11. 4. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z. Z., na seji senata dne 30. marca 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 287/2002 z dne 5. 2. 2004 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Kp 1250/2001 z dne 6. 3. 2002 in s sodbo Okrožnega sodišča v Kranju št. K 195/99 z dne 4. 7. 2001 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.S pravnomočno sodbo je bil pritožnik spoznan za krivega kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po drugem in prvem odstavku 325. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – KZ). Izrečena mu je bila pogojna obsodba, v kateri mu je sodišče v okviru preizkusne dobe dveh let določilo kazen osmih mesecev zapora. Pritožnik izpodbija tudi sodbo Vrhovnega sodišča, s katero je bila zahteva za varstvo zakonitosti njegovega zagovornika kot neutemeljena zavrnjena.

2.Pritožnik v ustavni pritožbi zatrjuje zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter kršitev 62. člena Ustave. Navaja, da mu je bila na zaslišanju pred pravosodnimi organi Slovaške, kjer naj bi storil očitano kaznivo dejanje, postavljena prevajalka za srbski in hrvaški jezik. Pritožnik naj bi se tega jezika učil le dve leti v osnovni šoli, zato ga ne more toliko obvladati, da bi se lahko v njem tudi sporazumeval ali sledil kazenskemu postopku. Pritožnik poudarja, da kljub njegovi izjavi, da je prevajalka točno prevedla v srbski in hrvaški jezik, to še ne pomeni, da sam ta jezik tudi razume. Ocenjuje, da bi bila njegova izjava, da soglaša s postavitvijo prevajalke za srbski in hrvaški jezik, veljavna samo v primeru, če bi mu vprašanje o uporabi jezika postavili v slovenskem jeziku. Nadalje pritožnik izpodbija tudi stališče Vrhovnega sodišča, da pravica do uporabe svojega jezika ni vedno pravica do uporabe slovenskega jezika.

B.

3.Navedbe pritožnika, ki se nanašajo na očitek kršitve pravice do uporabe svoje jezika , po vsebini pomenijo le ugovor nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja oziroma zmotne uporabe prava. S tem pa glede na prvi odstavek 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) ustavne pritožbe ne more utemeljiti.

4.Tako lahko v zvezi s postopkom ugotavljanja dejanskega stanja in z dokazno oceno sodišča Ustavno sodišče presoja le, ali so bila v postopku spoštovana ustavna jamstva procesne narave. Iz izpodbijanih sodb je razvidno, na podlagi katerih okoliščin in dokazov so sodišča štela, zakaj pritožnik razume srbski in hrvaški jezik. Takšna presoja in razlogovanje sodišč po oceni Ustavnega sodišča zadosti kriterijem v zvezi z ugotavljanjem morebitnih kršitev ustavnih pravic.

5.Pritožnik izpodbija tudi stališče Vrhovnega sodišča, da pravica do uporabe svojega jezika ni vedno nujno pravica do uporabe slovenskega jezika. S trditvami, da je takšno stališče napačno in nevzdržno, pritožnik uveljavlja očitno napačnost oziroma arbitrarnost stališča in s tem kršitev jamstva enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Po oceni Ustavnega sodišča ta kršitev ni podana. Ustavno sodišče je že v odločbi št. Up-599/04 z dne 24. 3. 2005 (Uradni list RS, št. 37/05) zapisalo: "Ustavni standardi poštenega sojenja zagotavljajo, da bo vsakomur, tudi tistemu, ki ne razume ali govori jezika državnega organa, omogočeno, da spremlja postopek v jeziku, ki ga razume, in tako v njem tudi ustrezno sodeluje." In še: "Jezik, ki ga obdolženec uporablja v postopku (svoj jezik), je praviloma materni jezik oziroma jezik naroda, ki mu pripada, ali uradni jezik države, katere državljan je, ni pa to nujno. Tako lahko obdolženec v postopku uporablja določen jezik, ker ima primerno znanje, da se v tem jeziku lahko ustno sporazumeva." Glede na navedeno izpodbijano stališče Vrhovnega sodišča očitno ni nesprejemljivo z vidika jamstva enakega varstva pravic.

6.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

7.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata dr. Zvonko Fišer