Jedro

Pravna naslednica je vstopila v postopek, ki je bil v fazi obravnavanja formalno nepopolne vloge in je formalno pomanjkljivost te vloge s svojim podpisom odpravila.

Na strani vlagatelja zahteve za denacionalizacijo sta nastopali stranki, ki sta imeli aktivno legitimacijo za vložitev zahteve glede na materialni zakon (60. in 61. člen ZDen). Nerelevantno v zadevi je, da je bila poprava vloge storjena po 7. 12. 1993. Materialni prekluzivni rok 64. člena ZDen je rok za uveljavljanje zahtev za denacionalizacijo in ne pomeni prekluzije tudi za popravo oziroma dopolnitev zahtev za denacionalizacijo. Po drugem odstavku 68. člena ZUP/86 odprava pomanjkljivosti pomeni, da je bila vloga že od samega začetka v redu.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopni organ je z izpodbijano delno odločbo upravičenkama A.A. in B.B. za del podržavljene parc. št. 295/18 njiva, 1. razreda v izmeri 590 m2, vpisana v vl. št. 1643 k.o. ..., priznal odškodnino v obliki obveznic SOD v skupni višini 15.807,28 DEM (1. točka izreka); postavil skrbnika za poseben primer (2. točka izreka); ter odločil, da je Slovenska odškodninska družba v roku treh mesecih po pravnomočnosti odločbe dolžna izročiti obveznice skrbniku (3. točka izreka). V obrazložitvi je navedel, da je A.A. 1. 6. 1993 vložila zahtevo za denacionalizacijo nepremičnine tudi v imenu svoje sestre B.B., ki je umrla 4. 11. 1993. V postopku je bilo večkrat odločeno in sporno je, ali je bila A.A. upravičena vložiti zahtevo tudi v imenu sestre B.B., glede na to, da ni predložila pooblastila za to dejanje. Glede na stališče drugostopnega organa ugotavlja, da je smrt B.B. po vložitvi zahteve za denacionalizacijo s strani A.A., vendar pred prekluzivnim rokom, okoliščina, ki ob upoštevanju določb 15., 60., 61. in 64. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) opravičuje upravičenost A.A., da vlaga zahtevo za denacionalizacijo tudi za premoženje, ki je ob podržavljenju pripadalo sestri, ne glede na pooblastilo, na podlagi 15. člena ZDen. Nadalje je v skladu z napotilom drugostopnega organa pozval pravno naslednico, hčerko C.C., da poda izjavo, ali želi nadaljevati postopek denacionalizacije, kar je ta storila z izjavo z dne 30. 6. 2005. V nadaljevanju ugotavlja, da so podane ovire za vrnitev nepremičnine v naravi ter da je zemljišče že v času podržavljenja imelo status stavbnega zemljišča in v skladu s tem določil odškodnino.

Drugostopni organ je pritožbo tožnice zavrnil. V obrazložitvi je navedel, v zvezi s sodbo Upravnega sodišča RS III U 516/2010 z dne 11. 3. 2011, da je v zadevi sporno vprašanje, ali je imela A.A. tudi pooblastilo B.B. oziroma ali je bila aktivno legitimirana za vložitev zahtevka tudi za njeno ½. Ker iz dokumentacije izhaja, da prvostopni upravni organ po prejemu zahteve za denacionalizacijo vlagateljice ni pozval, da vlogo dopolni s podpisom ali pooblastilom za B.B. in stranki ni opozoril na posledice, je to kršitev tretjega odstavka 143. člena ZUP/86. Zato ravnanja organa ni mogoče razlagati drugače, kot da je ocenil, da je vloga popolna, ker je vložena s strani prvostopnemu upravnemu organu poznane vlagateljice, ki je družinski član B.B. in ni dvomil o obstoju in obsegu pooblastila. V nadaljevanju pa je tudi pozval C.C., ki je z izjavo dopolnila vlogo, iz katere izhaja, da je izjaviteljici, ki je hči pok. B.B., znano, da naj bi A.A. vložila zahtevo za denacionalizacijo z izrecnim pooblastilom in po nalogu B.B. ter da izrecno odobrava vsa do sedaj opravljena dejanja. Obstoj pooblastila pa tudi posredno izhaja iz fotokopije kupoprodajne pogodbe z dne 8. 1. 1992. Na podlagi navedenega ugotavlja, da so bile podane okoliščine iz tretjega odstavka 59. člena ZUP/86. Prvostopni upravni organ je zato sprejel vlogo A.A., vloženo v svojem imenu in v imenu sestre B.B., kot popolno. Posledično je zato vlagateljico A.A. šteti kot aktivno legitimirano za vložitev zahteve za denacionalizacijo v celoti, torej da je bila zahteva za denacionalizacijo deleža B.B. vložena v predpisanem roku in po upravičeni osebi.

Tožnica v tožbi navaja, da v zadevi ni izkazano pooblastilo za vložitev zahteve za denacionalizacijo nepremičnin, ki so bile ob podržavljenju last B.B. Do izdaje delne odločbe z dne 16. 9. 2010 upravni organ tožnici kljub zaprosilu pooblastila B.B. oziroma C.C. ni posredoval. Sklicuje se na izjavo z dne 30. 6. 2005, s čimer naj bi bilo zadoščeno pravilom postopka glede pooblastila za uvedbo postopka na zahtevo stranke. Meni, da sta oba organa zavzela napačno stališče, da je kriterijem predpisanega pooblastila za vložitev zahteve za denacionalizacijo o predmetni zadevi zadoščeno. Ministrstvo navaja, da je prvostopni organ ocenil, da je vloga popolna, ker je vložena s strani organu poznane vlagateljice, družinske članice B.B. in zato ni dvomil o obstoju pooblastila. Sklicuje se še na notarsko overjeno izjavo C.C. z dne 16. 6. 2004. Ugotavlja, da gre za okoliščine iz tretjega odstavka 59. člena ZUP in je zato A.A. šteti za aktivno legitimirano za vložitev zahteve za denacionalizacijo v celoti. Opozarja na jasno določilo tretjega odstavka 59. člena ZUP, ki v nadaljevanju določa, da v primeru, ko takšna oseba zahteva uvedbo postopka, zahteva uradna oseba od nje, naj naknadno predloži v določenem roku pooblastilo. V vsakem primeru je torej potrebno predložiti pooblastilo, kar pomeni, da je to potrebno tudi v konkretni zadevi. Pri tem posebej opozarja, da ni sporno le-to, da domnevno pooblastilo, dano s strani B.B. sestri, doslej ni bilo predloženo, ampak se postavlja tudi vprašanje, v kakšnem razmerju sta bili obe imenovani. Tretji odstavek 59. člena ZUP/86 namreč izrecno omenja družinske člane oziroma člane gospodinjstva, to pa je razmerje, ki ne ustreza razmerju obeh imenovanih. V času vložitve zahteve za denacionalizacijo sta sestri živeli na različnih naslovih. Izključeno je skupno gospodinjstvo in razmerje družinskih članov, po opredelitvi Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Določba tretjega odstavka 59. člena ZUP torej ne pride v poštev za presojo, ali je pooblastilo šteti za izkazano, poleg tega pa ministrstvo v dopolnilni odločbi ni upoštevalo, da je pooblastilo, kadar gre za uvedbo postopka in če tudi gre za razmerje družinskih članov ali članov gospodinjstva, vselej potrebno predložiti. Prvi odstavek 59. člena ZUP določa oblike pooblastila. Iz prejete spisne dokumentacije tožnica ugotavlja, da pisnega pooblastila ni prejela. V spisu tudi ni zaznamka, da je bilo dano ustno. Za pooblastilo pa tudi ni mogoče šteti notarsko overjene izjave C.C. z dne 16. 6. 2004. Ta izjava je bila dana izven postopka denacionalizacije in po preteku roka za vložitev zahteve za denacionalizacijo, zato je neupoštevna. Upoštevati je mogoče le pooblastilo v obliki, ki jo določa ZUP in je dano v roku, ki ga za vlaganje zahtev za denacionalizacijo določa ZDen, to je 7. 12. 1993. C.C. v postopku denacionalizacije ni podelila pooblastila A.A. do 7. 12. 1993 oziroma do iztega roka odobrila njenih dejanj. To je zaključiti tudi iz tožbenih navedb D.D. v tožbi z dne 8. 12. 2010, ko se ta sklicuje na to, da je bila podelitev pooblastila matere svoji sestri znana C.C. in da zato imenovana ni imela potrebe, da A.A. še sama pooblasti za vložitev zahteve. Iz tega sledi, da C.C. do dneva smrti B.B. do 7. 12. 1993 A.A. ni pooblastila, da v postopku zastopa pok. mater B.B. Glede na vse navedeno je potrebno ugotoviti, ali je B.B. podelila pooblastilo A.A. za vložitev zahteve za denacionalizacijo do 7. 12. 1993. Ob jasnih določilih ZUP/96, ki takšno pooblastilo za uvedbo postopka vselej predpisuje, je potrebno ugotoviti, ali takšno pooblastilo obstaja. To bi moral ugotavljati prvostopni organ, kar izhaja tudi iz obrazložitve sodbe Upravnega sodišča III U 516/2010 z dne 11. 3. 2011, kjer sodišče navaja, da bo upravni organ navedeno napako lahko odpravil tako, da bo obstoj pooblastila ugotavljal z dokazili, ki jih predlaga tožnik, z upoštevanjem njegove izjave in ugotavljanjem okoliščin, vezanih na izjemo dovolitev oprave posameznih dejanj v upravnem postopku. Meni, da bi bilo potrebno odločbo odpraviti in zadevo vrniti v ponovni postopek z namenom, da se dokumentacija dopolni, v kolikor zatrjevano pooblastilo obstaja. V nasprotnem primeru je potrebno zahtevo za denacionalizacijo zavrniti, ker ni bila vložena po upravičeni osebi v predpisanem roku. Dodaja še, da o obstoju pooblastila ni mogoče sklepati na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 6. 1. 1992, ki s postopkom denacionalizacije nima nobene zveze. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe v obsegu deleža B.B. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravne spise.

Stranka z interesom v tem postopku v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je bilo tekom dosedanjega postopka sporno, ali je imela A.A. aktivno legitimacijo za vložitev zahteve za denacionalizacijo tudi za solastniški del parcele, podržavljen B.B. oziroma ali je imela pooblastilo B.B. za vložitev zahteve za denacionalizacijo tudi za njen solastni del. Sodišče se je že v sodbi III U 516/2010 z dne 11. 3. 2011 postavilo na stališče, da vprašanje aktivne legitimacije A.A. za vložitev zahteve za denacionalizacijo v delu, ki je bil podržavljen B.B., ni pravno pomembno in se je osredotočilo le na vprašanje obstoja pooblastila, pri čemer je, kot upravni organ v dotedanjih odločitvah, izhajalo iz stališča, da je A.A. dne 1. 6. 1993 vložila zahtevo za denacionalizacijo v svojem in imenu B.B. Vendar navedeno (da vlaga A.A. zahtevo za denacionalizacijo tudi v imenu B.B.) iz vloge ne izhaja. Namreč kot vlagateljici zahteve sta na vlogi navedeni obe, podpisana pa je le A.A., na vlogi pa ni nikjer dopisa, da jo A.A. vlaga v imenu sestre. Pravilna obravnava vloge bi zahtevala ugotovitev, da vloga ni lastnoročno podpisana (67. člen ZUP/86) in v nadaljevanju poziv na odpravo te formalne pomanjkljivosti (68. člen ZUP/86) – poziv vložniku, ki vloge ni podpisal, da jo s podpisom dopolni. V obravnavanem primeru bi pravilno obravnavanje pomenilo poziv B.B. (in ne A.A.; dopis list št. 23 z dne 5. 4. 1995).

Ker pa je B.B. pred popravo (dopolnitvijo) pomanjkljive vloge umrla, je v postopku nastopila situacija, ki jo predvideva drugi odstavek 54. člena ZUP/86. Organ je na podlagi te določbe dolžan pozvati pravne naslednike, da podajo izjavo, ali zahtevajo nadaljevanje postopka (denacionalizacija po naravi stvari lahko učinkuje na pravice ali pravne koristi pravnih naslednikov). V obravnavani zadevi je to izjava C.C. z dne 30. 5. 2005 (list št. 145). Ta izjava, z izjavo z dne 16. 6. 2004 (list št. 128), s katero C.C. kot pravna naslednica po pokojni B.B. odobrava vsa opravljena dejanja s strani A.A. in njenega pooblaščenca D.D., pa odpravlja formalno pomanjkljivost vloge z dne 1. 6. 1993 in jo dopolnjuje s svojim podpisom.

Pravna naslednica je vstopila v postopek, ki je bil v fazi obravnavanja formalno nepopolne vloge in formalno pomanjkljivost te vloge s svojim podpisom odpravila. Ob izdaji izpodbijane odločbe je bila vloga formalno popolna. Na strani vlagatelja zahteve za denacionalizacijo sta nastopali stranki, ki sta imeli aktivno legitimacijo za vložitev zahteve, glede na materialni zakon (60. in 61. člen ZDen). Nerelevantno v zadevi je, da je bila poprava storjena po 7. 12. 1993. Materialni prekluzivni rok 64. člena ZDen je rok za uveljavljanje zahtev za denacionalizacijo in ne pomeni prekluzije tudi za popravo oziroma dopolnitev zahtev za denacionalizacijo. Po drugem odstavku 68. člena ZUP/86 odprava pomanjkljivosti pomeni, da je bila vloga že od samega začetka v redu.

Glede na gornje stališče, ki se nanaša na predpostavko, da je organ odločal o formalno popolni vlogi, sodišče zavrača vse tožbene ugovore, ki jih tožnica uperja na odsotnost pooblastila v zadevi, da B.B. ni pooblastila A.A.. Ugovorov v zvezi z višino in temeljem odškodninske obveznosti tožnica nima, sodišče pa ob preizkusu izpodbijane odločbe v okviru uradne dolžnosti kršitev tudi ni našlo in presoja izpodbijani upravni akt kot pravilen in na zakonu utemeljen, čeprav glede vprašanja formalnih predpostavk iz drugih razlogov, kot so navedeni v upravnem aktu. Razloge o tem pa je sodišče v sodbi navedlo.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 3. alinee drugega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ker je ugotovilo, da je izpodbijani upravni akt po zakonu utemeljen, čeprav iz drugih razlogov, kot so navedeni v upravnem aktu.