Jedro

Režim odloga plačila trošarine je ureditev, ki se nanaša na proizvodnjo, skladiščenje in prejemanje ali odpremljanje trošarinskih izdelkov, na podlagi katere je obveznost za plačilo trošarine odložena. Pravna podlaga za naložitev plačila trošarine je v 17. členu ZTro. Navedene določbe zavezujejo prav vsakogar, ki ima kakršnokoli povezavo s trošarinskimi izdelki. Plačnik trošarine je tudi oseba, ki kupi trošarinske izdelke v smislu 16. člena ZTro. Solidarna odgovornost iz 4. odstavka 17. člena ZTro, po katerem je v primeru, če je v skladu s tem členom več oseb odgovornih za plačilo trošarine, odgovarjajo za plačilo trošarine solidarno.

Obrazložitev

1.Tožba se zavrne.

2.Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

OBRAZLOŽITEV:

Z izpodbijano odločbo je Carinski urad Murska Sobota določil solidarna dolžnika za plačilo trošarine za pošiljko mineralnega olja in sicer družbo A. d.o.o. in tožečo stranko (I. točka izreka), za trošarinski dolg skupaj v višini 12.955,62 EUR (II. točka izreka), ki sta ga dolžna plačati v roku 30 dni od vročitve (III. točka izreka) s tem, da bo o stroških odločeno s posebnim sklepom (IV. točka izreka) in da pritožba ne zadrži izvršitve (V. točka izreka).

Iz obrazložitve izhaja, da je Carinski urad Murska Sobota družbi A. d.o.o. izdal dovoljenje za pooblaščenega prejemnika št. 425-30/12-04/2005/4200-001 z dne 4. 3. 2005 z identifikacijsko št. SI00083047026. Na podlagi izdanega dovoljenja je družba v okviru svoje dejavnosti smela v režimu odloga plačila trošarine prejemati trošarinske izdelke iz tarifnih oznak kombinirane nomenklature 2710 11 in 2710 19 iz druge države članice na lokaciji prejema A. d.o.o.. V dovoljenju je bilo družbi A. d.o.o. naloženo, da mora v skladu z 2. alinejo 1. odstavka 9. člena Zakona o trošarinah (Uradni list RS, št. 122/06 – uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju ZTro) potrditi prejem trošarinskih izdelkov na priloženem trošarinskem dokumentu in vrniti potrjen izvod trošarinskega dokumenta pošiljatelju iz druge države članice. Pooblaščenemu prejemniku je bilo naloženo, da mora sproti obveščati pristojni carinski organ o vseh dejstvih, ki nastanejo po izdaji dovoljenja in so pomembna za vsebino oziroma veljavnost dovoljenja, da mora zagotavljati vse, kar je treba za nemoteno opravljanje nadzora carinskega organa ter izpolnjevati obveznosti iz 4. odstavka 29.a člena ZTro. Ker družba A. d.o.o. ni izpolnjevala obveznosti iz 4. odstavka 29.a člena ZTro, zlasti pa ni zagotavljala ustreznega izvajanja nadzora kljub temu, da je prejemala trošarinske izdelke pod režimom odloga plačila iz druge države članice, ni predložila trošarinskega dokumenta oziroma njihovih izvodov številka 3 in 4 nadzornemu carinskemu organu v potrditev, ji je bilo dne 25. 5. 2005 odvzeto dovoljenje za pooblaščenega prejemnika.

Organ prve stopnje je družbo A. d.o.o. pozval, da predloži obračun trošarine za mesec maj 2005, vendar se le-ta na poziv ni odzvala. Sektor za preiskave pri Generalnem carinskem uradu je izvedel carinsko preiskavo zaradi suma kršitve trošarinskih predpisov in po pregledu dokumentacije ugotovil, da je družba A. d.o.o. iz Avstrije dne 6. 5. 2005 prejela 32.876 litrov neosvinčenega motornega bencina 95 pod režimom odloga plačila trošarine in da ni predložila nobenega izvoda trošarinskega dokumenta carinskemu organu v potrditev, niti ni bila obračunana trošarina za davčno obdobje maj 2005. Organ prve stopnje je začel davčni postopek, ki je bil uveden zaradi kršitve trošarinskih predpisov. Družba A. d.o.o. se razgovora ni udeležila, o razgovoru z zakonito zastopnico tožeče stranke in njenim pooblaščencem pa je bil sestavljen zapisnik. Na zapisnik je tožeča stranka podala pripombe, organ prve stopnje pa ji je posredoval tudi fotokopije zahtevanih dokumentov. Organ prve stopnje je dne 22. 7. 2007 sestavil zapisnik o trošarinskem nadzoru št. DT 42302-791/2006-6 in ga vročil tožeči stranki, medtem ko A. d.o.o. zapisnika ni prevzela. Tožeča stranka je podala pripombe na zapisnik, vendar v pripombah ni navedla nobenih relevantnih dejstev in ni priložila ustreznih dokazov, ki bi dokazovala nasprotno od ugotovljenega dejanskega stanja.

Organ prve stopnje je na podlagi dokumentacije ugotovil, da družba A. d.o.o. dne 6. 5. 2005 iz druge države članice EU (Avstrije) prejela 32.876 litrov neosvinčenega motornega bencina 95 pod režimom odloga plačila trošarine. Pošiljko je spremljal trošarinski dokument, ki ga je izdal pošiljatelj trošarinskega izdelka v Avstriji, to je družba B.. Trošarina v Avstriji s strani pošiljatelja ni bila plačana, ker je bil trošarinski izdelek odpremljen pod režimom odloga plačila trošarine. Družba A. d.o.o. je kot prejemnik potrdila prejem trošarinskega izdelka na hrbtni strani izvoda številka 3 trošarinskega dokumenta, ko je navedla datum in kraj prevzema trošarinskega izdelka ter ga podpisala in vrnila pošiljatelju, ni pa bil predložen v potrditev nadzornemu carinskemu organu noben potrjen izvod trošarinskega dokumenta s strani pooblaščenega prejemnika. Navedeni trošarinski izdelek je družba A. d.o.o. prodala družbi C. d.o.o., kar je razvidno iz računa št. A0192/2005 z dne 6. 5. 2005, družba C. d.o.o. se pojavlja tudi kot prevoznik, kar je razvidno iz mednarodnega tovornega lista CMR št. 4270748, iz potnega naloga za tovorno motorno vozilo št. 157833 z dne 6. 5. 2005, iz tahografskega vložka z dne 6. 5. 2005, iz listine o prevzemu št. 05-104-0000116 z dne 6. 5. 2005 med družbo C. d.o.o. in družbo A. d.o.o.. Iz mednarodnega tovornega list CMR št. 42707748 je razvidno, da je v polju 24 prevzem potrdila tožeča stranka. Da je tožeča stranka končni kupec potrjuje tudi račun št. 05-304-000876 z dne 10. 5. 2005 izdan s strani družbe C. d.o.o..

Pritožbeni organ se z odločitvijo prvostopnega organa strinja in v celoti sledi obrazložitvi izpodbijane odločbe (2. odstavek 254. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, Uradni list RS, št. 80/99, v nadaljevanju ZUP). Pri tem še dodaja, da v zadevi ni sporno, da je družba A. d.o.o. prejela iz druge države članice (Avstrije) trošarinske izdelke pod režimom odloga plačila trošarine. Pošiljko je spremljal trošarinski dokument, ki ga je izdal pošiljatelj trošarinskega izdelka v Avstriji, to je družba B.. Trošarina s strani pošiljatelja ni bila plačana, ker je bil trošarinski izdelek odpremljen pod režimom odloga plačila trošarine.

V nadaljevanju povzema ugotovitve organa prve stopnje glede družbe A. d.o.o., ki je kot prejemnik (polje 7 trošarinskega dokumenta) potrdila prejem po 2. odstavku 9. člena ZTro trošarinskega izdelka ter ga podpisala in vrnila pošiljatelju, kot je razvidno na trošarinskem dokumentu za sporno pošiljko. Iz evidenc organa prve stopnje izhaja, da ni bil predložen nadzornemu carinskemu organu noben potrjen izvod trošarinskega dokumenta s strani pooblaščenega prejemnika. Pooblaščeni prejemnik kot trošarinski zavezanec (1. točko 4. člena ZTro) ni predložil obračuna trošarine za navedeno pošiljko trošarinskega izdelka, niti trošarine ni plačal. Zato gre v tem primeru za nezakonito sprostitev v porabo trošarinskega izdelka v Republiki Sloveniji in je podana obveznost tožeče stranke za plačilo trošarine po 1. odstavku 16. člena ZTro, zato ne vzdržijo navedbe tožeče stranke, da pojem nezakonita sprostitev v porabo, ni obrazložen. Kot plačnik trošarine je po 6. točki 3. odstavka 17. člena ZTro tudi oseba (poleg trošarinskega zavezanca), ki nezakonito proizvede, uvozi, vnese iz druge države članice, prevaža, proda ali kupi trošarinske izdelke v smislu 16. člena ZTro. Ker v zadevi ni sporno, da je tožeča stranka kupila trošarinski izdelek, ki je bil predmet nezakonite sprostitve v porabo in tudi ni sporno, da je tožeča stranka tudi dejansko prejela navedeno pošiljko trošarinskega izdelka, za katero pa trošarina ni bila plačana. Na podlagi navedenega je tožeča stranka kot kupec trošarinskih izdelkov v smislu 16. člena ZTro tudi plačnik trošarine za navedeno pošiljko v spornem davčnem obdobju maj 2005, in sicer kot solidarni plačnik.

Režim odloga plačila trošarine je v skladu s 5. točko 4. člena ZTro ureditev, ki se nanaša na proizvodnjo, skladiščenje in prejemanje ali odpremljanje trošarinskih izdelkov, na podlagi katere je obveznost za plačilo trošarine odložena. V skladu z določbo 2. točke 2. odstavka 7. člena ZTro se trošarinski izdelki med Slovenijo in drugimi državami članicami lahko gibljejo pod režimom odloga plačila trošarine od osebe iz druge države članice, ki v skladu z zakonodajo te države lahko pošiljajo trošarinske izdelke pod režimom odloga plačila trošarine, imetniku trošarinskega dovoljenja v Sloveniji ali pooblaščenemu oziroma nepooblaščenemu prejemniku v Sloveniji ali drugi osebi v drugi državi članici preko Slovenije. Pogoji za pridobitev dovoljenja pooblaščenega prejemnika so podani v 29.a členu ZTro. Na podlagi identifikacijske številke se pooblaščeni prejemnik pri tujem dobavitelju izkaže kot imetnik dovoljenja, zaradi česar je upravičen prejemati trošarinske izdelke v režimu odloga plačila trošarine iz druge države članice. Le imetnik dovoljenja za pooblaščenega prejemnika lahko torej prejema trošarinske izdelke iz druge države pod režimom odloga plačila trošarine. Za takšno gibanje pa je predpisan postopek glede dokumentarnega nadzora gibanja blaga. Listina, ki spremlja pošiljko trošarinskih izdelkov je trošarinski dokument, ki pod pogoji, ki jih določa ZTro in predpis, izdan na njegovi podlagi, dokazuje tudi, da je v njem navedene trošarinske izdelke odpremil imetnik trošarinskega dovoljenja oziroma uvoznik oziroma oproščeni uporabnik, ali da jih je prejela oseba, ki lahko v skladu s tem zakonom prejme trošarinske izdelke v režimu odloga ali da so bili v njem navedeni trošarinski izdelki izvoženi (1. odstavek 8. člena ZTro). Trošarinski dokument mora biti sestavljen v petih izvodih (3. odstavek istega člena). Prejemnik trošarinskih izdelkov v Republiki Sloveniji (pooblaščeni prejemnik iz polja 7 trošarinskega dokumenta) v skladu z 9. členom ZTro potrdi prejem pošiljke tako, da na hrbtni strani trošarinskega dokumenta v polju C (izvod 3 in 4 trošarinskega dokumenta) navede datum in kraj prevzema trošarinskih izdelkov ter podpiše izvod trošarinskega dokumenta, ki ga vrne pošiljatelju (3. izvod), prejemnik pa mora preden vrne potrjen izvod trošarinskega dokumenta pošiljatelju, predložiti v potrditev nadzornemu carinskemu organu, ki jih evidentira v svoji evidenci trošarinskih dokumentov (12. točka 1. odstavka 35. člena ZCS-1), odtisne žig in dokument podpiše ter ga vrne prejemniku, v svoji evidenci pa zadrži 4 izvod trošarinskega dokumenta. V nadaljevanju pritožbeni organ navaja, da nastane trošarinska obveznost, ko so trošarinski izdelki vnešeni z ozemlja drugih držav članic oziroma Skupnosti v Slovenijo (3. točka 1. odstavka 5. člena ZTro). Citira 13.a člen ZTro, po katerem obveznost za plačilo trošarine nastane, ko so v Sloveniji izdelki sproščeni v porabo, če trošarinski izdelki še niso sproščeni v porabo v eni od držav članic in 16. člen, 1. odstavek 4. člena, 33. člen, 34. člen in 35. člen ZTro.

V zvezi z očitkom tožeče stranke, da bi moral organ prve stopnje uporabiti določbe Zakona o spremembah Zakona o finančnem poslovanju podjetij (Uradni list RS, št. 31/07, v nadaljevanju ZFFPPod-B), ki je pričel veljati z dnem 7. 4. 2007 in postopek trošarinskega nadzora v skladu z določilom navedenega zakona ustaviti zoper družbenika izbrisane družbe A. d.o.o., posledično pa tudi zoper tožečo stranko, saj ni podlage, da bi se nadaljevalo s postopkom zoper tožečo stranko, ker je obveznost tožeče stranke odvisna od obveznosti glavnega dolžnika, pritožbeni organ navaja, da je obveznost tožeče stranke samostojna in ni v nobeni ”akcesorni“ zvezi z dolžnikom, zato očitke tožeče stranke glede akcesornosti in ustavitvi postopka zavrača, saj za to ni nobene pravne podlage.

Prav tako je pritožbeni organ zavrnil očitke tožeče stranke, da bi bilo treba neposredno uporabiti Direktivo Sveta 92/12 EGS z dne 25. 2. 1992. Iz predloga ZTro (Poročevalec, št. 20, z dne 8. 5. 1998) izhaja, da je bila pri oblikovanju besedila upoštevana t.i. splošna smernica 92/12/EEC (Poročevalec, št. 34, z dne 24. 2. 2004) glede gibanja trošarinskih izdelkov, nastanka obveznosti plačila trošarine ter da je ureditev obdavčenja trošarinskih izdelkov s trošarinami v Republiki Sloveniji usklajena z načeli, ki jih določajo evropski predpisi, tako pa izhaja tudi iz spremembe ZTro-F (Uradni list RS, št. 122/06), s katerimi se v pravni red Republike Slovenije prenašajo med drugim Direktiva Sveta 92/12/EGS o splošnem režimu za trošarinske proizvode in o skladiščenju, gibanju in nadzoru takih proizvodov (UL L št. 76 z dne 23. 3. 1992 s spremembami, dalje Direktiva). Po 249. členu Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti je direktiva za vsako državo članico, na katero je naslovljena, zavezujoča glede cilja, ki ga je treba doseči, vendar prepušča državnim organom izbiro oblik in metod. V zvezi z navedbami tožeče stranke, da je bila v skladu z določbami 1.a člena ZTro zgoraj navedena Direktiva in njene spremembe vnešena v naš pravni red šele s spremembami in dopolnitvami ZTro-F, pritožbeni organ pojasni, da je formalno to res, kar pa ne pomeni, da je bila do sedaj veljavna ureditev v ZTro v spornem delu v nasprotju z omenjeno Direktivo prav iz navedenih razlogov. Kot neutemeljene je pritožbeni organ zavrnil tudi zahteve tožeče stranke po uporabi določb Carinskega zakonika Skupnosti oziroma Carinskega zakona RS in njegovega 32. člena. Pritožbeni organ pojasnjuje, da tožeča stranka prezre, da se določbe CZ ne uporabljajo od vstopa Slovenije v EU (1. 5. 2004), ter da sporna mineralna olja niso carinsko, ampak skupnostno blago, torej niso predmet uvoznih postopkov, zato ne podležejo niti postopkom v skladu s Carinskim zakonikom Skupnosti.

Z izpodbijano odločbo tudi ni kršen sistem jamstva, ki velja po vsej skupnosti v smislu Direktive, zato pritožbeni organ očitke glede napačne uporabe določb ZTro in glede plačnika trošarine glede na določbe 4., 15. in 20. člena Direktive kot neutemeljene zavrača. V obravnavanih primerih ne gre več za gibanje trošarinskega izdelka in iz tega izhajajoča tveganja v smislu 3. odstavka 15. člena Direktive, kot navaja tožeča stranka. Ne gre za situacijo, kot jo prikazuje tožeča stranka, saj se nepravilnosti niso zgodile med premikanjem trošarinskega izdelka pod režimom odloga plačila trošarine do pooblaščenega prejemnika, temveč pri pooblaščenem prejemniku kot trošarinskem zavezancu, ki je sprostil trošarinski izdelek v porabo brez plačila trošarine in pri kupcu, ki je nezakonito sproščene trošarinske izdelke kupil in jih dejansko tudi prejel. Zato tudi ni podlage za poseganje po jamstvu imetnika odpremnega trošarinskega skladišča, saj se je le ta razbremenil odgovornosti, ko je prejemnik prevzel pošiljko in to potrdil, trošarinski izdelek pa je tudi prispel v namembni kraj, s tem je postopek premikanja (gibanja) trošarinskega izdelka med državama članicama zaključen, zato je potrebno plačnike trošarine poiskati z uporabo 17. člena ZTro, kar je organ prve stopnje tudi storil. Nadalje pritožbeni organ navaja, da ne vzdržijo pavšalne navedbe tožeče stranke, da naj bi slovenske carinske organe tuji pošiljatelj preko elektronskih povezav neposredno seznanjal z odpremo mineralnega olja iz Avstrije. Vsebina elektronske baze podatkov oziroma sistem za izmenjavo trošarinskih podatkov (SEED) ne vsebuje podatkov za konkretno pošiljko trošarinskih izdelkov, ki se gibljejo znotraj ES, in tudi ne podatkov o tem, katera pošiljka je predmet gibanja, kdo je prejemnik ter ali je bila trošarina plačana, zato trditev tožeče stranke, da se konkretna pošiljka trošarinskega blaga znotraj EU spremlja tudi preko baze podatkov SEED, ne vzdrži. Pritožbeni organ zavrača tudi trditve tožeče stranke, da bi bilo treba ugotavljati njen subjektivni odnos do nezakonitih dejanj prejemnika, ter da ni plačnik trošarine. V zadevi ni sporno, da je bila v obravnavanih primerih tožeča stranka kupec in dejanski prejemnik zadevnega mineralnega olja, kar pomeni, da je bila seznanjena z vsebino trošarinskega dokumenta, ki je spremljal posamezno pošiljko mineralnega olja in je torej vedela, da gre za poseben postopek odloga plačila trošarine. Prav tako se tožeča stranka ne more sklicevati na dobrovernost, saj tudi določbe 17. člena ZTro pogoja dobrovernosti za opredelitev plačnikov trošarine ne predvidevajo.

Na navedbe tožeče stranke, da je ob plačilu računa za blago plačala tudi trošarino in očitke zakaj so iz solidarne verige izpuščeni drugi kupci, pritožbeni organ navaja, da v zadevi ni sporno, da je tožeča stranka kupec in dejanski prejemnik pošiljke, kljub temu, da je bila pred njo veriga vmesnih preprodajalcev, se je premik z blagom dejansko vršil le na relaciji od pošiljatelja v Avstriji direktno do skladiščnih prostorov tožeče stranke v Republiki Sloveniji, zato navedbe, glede drugih kupcev, predvsem glede srbske firme D., na njeno obveznost za plačilo trošarine ne vplivajo.

Pritožbeni organ kot neutemeljene zavrača tudi očitke glede vodenja ugotovitvenega postopka in s tem povezan očitek o napačno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju in napačni uporabi materialnih predpisov. Organ prve stopnje je tožeči stranki omogočil, da se je seznanila z vsemi dokumenti in ugotovitvami, ki so bila podlaga za odločitev, zato tožeča stranka s tovrstnimi ugovori ne more uspeti oziroma ne vplivajo na drugačno odločitev.

V tožbi tožeča stranka izpodbija odločbo organa prve stopnje iz vseh razlogov po 1., 2., 3. in 4. točki 27. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, dalje ZUS-1) ter kršitev 22. in 25. člena Ustave RS ter 6. člena EKČP. Navaja, da je bila kupec trošarinskega izdelka srbska družba D., ki pripada organiziranemu kriminalu. Pošiljatelj družba B. trdi, da so omenjena mineralna olja vnesena na območje Republike Slovenije, saj je trošarinsko dovoljenje izpolnil za slovenska podjetja, s tem pa je pošiljatelj povzročil nepravilnosti na ozemlju Republike Avstrije, zato Carinski urad Murska Sobota ni pristojen za izdajo izpodbijane odločbe. Organu prve stopnje očita, da je k plačilu trošarine pritegnil dobrovernega kupca (tožečo stranko) kot solidarnega zavezanca za plačilo trošarine skupaj s trošarinskim zavezancem, družbo A. d.o.o., po objektivni odgovornosti. Nadalje navaja, da bi organ prve stopnje moral v skladu z ZFPPod-B postopek ustaviti. Prav tako bi moral ustaviti postopek zoper tožečo stranko, saj ni podlage za nadaljevanje postopka, kajti obveznost tožeče stranke je odvisna od glavnega dolžnika. Trošarinska obveznost pa obstoji le v primeru, da je carinski organ ugotovil določeno nezakonito ravnanje glavnega zavezanca. Nadalje navaja, da organ prve stopnje ni izvedel poštenega dokaznega postopka, saj je zavrnil vse dokazne predloge tožeče stranke, zaradi česar je dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno. Organ prve stopnje spregleda, da je 1.a člen ZTro bil sprejet šele v ZTro-F, zato se tožeči stranki zastavlja vprašanje, ali so omenjene direktive veljale pred tem datumom, saj gre za dogodke iz leta 2005. Prav tako se tožeča stranka ne strinja, da bi načelno morala pobrati trošarino država članica odpreme, pri tem pa tožena stranka pavšalno navaja, da so kršitve predpisov in nepravilnosti storjene in ugotovljene na ozemlju Republike Slovenije. Tožeča stranka v tem delu ne more preizkusiti odločbe, saj ni navedeno, kateri predpisi so bili kršeni in katere nepravilnosti storjene. Prav tako ni v odločbi navedeno zakaj so iz solidarnostne verige izpuščeni ostali kupci, saj imajo enak pravni položaj kot tožeča stranka. Pri tem se tožeči stranki zastavlja vprašanje, zakaj mora plačati trošarino dvakrat. Prav tako organ prve stopnje poskuša trošarino izterjati od dobrovernih kupcev, pri tem pa spregleda, da so dobroverni kupci to isto trošarino že plačali. Dobrovernemu kupcu se očita, da je kupil nezakonito vnesene oziroma nezakonito porabljene energente, ne da bi se ugotovila nezakonitost njegovega ravnanja. Tožeči stranki se zastavlja vprašanje, ali se je bil dobroverni kupec glede na objektivne okoliščine dolžan zavedati možnosti, da trošarine ni plačal prejemnik oziroma ali bi se dobroverni kupec moral in mogel zavedati okoliščin, da trošarine ni plačal prejemnik. Glede na navedeno tožeča stranka predlaga, da sodišče po opravljeni glavni obravnavi odločbo odpravi in postopek plačila trošarine ustavi. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožeča stranka sodišču predlaga, da prekine postopek in sproži pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti določb 8. člena, 13. člena, 13.a člena, 16. člena in 17. člena ZTro. V pobudi za presojo ustavnosti določb ZTro tožeča stranka uveljavlja kršitve 2. in 14. člena Ustave RS (Uradni list RS, št. 33/91 in nasl.).

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in predlaga zavrnitev tožbe.

Dne 31. 3. 2010 je stečajni upravitelj po pooblaščencu sodišču sporočil, da je zoper tožečo stranko uveden stečajni postopek in predlaga nadaljevanje postopka.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče se strinja z razlogi izpodbijane odločbe in razlogi drugostopne odločbe in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje (2. odstavek 71. člena ZUS-1), v zvezi s tožbenimi ugovori pa še dodaja: Iz podatkov v spisu je razvidno, da je družbi A. d.o.o., Carinski urad Murska Sobota dne 4. 3. 2005 izdal dovoljenje za pooblaščenega prejemnika št. 425-30/12-04/2005/4200-001 z identifikacijsko številko SI00083047026. V skladu z dovoljenjem, izdanim na podlagi 29.a člena ZTro, je lahko družba A. d.o.o., ki je tudi trošarinski zavezanec, v okviru svoje dejavnosti smela v režimu odloga plačila trošarine prejemati trošarinske izdelke iz tarifnih oznak 2710 11 in 2710 10 Kombinirane nomenklature iz druge države članice EU na lokaciji prejema A. d.o.o.. V skladu s 33. členom, 34. členom in 35. členom Pravilnika o izvajanju Zakona o trošarinah (Uradni list RS, št. 49/04 in 47/04, v nadaljevanju Pravilnik) mora trošarinski zavezanec za davčno obdobje, ki je koledarski mesec, sam ugotavljati trošarinsko obveznost glede na vrsto in količino trošarinskega izdelka in jo izkazati v mesečnem obračunu trošarine. Organu prve stopnje je Generalni carinski urad Oddelek za preiskovalne zadeve Maribor posredoval trošarinske dokumente, ki so bili pridobljeni tekom izvajanja nadzora vnosa trošarinskega blaga v Republiko Slovenijo na mejnem prehodu E.. Iz trošarinskih dokumentov je razvidno, da je prejemnik trošarinskih izdelkov družba A. d.o.o., kot pooblaščeni prejemnik, pošiljatelj pa B.. Družba A. d.o.o. ni predložila trošarinskega dokumenta (številka 3 in 4) nadzornemu carinskemu organu v potrditev. Iz evidence obračunov trošarine pa je razvidno, da sta bila s strani družbe A. d.o.o. kot pooblaščenega prejemnika, predložena dva mesečna obračuna trošarine za davčni obdobji marec in april 2005, z navedbo, da nobena količina goriva ni sprejeta iz držav članic EU in nobena količina ni bila sproščena v porabo v Sloveniji in da ni nastala obveznost plačila trošarine. Ker družba A. d.o.o. ni izpolnjevala obveznosti iz 4. odstavka 29.a člena ZTro, ji je bilo dne 25. 5. 2005 odvzeto dovoljenje za pooblaščenega prejemnika. Organ prve stopnje je družbo A. d.o.o. pozval, da predloži obračun trošarine za mesec maj 2005, vendar se na poziv ni odzvala.

V skladu s 5. točko 4. člena ZTro je režim odloga plačila trošarine ureditev, ki se nanaša na proizvodnjo, skladiščenje in prejemanje ali odpremljanje trošarinskih izdelkov, na podlagi katere je obveznost za plačilo trošarine odložena. V skladu z določbo 2. točke 2. odstavka 7. člena ZTro se trošarinski izdelki med Republiko Slovenijo in državni članicami ES lahko gibljejo pod režimom odloga plačila trošarine od osebe iz druge države članice, ki v skladu z zakonodajo te države lahko pošilja trošarinske izdelke pod režimom odloga plačila trošarine imetniku trošarinskega dovoljenja v Republiki Sloveniji ali pooblaščenemu oziroma nepooblaščenemu prejemniku v Republiki Sloveniji ali drugi osebi v drugi državi članici preko Republike Slovenije. V zadevi ni sporno, da je družba A. d.o.o. kot prejemnik trošarinskih izdelkov potrdila prejema pošiljke po 2. odstavku 9. člena ZTro na hrbtni strani izvoda številka 3 trošarinskega dokumenta, ko je navedla datum in kraj prevzema trošarinskega izdelka ter ga podpisala in vrnila pošiljatelju. Iz uradnih evidenc je razvidno, da ni bil predložen nadzornemu carinskemu organu v potrditev noben potrjen izvod trošarinskega dokumenta s strani pooblaščenega prejemnika. Pooblaščeni prejemnik kot trošarinski zavezanec (1. točka 4. člena ZTro) ni predložil obračuna trošarine za navedeno pošiljko trošarinskih izdelkov, niti trošarine ni plačal. Glede na navedeno, je po presoji sodišča pravilna odločitev organa prve stopnje, da gre v tem primeru za nezakonito sprostitev v porabo in da je podana obveznost za plačilo trošarine po 1. odstavku 16. člena ZTro. Obveznost za plačilo trošarine nastane tudi takrat, ko so trošarinski izdelki nezakonito proizvedeni, pridobljeni, v posesti, prevažani, uporabljeni ali porabljeni oziroma sproščeni v porabo, razen v primeru, da fizična oseba, ki ne opravlja dejavnosti v zvezi s trošarinskimi izdelki dokaže, da je trošarinske izdelke pridobila v dobri veri, kar pa ne velja za konkretni primer (1. točka 1. odstavka 16. člena ZTro).

Kot plačnik trošarine je po 6. točki 3. odstavka 17. člena ZTro tudi oseba (poleg trošarinskega zavezanca), ki nezakonito proizvede, uvozi, vnese iz druge države članice, prevaža, proda ali kupi trošarinske izdelke v smislu 16. člena ZTro. V konkretni zadevi prav tako ni sporno, da je tožeča stranka kupila trošarinsko blago, ki je bilo predmet nezakonite sprostitve v porabo in ga dejansko tudi prejela, za katero pa trošarina ni bila plačana. Tudi po presoji sodišča je tožeča stranka kot kupec takšnih trošarinskih izdelkov plačnica trošarine za pošiljko v spornem obdobju maj 2005 in sicer kot solidarni plačnik (4. odstavek 17. člena ZTro). Prav tako sodišče ne dvomi, da je obveznost plačila trošarine nastala v Republiki Sloveniji in se strinja s toženo stranko, da na podlagi 1. točke 1. odstavka 13.a člena ZTro, po katerem pri vnosu trošarinskih izdelkov iz druge države članice v Slovenijo nastane obveznost za plačilo trošarine v Sloveniji, če trošarinski izdelki še niso sproščeni v porabo v eni od držav članic in se sprostijo v porabo v Sloveniji.

V zvezi z očitkom, da bi moral organ prve stopnje uporabiti določbe ZFPPod-B, ki je pričel veljati dne 7. 4. 2007 in postopek trošarinskega nadzora, v skladu z določilom navedenega zakona, ustaviti zoper družbenika družbe A. d.o.o., posledično pa tudi zoper tožečo stranko, sodišče tako kot pritožbeni organ pojasnjuje, da je obveznost tožeče stranke samostojna in ni v nobeni akcesorni zvezi z družbo A. d.o.o., zato so tožbeni ugovori tožeče stranke neutemeljeni.

Tožeča stranka se v tožbi sklicuje na dobrovernost, vendar razen zatrjevanja, da je ravnala v dobri veri, te dobrovernosti na katero se sklicuje, ni izkazala. Na podlagi podatkov v spisu je razvidno, da je bila tožeča stranka kupec in prejemnik pošiljke, kar pomeni, da je poznala tovrstno poslovanje. Ker je poslovanje tožeče stranke obsegalo trgovanje s trošarinskimi izdelki, ne gre za osebo, ki tovrstnega poslovanja ne bi poznala, zato po presoji sodišča tožeča stranka s sklicevanjem na različno obravnavanje dobrovernosti fizičnih oseb in pravnih oseb, ne more utemeljiti kršitve 14. člena in 22. člena Ustave RS.

Glede tožbene navedbe, da je bila kupec trošarinskega izdelka srbska družba D., ki pripada organiziranemu kriminalu, pa sodišče dodaja, da je tožeča stranka kupec in dejanski prevzemnik pošiljke, kljub temu, da je bila pred njo veriga vmesnih preprodajalcev, se je premik z blagom dejansko vršil le na relaciji od pošiljatelja v Avstriji direktno do skladiščnih prostorov tožeče stranke v Republiki Sloveniji. Iz povedanega sledi, da navedbe tožeče stranke o drugih kupcih, predvsem pa srbske firme D., na njeno obveznost za plačilo trošarine ne vplivajo.

Sodišče prav tako zavrača tožbeni očitek, ki se nanaša na vodenje ugotovitvenega postopka in s tem povezan očitek, da je bilo napačno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Iz podatkov v spisu je razvidno, da je tožeča stranka oziroma njen pooblaščenec bil seznanjen s potekom postopka, na zapisnik je podal pripombe, ki pa niso vplivale na drugačno odločitev. Zato je tudi po presoji sodišča ta tožbeni ugovor tožnika pavšalen in neutemeljen.

V zvezi s tožbenim ugovorom, da je organ prve stopnje spregledal, da je bil 1.a člen ZTro sprejet šele v ZTro-F, sodišče pojasnjuje, da je v zvezi s tem že pritožbeni organ pojasnil, da iz predloga ZTro (Poročevalec št. 20, z dne 8. 5. 1998) izhaja, da je bila pri oblikovanju besedila upoštevana t.i. Splošna smernica 92/12/EEC (Poročevalec, št. 34 z dne 24. 3. 2004) glede gibanja trošarinskih izdelkov, nastanka obveznosti trošarine ter da je ureditev obdavčenja trošarinskih izdelkov s trošarinami v Republiki Sloveniji usklajena z načeli, ki jih določajo evropski predpisi, tako pa izhaja tudi iz spremembe ZTro-F, s katerimi se v pravni red Republike Slovenije prenašajo med drugim Direktiva Sveta 92/12/EGS o splošnem režimu za trošarinske proizvode in o skladiščenju, gibanju in nadzoru takih proizvodov (UL L št. 76, z dne 23. 3. 1992). Prav tako je tudi že pritožbeni organ pojasnil, da je bila v skladu z določbami 1.a člena ZTro navedena Direktiva in njene spremembe vnesene v naš pravni red šele s spremembami in dopolnitvami ZTro-F, vendar to ne pomeni, da je do takrat veljavna ureditev v ZTro v spornem delu v nasprotju z omenjeno Direktivo.

Sodišče predlogu tožeče stranke, da se postopek prekine in sproži pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti določb 8. člena, 13. člena, 13.a člena, 16. člena in 17. člena ZTro ni sledilo, ker sodišče meni, da določbe ZTro, na katerih temelji odločitev, niso nejasne, zato citiranje stališč iz komentarja Ustave RS še ne zadošča za to, da bi tožeča stranka utemeljila svoje tožbene trditve. Iz tožbenih navedb, s katerimi utemeljuje protiustavnost, je razvidno, da se tožeča stranka ne strinja z razlago teh določb in posledično z odločitvijo, ki temelji na razlagi teh določb. Po ustaljeni ustavno sodni praksi je pravna norma nejasna le tedaj, kadar se z ustaljenimi metodami razlage ne da ugotoviti njene vsebine (glej odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-57/06 z dne 29. 3. 2007, Uradni list RS, št. 33/07). Zgolj to, da tožeča stranka drugače razlaga pravo od tožene stranke, še ne pomeni, da so določbe ZTro nejasne.

Trditve o protiustavnosti 2. člena in 15. člena Ustave RS, ker naj ne bi bil sprejet Pravilnik, ki bi določal višino zavarovanja za plačilo trošarine, so v tem primeru nerelevantne, ker v tej zadevi, ne gre za vprašanje višine zavarovanja za plačilo trošarine, temveč za plačilo trošarine pod režimom odloga. Zakonsko določene obveznosti pa ne morejo biti v nasprotju s 33. členom in 76. členom Ustave RS samo zato, ker posegajo na premoženjsko področje. Nesorazmernosti oziroma prekomernosti tega posega pa zgolj z nestrinjanjem, da je treba izpolniti obveznost, tudi ni mogoče utemeljiti.

Sodišče glede predloga tožeče stranke, da se postopek prekine in se sproži pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti določb ZTro, še dodaja, da so v tožbi očitki, ki se ne nanašajo na tožečo stranko, ampak jih tožeča stranka uveljavlja za družbi F. d.o.o. in G. d.o.o., ki pa nista stranki v tem postopku. Zato tožeča stranka v tem postopku glede navedenih oseb ne more predlagati prekinitve tega postopka in sprožitev pobude za začetek postopka za oceno ustavnosti določb ZTro.

Po povedanem je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, zato je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je odločalo brez glavne obravnave na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS-1, ker dejansko stanje, ki je relevantno za odločitev v tem upravnem sporu, ni predmet tožbenih ugovorov. Prav tako sodišče ni odločalo v sporu polne jurisdikcije, ker glede na povedano za to ni pravne podlage.

Odločitev o stroških temelji na 25. členu ZUS-1.