni bilo treba preverjati z informacijami o izvorni državi, saj z njimi ni mogoče nadomestiti subjektivnega pogoja.

2.Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. člena v zvezi s prvo in drugo alinejo 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) kot očitno neutemeljeno zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito (1. točka izreka). Tožniku je določila 10 dnevni rok za prostovoljni odhod, ki začne teči z dnem izvršljivosti 1. točke izreka, v katerem mora zapustiti območje Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 (2. točka izreka), sicer bo s tega območja odstranjen (3. točka izreka). Tožena stranka je tožniku za obdobje enega leta določila prepoved vstopa na območje Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic navedene Konvencije, ki pa se ne bo izvršila, če bo to območje zapustil v roku za prostovoljni odhod iz 2. točke izreka (4. točka izreka).

Tako stališče je Vrhovno sodišče sprejelo tudi v zadevi I Up 2/2017 z dne 15. 3. 2017 (19. točka obrazložitve).

27.Nosilno stališče za zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito, ki s tožbo niti ni izpodbijano, je bila tudi ugotovitev, da tožnik prihaja iz varne izvorne države. Na podlagi 49. člena ZMZ-1 namreč lahko pristojni organ prošnjo za mednarodno zaščito zavrne kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz 52. člena tega zakona. Ta določa primere, v katerih se prošnja prosilca šteje za očitno neutemeljeno, med drugim tudi, kadar prosilec prihaja iz varne izvorne države (druga alineja 52. člena ZMZ-1).

3.Tožena stranka je uvodoma povzela tožnikove izjave ob vložitvi prošnje (9. 2. 2024), iz katerih v zvezi z razlogi za mednarodno zaščito izhaja, da je Maroko zapustil zaradi revščine.

15Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev).

28.Koncept varne izvorne države skladno s Procesno direktivo II državi članici omogoča, da določeno državo označi za varno in domneva, da je varna tudi za posameznega prosilca. Republika Slovenija je ta koncept ustrezno uredila v 61. členu ZMZ-1. Upravni organ je na tak odlok vezan, vendar je dolžan v vsakem posameznem primeru presoditi, ali so podani pogoji za uporabo koncepta varne izvorne države. Prvi odstavek 62. člena ZMZ-1 namreč določa, da se tretja država lahko za prosilca šteje za varno izvorno državo, če ima prosilec državljanstvo te države ali je oseba brez državljanstva in je imel v tej državi običajno prebivališče (prvi pogoj) ter prosilec ni izkazal tehtnih razlogov, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da ta država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu s tem zakonom zanj ni varna izvorna država (drugi pogoj).

4.Na osebnem razgovoru (1. 3. 2024) je tožena stranka tožnika seznanila z dejstvom, da je Vlada Republike Slovenije uvrstila Maroko na seznam varnih držav, nato pa ga je vprašala po razlogih za zapustitev izvorne države. V zvezi s tem je iz tožnikovih izjav razvidno, da je njegova edina težava v Maroku, da kljub delu ni napredoval niti enega koraka. Zaslužek (1000 maroških dirhamov) ni zadostoval za preživljanje cele družine. Poleg tega je opravljal le začasno delo. V Maroko bi se vrnil le, če bi imel dobro plačo. Če bi ostal v izvorni državi, bi imel probleme, mogoče bi bil celo zaprt, ker se tam ljudje veliko prepirajo. Tožnikova ciljna država je bila Španija, ker pomaga migrantom, da si uredijo dokumente. Na vprašanje, kaj pričakuje od Slovenije, je odgovoril, da jo le prečka.

5.V nadaljevanju je tožena stranka ugotovila, da tožnik ni predložil ustrezne listine iz 97. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2), s katero bi izkazal svojo istovetnost. Kljub temu mu je verjela, da prihaja iz Maroka in da je državljan te države.

29.Iz podatkov spisa, ki se nanaša na zadevo, je razvidno, da je tožena stranka tožnika na osebnem razgovoru seznanila s tem, da je država, iz katere prihaja, varna izvorna država. To pomeni, da mu je bilo omogočeno, da izkaže tehtne razloge, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da ta država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito zanj ni varna izvorna država. Tožniku je torej bila na ustrezen način zagotovljena opredelitev do vseh okoliščin, ki bi v njegovem primeru lahko pripeljale do drugačne odločitve, njegove izjave pa je tožena stranka v tem pogledu pravilno upoštevala. Pri tem tožnik niti v tožbi ne navaja vsebinskih argumentov, da je izkazal tehtne razloge, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da njegova izvorna država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu z ZMZ-1 zanj ni varna. Sodišče le pojasnjuje, da tožena stranka ni bila dolžna tožnika soočiti z informacijami, na podlagi katerih je Vlada RS z odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav Maroko razglasila za varno izvorno državo.

1640. uvodna izjava Procesne direktive II.

6.Glede na navedeno tožena stranka ugotavlja, da tožnik svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje z revščino in slabo ekonomsko situacijo. Navedel je, da premalo zasluži.

30.Glede na navedeno je bila z izpodbijano odločbo tožniku zagotovljena podrobna in natančna presoja, vključno z oceno, da vrnitev v izvorno državo ne bo povzročila ogroženosti njegovega življenja ali svobode oziroma izpostavljenosti mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju. V zvezi s tem sodišče še pripominja, da ni nujno, da vse osebe, ki so upravičene do zaščite zaradi spoštovanja načela nevračanja, tudi izpolnjujejo pogoje za pridobitev mednarodne zaščite. V primeru pravnomočno zavrnjene prošnje za mednarodno zaščito oseba postane tujec in pride v pristojnost policije. Če dejstva ali okoliščine kažejo na obstoj razlogov, ki preprečujejo odstranitev tujca iz Republike Slovenije, mora uradna oseba, pooblaščena za vodenje postopkov mednarodne zaščite, o tem nemudoma obvestiti policijo, ki mora ravnati v skladu z 72. členom (prepoved odstranitve tujca) in z 73. členom ZTuj-2 (dovolitev zadrževanja).

17Tretja država se šteje za varno izvorno državo, če je na podlagi pravnega položaja, uporabe prava v okviru demokratičnega sistema in splošnih političnih okoliščin mogoče sklepati, da v njej na splošno in redno ni nikakršnega preganjanja, kakor je opredeljeno v 26. členu tega zakona, mučenja ali nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja in ogroženosti zaradi vsesplošnega nasilja v razmerah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada (prvi odstavek 61. člena ZMZ-1). Pri oceni, ali je tretja država varna izvorna država, se med drugim upošteva tudi obseg zagotavljanja varnosti pred preganjanjem ali zlorabami s: predpisi države in načinom, na katerega se ti uporabljajo; spoštovanjem pravic in svoboščin, določenih v Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, v Mednarodnem paktu o državljanskih in političnih pravicah in v Konvenciji Združenih narodov proti mučenju, zlasti pa pravic, od katerih v skladu z drugim odstavkom 15. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ni mogoče odstopati; upoštevanjem načela nevračanja v skladu z Ženevsko konvencijo; obstojem sistema učinkovitih pravnih sredstev zoper kršitve pravic in svoboščin, določenih v Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (drugi odstavek 61. člena ZMZ-1).

7.Po oceni tožene stranke okoliščine obravnavane zadeve ne opravičujejo priznanja mednarodne zaščite, saj iz tožnikovih izjav ni razvidno, da bi bil preganjan na podlagi veroizpovedi, narodnosti, rase, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnega prepričanja. Prošnjo za mednarodno zaščito namreč utemeljuje le z ekonomsko stisko oziroma premajhnim zaslužkom. Omenjene težave pa ne morejo biti obravnavane v okviru mednarodne zaščite, saj iz tožnikovih navedb ni razvidno, da bi njegovo ekonomsko stisko povzročili drugi povzročitelji (država, gospodarske družbe...), kar bi morebiti lahko privedlo do kršenja njegovih pravic in uničenja ekonomske eksistence. Iz tožnikovih izjav prav tako ne izhaja, da mu je bil v Maroku kakorkoli onemogočen dostop do socialnih storitev in izvajanje osnovnih pravic ali da bi bili zoper njega sprejeti kakršnikoli (gospodarski) ukrepi, ki bi imeli zanj škodljive posledice. Še več, v Maroku je opravljal razna dela (tudi z aluminijem), kar po njegovi presoji ni bilo dovolj za preživetje. Poleg tega je trdil, da se mu v Maroku ni zgodilo nič konkretnega, saj ga je iz države gnala želja po boljšem življenju. Tožnikovih navedb o ekonomski stiski in nezmožnosti najti zaposlitev tako ni mogoče povezati s preganjanjem, saj zatrjevane težave ne predstavljajo trajnega in sistematičnega kršenja človekovih pravic.

31.Ob upoštevanju navedenega je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita. Zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

8.Glede na navedeno je tožena stranka tožnikove izjave ocenila kot nepomembne za obravnavanje upravičenosti do priznanja mednarodne zaščite, s čimer so podani razlogi za zavrnitev prošnje na podlagi prve alineje 52. člena ZMZ-1.

Tako tudi Vrhovno sodišče v sodbi X Ips 9/2020 (11. točka obrazložitve).

9.Tožena stranka je še ugotovila, da tožnik kljub neizkazani istovetnosti prihaja iz Maroka, ki ga je Vlada Republike Slovenije z Odlokom z dne 31. 3. 2022 opredelila kot varno izvorno državo. Ocenila je, da iz tožnikovih navedb niso razvidni tehtni razlogi, ki bi kazali na to, da Maroko ob upoštevanju tožnikovih osebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu z ZMZ-1, zanj ni varna izvorna država, saj tam ni imel težav zaradi svoje rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini. Glede na njegove izjave, iz katerih je razvidna le ekonomska stiska (navedel je, da je v Maroku delo slabo plačano), pri čemer ni izpostavil nobenega konkretnega dogodka, ki bi povzročil njegov odhod iz države, ni mogoče sklepati, da bi bil tožnik v primeru vrnitve v izvorno državo soočen z resno škodo ali da bi bilo njegovo življenje kakorkoli ogroženo. Še več, tožnik je zatrdil, da v Maroku razen majhnega zaslužka, ni imel drugih težav.

-------------------------------

19Prav tam, 16. točka obrazložitve.

10.Ob takih okoliščinah je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno tudi na podlagi druge alineje 52. člena ZMZ-1.

Zagorc, Stare, Razlaga instituta subsidiarne zaščite v evropskem azilnem sistemu, Pravnik št. 11-12/2019, stran 797 v zvezi z opombo 26.

Tožnikove trditve

20Ustavno sodišče je že presodilo, da je načelo nevračanja oseb v države, v katerih jim preti določena nevarnost, preganjanje ali je na drug način ogroženo njihovo življenje, osebna integriteta ali svoboda, splošno priznano mednarodno načelo (odločba Up-763/09-19 z dne 17. 9. 2009, 8. točka obrazložitve).

Sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 322/2016 z dne 22. 2. 2017 (8. točka obrazložitve).

11.Zoper izpodbijano odločbo je tožnik vložil tožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka, nepravilne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve v ponoven postopek.

21Glej odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-189/14-13, Up-663/14, 23. točka obrazložitve.

Sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 173/2018 z dne 5. 2. 2019 (25. točka obrazložitve).

12.Tožnik poudarja, da njegovo ekonomsko stisko povzročajo država in gospodarske družbe, saj kljub dejstvu, da dela in da je končal celo dva letnika srednje šole, ni uspel dovolj zaslužiti za svoje preživetje in za preživetje svoje družine, s čimer mu je bilo onemogočeno izvajanje osnovnih pravic. Trdi, da je pripadnik berberske skupnosti, ki je v Maroku diskriminirana. Tožniku je otežen dostop do dela, če pa ga že dobi, je izpostavljen sistematičnemu izkoriščanju brez spoštovanja človekovega dostojanstva, kar mu povzroča občutek strahu, tesnobe in manjvrednosti.

13.Navedena ekonomska diskriminacija je stalna, zato bi bil tožnik v primeru vrnitve v izvorno državo zaradi svoje berberske narodnosti žrtev ponavljajočih se dejanj psihičnega nasilja oziroma bi bil znova deležen zbira različnih diskriminatomih ukrepov. Zaradi svojega porekla je težko zaposljiv in malo plačan za prekomerno delo. Dela drugje ni našel, saj ga dobi tisti, katerega oče ali bratje so znani ljudje.

Sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 151/2016 (21. točka obrazložitve).

22SEU je že presodilo, da celo dejstvo, da državljana tretje države, ki ima težko bolezen, na podlagi člena 3 EKČP v zelo izjemnih primerih ni mogoče prisilno odstraniti v državo, v kateri ni ustreznega zdravljenja, ne pomeni, da mu je treba dovoliti prebivanje v državi članici iz naslova subsidiarne zaščite v skladu z Direktivo 2004/83 (Kvalifikacijska direktiva I, M Bodj C-542/13 z dne 18. 12. 2014, 40. točka).

14.V odgovoru na tožbo tožena stranka ponavlja razloge izpodbijane odločbe. Poudarja, da je tožnik s svojimi preprostimi besedami jasno in razumljivo predstavil razloge za vložitev prošnje za mednarodno zaščito. Meni, da so tožbene navedbe o diskriminaciji zaradi berberske narodnosti nedopustne novote.

Sklep Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 193/2017 z dne 6. 12. 2017 (12. točka obrazložitve).

23Tako tudi odločba Ustavnega sodišča št. Up-763/09-19, 9. točka obrazložitve.

15.V dokaznem postopku je sodišče pregledalo spise, ki se nanašajo na zadevo, jih v soglasju s strankama štelo za prebrane in s tem povezanih listin ni posebej naštevalo. Tožnika ni zaslišalo, saj ni opravičil svojega izostanka z naroka za glavno obravnavo.

V okviru informiranja se namreč vlagatelju namere, v jeziku, ki ga oseba razume, pred začetkom postopka sprejema prošnje zagotovijo informacije o postopkih po tem zakonu, pravicah in dolžnostih prosilcev, možnih posledicah neupoštevanja obveznosti in nesodelovanja s pristojnim organom, rokih za uveljavljanje pravnih sredstev ter informacije o svetovalcih za begunce in nevladnih organizacijah, ki delujejo na področju mednarodne zaščite (prvi v zvezi z drugim odstavkom 5. členom ZMZ-1). Na prošnjo prosilca se v postopkih brezplačno zagotavljajo vse informacije v zvezi z njegovim postopkom za priznanje mednarodne zaščite (tretji odstavek 5. člena ZMZ-1). Navedeno namreč pripomore k izpolnjevanju temeljne prosilčeve obveznosti po ZMZ-1, torej da se mora v postopku za priznanje mednarodne zaščite kar najbolje potruditi prikazati, v čem so razlogi za priznanje mednarodne zaščite, saj se predpostavlja njegovo aktivno ravnanje. Organ pa mora prosilcu zagotoviti ustrezno možnost predstavitve elementov, potrebnih za čim popolnejšo utemeljitev prošnje v skladu s 4. členom Direktive 2011/95/EU kar vključuje možnost podati pojasnilo glede morebitne neskladnosti ali nasprotja v prosilčevih izjavah.

16.Tožba ni utemeljena.

Zveza:

Táko stališče je razvidno tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča I Up 66/2023 (9. točka obrazložitve).

17.Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Sodišče se zato sklicuje na razloge izpodbijane odločbe (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

Zakon o mednarodni zaščiti (2017) - ZMZ-1 - člen 26, 26/1, 52, 52-1, 52-2

18.S prošnjo za mednarodno zaščito je izražen zahtevek prosilca, o katerem mora organ odločiti, pri tem pa izjava prosilca v prošnji opredeljuje okvir odločanja upravnega organa. Prosilcu se prizna mednarodna zaščita v obliki statusa begunca ali statusa subsidiarne zaščite, če zatrjuje in izkaže, da v njegovem primeru obstojijo zakonsko določeni pogoji za to priznanje (26. - 28. člen ZMZ-1). Za priznanje statusa begunca mora prosilec izkazati, da v njegovem primeru obstoji eden izmed zakonsko določenih razlogov preganjanja iz 27. člena ZMZ-1 in da imajo zatrjevana dejanja preganjanja hkrati lastnosti, kot jih določa 26. člen ZMZ-1. Katera dejanja zajema pojem resne škode, ki je pogoj za priznanje statusa subsidiarne zaščite, določa 28. člen ZMZ-1. Pri ugotavljanju pogojev za mednarodno zaščito pristojni organ upošteva in obravnava vse elemente oziroma dokazna sredstva, našteta v prvem odstavku 23. člena ZMZ-1.

Poleg tega je iz Priročnika UNHCR o postopkih in kriterijih za določitev statusa begunca razvidno, da mora prosilec: (i) govoriti resnico in popolnoma sodelovati z izpraševalcem pri ugotavljanju dejstev o svojem primeru; (ii) potruditi se dokazati svoje izjave s kakršnimi koli razpoložljivimi dokazmi in podati zadovoljivo obrazložitev, če ni dokazov; če je trebno, mora pridobiti dodatne dokaze; (iii) dati vse ustrezne podatke o sebi in svojih preteklih doživetjih v podrobnostih, ki so izpraševalcu potrebne za ugotavljanje pomembnih dejstev; od prosilca je treba zahtevati, naj poda razumljivo obrazložitev vseh razlogov, ki podpirajo njegovo prošnjo za begunski status, mora pa odgovoriti tudi na vsa postavljena vprašanja (glej stran 44 in 45, 205 točka).

19.V zvezi z obravnavanjem dejstev in okoliščin je skladno s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) za predložitev dokazov v postopku priznanja mednarodne zaščite primarno odgovoren prosilec, na državi pa je, da ovrže dvome o njihovi avtentičnosti. Tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča je razvidno, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani s prosilčevimi navedbami. Predpostavlja se namreč prosilčevo aktivno ravnanje, torej njegova obveznost, da sodeluje z organom.

Pridruženi dokumenti:*

Sodba SEU C-578/16 PPU z dne 17. 2. 2017 v zadevi C. K. in drugi proti Sloveniji (67. in 68. točka obrazložitve).

20.Ob upoštevanju navedenih izhodišč izpodbijana odločba v prvi vrsti temelji na prvi alineji 52. člena ZMZ-1, skladno s katero se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu.

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.

Sodba SEU C-578/16 PPU z dne 17. 2. 2017 v zadevi C. K. in drugi proti Sloveniji (67. in 68. točka obrazložitve).

21.Po presoji sodišča je tožena stranka stranka pravilno ocenila, da tožnik ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je namreč očitno, da je izvorno državo zapustil zaradi razlogov ekonomske narave. V zvezi z razlogi za zapustitev izvorne države je tako v prvi vrsti navedel revščino, glede katere pa je Vrhovno sodišče že sprejelo odločitev, da z vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je prosilčeva sposobnost ekonomskega preživetja v njegovem (varnem) izvornem kraju. Gre namreč za okoliščino, ki sproža vprašanje pomoči zaradi humanitarnih razlogov in ne razlogov mednarodne zaščite. Zmanjšanje ekonomskih in socialnih pravic, dostopa do zdravstvenih storitev ali izobrazbe zaradi slabše ekonomske in socialne razvitosti prosilčeve izvorne države, v primerjavi z (ekonomskimi in socialnimi) pravicami, ki jih je užival v državi, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito, prav tako ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite.