Jedro

Ker tožena stranka ni zadostila trditvenemu bremenu o zastaranju, se tožniku ni bilo treba sklicevati na pretrganja zastaranja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu, to je v točki I. izreka sodbe, potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožeči stranki pa mora v roku 15 dni od prejema te sodbe povrniti 1.080,43 EUR stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka v 15 dneh dolžna plačati tožeči stranki 30.787,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 3. 2012 dalje do plačila, ter ji povrniti 2.538,70 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V presežku je sodišče zahtevek za zakonske zamudne obresti od zneska 30.787,15 EUR od 20. 10. 2010 do 26. 3. 2012 zavrnilo.

2. Tožena stranka s pravočasno vloženo pritožbo izpodbija prisodilni del sodbe zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Višjemu sodišču v Celju predlaga, da pritožbi ugodi in primarno na podlagi pravočasnih trditev pravdnih strank o zadevi odloči tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa napadeno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Tožena stranka navaja, da je sodišče v tej zadevi prekoračilo materialno procesno vodstvo, s čimer je podana že uveljavljana kršitev 285. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v povezavi s prvim odstavkom 339. člena ZPP. Tožena stranka navaja, da morajo biti dokazni predlogi strank substancirani, zato zgolj pavšalno sklicevanje na sodni spis ne zadostuje. Sodišče ni dolžno v okviru materialnega procesnega vodstva pozvati pritožnika, naj dokazni predlog ustrezno substancira. Tega niti ne sme storiti, saj bi takšna aktivnost sodišča presegala pooblastilo 285. člena ZPP in pomenila kršitev razpravnega načela. Pritožnik s temi navedbami torej uveljavlja kršitev, ki jo je storilo sodišče, ker je že zaključeno glavno obravnavo ponovno otvorilo in tožnika pozvalo, da substancira svoj dokazani predlog z vpogledom v izvršilna spisa Okrajnih sodišč (OS) v Velenju in v Piranu, nato pa je na podlagi listin iz tega spisa odločilo o zadevi. Nadalje toženec navaja, da je podana tudi kršitev 286. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 399. (prav: 339.) člena ZPP, saj je bil dokazni predlog tožnika substanciran po zaključku prvega naroka za glavno obravnavo. Materialno procesno vodstvo, kot ga je izvajalo sodišče, je glede na to nedovoljeno in posledično je jasno, da bi bila tudi eventuelno pravilno podana konkretizacija dokaznega predloga prepozna in bi sodišče ta dokazni predlog moralo zavrniti. Sicer pa tožeča stranka svojega dokaznega predloga sploh ni določno in pravilno opredelila v skladu z določili 7. in 212. člena ZPP, kot je tožena stranka ugovarjala tudi že na glavni obravnavi. Podana je relativna bistvena kršitev ZPP v smislu 7. in 212. člena v povezavi s prvim odstavkom 339. člena ZPP. Tožnik je, pozvan naj ustrezno substancira svoj dokazni predlog z vpogledom v listine, navedel, da naj se vpogledajo vse listine v teh spisih. Sodna praksa je enotna, da tožnik s tako konkretizacijo dokaznega predloga svojemu trditvenemu bremenu ni zadostil. Pri dokaznem predlogu z vpogledom v spis mora namreč stranka določno navesti, katere listine naj se vpogleda in ne more predlagati, da se vpogledajo kar vse listine v spisu. Če dokazni predlog (ali njegova dopolnitev) glede slednjega ni ustrezno substanciran, strankine aktivnosti ne more nadomestiti sodišče, saj bi s tem kršilo razpravno načelo. Sodišče je razpravno načelo kršilo tudi v 10. točki obrazložitve, saj se tožnik na dejstva, ki jih je sodišče ugotovilo z vpogledom v spis izvršilnega postopka med Z. d.d. kot upnikom in O. F., kot dolžnikom, ki se je vodil pred OS v Piranu pod opr. št. In 05/00987, nikoli ni skliceval in jih sploh ni navajal. Sodišče je, še preden je tožnik navedel, kaj namerava z dokaznim predlogom dokazovati, in še preden je navedel, v katere listine naj se vpogleda, o dokaznem predlogu odločilo in pribavilo zahtevana spisa. Povsem mimo trditvene podlage pravdnih strank je ugotovilo, da naj bi OS v Piranu s sklepom z dne 23. 10. 2009 ugovor zastaranja dolžnikov zavrnilo in da je sklep postal pravnomočen 15. 12. 2009, dne 18. 3. 2010 pa je bil izvršilni postopek ustavljen. Še zlasti pa se tožnik ni nikoli skliceval na dejstvo, da je bilo zastaranje zoper njega pretrgano s pravnomočnostjo sklepa o ustavitvi izvršbe z dne 14. 5. 2001. Tožnik je namreč v okviru pravočasne trditvene podlage navajal zgolj: - da sta bili pravdni stranki na podlagi pravnomočne sodbe dolžni plačati 1.445.037,00 EUR (prav: SIT) s pripadki, kar je med pravdnima strankama bilo nesporno; - da je tožnik poravnal ves dolg po tej sodbi, kar je tožena stranka tekom postopka pripoznala (prav: priznala), in - da terjatev ni zastarala zaradi teka izvršilnih postopkov; pri čemer pa so tožnikove trditve ostale popolnoma pavšalne in nekonkretizirane, saj tožnik ni navedel, iz katerih listin izhaja, da terjatev zoper njega ni zastarala, kje se te listine nahajajo, kdaj naj bi pretrganje zastaranja nastopilo in podobno. Zgolj s pavšalno navedbo, da zoper tožnika zastaranje ni nastopilo, brez navedbe, kdaj naj bi bilo pretrgano in na podlagi katerih dejstev naj bi pretrganje zastaranja nastopilo, brez sklicevanja na konkretne listine oziroma dokaze, iz katerih naj bi ta dejstva izhajala, pa tožnik svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu ni zadostil, hkrati pa je bilo tudi tožencu onemogočeno, da se zoper tožnikove trditve ustrezno brani, saj niti ni mogel vedeti, na katere trditve in dokaze bo sodišče oprlo svojo odločitev, da je pretrganje zastaranja dejansko nastopilo. Da navedeno drži, je navsezadnje razvidno iz povzetka navedb pravdnih strank s strani sodišča, kjer ni prav nobenega govora o zgoraj navedenih dejstvih in tožena stranka dejstva, ki jih sodišče navaja pod točko 10 obrazložitve, dejansko vidi prvič šele v sodbi. Tožena stranka navaja, da ob upoštevanju odločb VS RS II Ips 495/2009, II Ips 231/2003 in II Ips 301/2006 mogoče ugotoviti še, da v postopku sodišče ni napravilo zgolj relativnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, temveč tudi absolutno bistveno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je kršilo razpravno načelo in se toženec o dejstvih, ki jih je pod točko 10 obrazložitve ugotovilo sodišče, niti ni mogel izjasniti. Seveda pa so tudi relativne bistvene kršitve vplivale na samo zakonitost sodne odločbe, glede na to, da se ta opira na dejstva, ki jih tožnik v postopku ni zatrjeval, ta dejstva pa so bila v skladu s stališčem sodišča odločilna za razsojo v zadevi. Glede na pravočasno podano trditveno podlago pravdnih strank bi bilo treba tožnikov tožbeni zahtevek zavrniti, saj v spisu ni trditvene podlage za ugotovitev, da je bilo zastaranje nasproti tožniku pretrgano.

3. Tožeča stranke v odgovoru na pritožbo navaja, da je pravno naziranje tožene stranke glede nesubstanciranega in nekonkretiziranega dokaznega predloga tožeče stranke z vpogledom v vse listine spisov OS v Piranu in Velenju napačno in da se tožena stranka z izvajanjem pritožbenih navedb oddaljuje od bistva pravde, da je prav tožena stranka obrambo gradila na ugovoru zastaranja terjatve tožnika. Ugovor zastaranja je ugovor materialno pravne narave. Presoja utemeljenosti tega ugovora je povezana z dejanskimi trditvami, pri čemer je dokazno breme v zvezi s tem ugovorom na toženi stranki. Tožena stranka bi morala v okviru trditvenega in dokaznega bremena navesti vsa dejstva, na katera opira svoj ugovor in predlagati dokaze, s katerimi le-tega dokazuje. Navesti bi morala dejstva, ki se nanašajo na začetek in konec zastaralnega roka, ter ponuditi dokaze. Tožena stranka pa je podala neobrazložen ugovor zastaranja, saj ni navedla nobenih konkretnih trditev o tem, kdaj je začel teči zastaralni rok in kdaj se je iztekel. Navajala oziroma zatrjevala je zgolj, da je tožnik plačal zastarano terjatev, pri čemer se je zgolj pavšalno in zmotno sklicevala na določila 10-letnega zastaralnega roka, v katerem zastarajo terjatve, ki so priznane s pravnomočno sodbo. Če je podana procesna kršitev sodišča prve stopnje, je kvečjemu podana zaradi tega, ker je sodišče pri obravnavi ugovora zastaranja odločalo mimo toženkine trditvene podlage, saj je v dejansko stanje v zvezi z ugovorom zastaranja vključilo dejstva, ki jih tožena stranka ni zatrjevala, in nanje oprlo sodbo. Če bi sodišče prve stopnje ravnalo torej pravilno, bi ugovor zastaranja zavrnilo že iz razloga pomanjkljive trditvene in dokazne podlage tožene stranke, kar pa na pravilnost sodbe v konkretnem primeru ne vpliva, saj je v vsakem primeru tožbeni zahtevek utemeljen. Domnevne kršitve bi morala tožena stranka pravočasno grajati v smislu 286. b člena ZPP, pa tega ni storila. Tožena stranka je v pripravljalni vlogi 6. 6. 2014 izrazila zgolj nestrinjanje z odločitvijo sodišče, da je v skladu z 292. členom ZPP ponovno otvorilo že končano glavno obravnavo, nikakor in z ničemer pa tožena stranka ni uveljavljala relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka v smislu 286. b člena ZPP. Tožeča stranka navkljub pritožbenim izvajanjem tožene stranke meni, da je bil njen dokazni predlog substanciran in pravočasen. V nadaljevanju še izpostavlja, da je iz dopisa Z. T. z dne 18. 1. 2010 in 20. 10. 2010 razvidno, da je dolg na podlagi obveznosti po sodbi P 397/93 z dne 13. 12. 1993 na dan 18. 1. 2010 znašal 61.574,29 EUR. Terjatev Z. d.d. pa je ugasila dne 28. 1. 2010, ko je tožeča stranka dokončno poplačala celoten dolg. S tem dnem je šele lahko pričel teči zastaralni rok v razmerju med solidarnima dolžnikoma. Sodišču prve stopnje nikakor ni mogoče očitati, da je ponovno otvorilo glavno obravnavo, pri čemer je stranki vabilo zgolj z obvestilom, kakšen je razlog in pomen otvoritve. Dokazni sklep o vpogledu v oba izvršilna spisa pa je sprejelo šele na obravnavi sami in ne morebiti pred tem, kot to skuša prikazati tožena stranka. Prav tako pa so zavajajoče tudi navedbe tožene stranke, da je tožeča stranka predlagala zgolj vpogled v spis. Tožeča stranka je poudarila, da gre da za obsežna spisa in da zato predlaga vpogled v vse listine v spisu, iz katerih pa bo nedvomno razvidno, da tožnik ni plačal zastaranega dolga. Z vpogledom v listine iz spisov pa se je potrdila tudi trditev tožnika, da je bil izvršilni postopek I 631/94 zoper toženo stranko ustavljen zato, ker se pri toženi stranki ni našlo premičnin, upnik pa v treh mesecih ni predlagal ponovnega rubeža. Zoper tožečo stranko je bil nato s sklepom OS v Piranu z dne 10. 10. 2005 začet nov izvršilni postopek (I 05/00987). Terjatev tožene stranke nikakor ni zastarala, saj je bilo s tem zastaranje terjatve zoper oba dolžnika pretrgano (člen 365 OZ). Razlogi sodbe torej za toženo stranko nikakor ne morajo predstavljati presenečenja. Tožena stranka s pritožbo skuša zgolj sanirati svojo pomanjkljivo trditveno in dokazno podlago glede podanega ugovora zastaranja. Zato tožeča stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in tožeči stranki naloži v plačilo še stroške predmetnega pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišču prve stopnje ni moč očitati, da je kršilo 285. člen ZPP, s tem ko je tožečo stranko pozvalo, da konkretneje substancira dokazni predlog za vpogled v dva izvršilna spisa. Ker je tožeča stranka, kot navaja sama tožena stranka, ravnala po pozivu sodišča, danem po končani glavni obravnavi v fazi, ko je sodišče odredilo nadaljevanje že končane obravnave in ponovno otvorilo glavno obravnavo, ni moč slediti oceni pritožnika, da je bila konkretizacija dokaznega predloga oziroma odziv tožeče stranke na poziv sodišča prepozen. Zato ni podana kršitev 286. člena ZPP. Pravilno pa tožena stranka opozarja, da tožeča stranka dokaznega predloga tudi po pozivu sodišča ni določno opredelila, saj je navedla, da naj se vpogledajo vse listine v spisu, kar pa ne pomeni ustrezne konkretizacije dokaznega predloga. Podana je kršitev 7. in 212. člena ZPP, ki pa ni vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe v izpodbijanem delu. Iz podatkov v spisu, natančneje iz tožbe, je namreč razvidno, da je tožeča stranka vpogled v izvršilna spisa OS v Velenju in v Piranu predlagala v zvezi s trditvami, da je Z. T. d.d. pričela s postopki izvršbe zoper pravdni stranki, da je tožeča stranka poravnala ves dolg, ki je na dan 28. 1. 2010 znašal 61.574,29 EUR, in da tožena stranka od dolga ni poravnala ničesar. Za ta zatrjevana dejstva pa je bilo na glavni obravnavi dne 17. 4. 2014 izrecno ugotovljeno, da so nesporna. Kršitev 7. in 212. člena ZPP se torej nanaša na izvedbo predlaganega dokaza glede nespornega dejstva, ki ga ni treba dokazovati, zato ni mogla vplivati na pravilnost in zakonitost sodbe in tako ni podana očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP.

6. Glede na že zgoraj navedeno nesporno dejstvo je sodišče prve stopnje po nepotrebnem ugotavljalo na podlagi spisa OS v Piranu I 05/00982, da je sodišče zavrnilo ugovor dolžnika O. F., da je terjatev zastarana, ter da je 18. 3. 2010 zaradi umika izvršilnega predloga, ker je dolžnik v celoti poravnal terjatev, izvršilni postopek ustavilo. Tudi če je sodišče v 10. točki obrazložitve ugotavljalo dejstva mimo trditvene podlage, ta kršitev razpravnega načela ni vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, zato ni podana očitana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Povsem napačno pa si toženec razlaga, da se tožnik še zlasti ni nikoli skliceval na dejstvo, da je bilo zastaranje zoper njega pretrgano s pravnomočnostjo sklepa o ustavitvi izvršbe z dne 14. 5. 2001. Kot pravilno navaja tudi tožeča stranka v odgovoru na pritožbo, je bila tožena stranka tista, ki je v predmetnem postopku postavila ugovor zastaranja. Ker pa ni zadostila trditvenemu bremenu o zastaranju, se tožniku ni bilo potrebno sklicevati na pretrganje zastaranja. Tako nima prav toženec, da tožnik zgolj s pavšalno navedbo, da zoper tožnika zastaranje ni nastopilo, brez navedbe, kdaj naj bi bilo pretrgano in na podlagi katerih dejstev naj bi pretrganje zastaranja nastopilo, brez sklicevanja na konkretne listine oziroma dokaze, iz katerih naj bi ta dejstva izhajala, svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu ni zadostil, hkrati pa da je bilo tudi tožencu onemogočeno, da se zoper tožnikove trditve ustrezno brani, saj niti ni mogel vedeti, na katere trditve in dokaze bo sodišče oprlo svojo odločitev, da je pretrganje zastaranja dejansko nastopilo. Dejansko je bila tožeča stranka tista, ki je bila zaradi toženčevega neobrazloženega ugovora zastaranja, saj je toženec zatrjeval zgolj, da je tožnik plačal zastarano terjatev, v zgoraj opisanem položaju.

7. Neutemeljen je očitek, da tožena stranka vidi dejstva, ki jih sodišče navaja pod točko 10 obrazložitve, prvič šele v pritožbi. Kot že rečeno, so ugotovljena dejstva v tej točki obrazložitve nerelevantna; relevantno je le plačilo terjatve s strani tožnika, kar pa med strankama ni več sporno. Zato ne drži, da je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ker se toženec o teh dejstvih ni mogel izjasniti.

8. Po obrazloženem se izkaže, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno zaključilo, da ni utemeljen ugovor tožene stranke, da je tožnik kot solidarni dolžnik poplačal zastarano terjatev Z. T. d.d. po pravnomočni sodbi Temeljnega sodišča v Celju, Enote v Velenju P 397/93 z dne 13. 12. 1993, in da tožnik od toženca utemeljeno, glede na določbi 404. in prvega odstavka 405. člena OZ, zahteva povračilo ½ dolga, to je 30.787,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 3. 2012, ko je prišel v zamudo, dalje do plačila.

9. Pritožbeno uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem prisodilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP), tožeči stranki pa mora povrniti njene stroške pritožbenega postopka, saj se je tožeča stranka v odgovoru na pritožbo opredelila do vseh pritožbenih navedb, zaradi česar je priznane stroške te vloge šteti za potrebne pravdne stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP). Tožeči stranki je pritožbeno sodišče priznalo stroške zastopanja po odvetniku, in sicer: 865,60 EUR nagrade za postopek s pritožbo po tar. št. 3210 Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT), pavšalni znesek 20,00 EUR za PTT storitve po tar. št. 6002 ter 22 % davek na dodano vrednost po tar. št. 6007 v znesku 194,83 EUR, skupaj tako 1.080,43 EUR stroškov pritožbenega postopka. Le-te je dolžna tožena stranka tožeči stranki povrniti v 15 dneh od prejema te sodbe.