Jedro

Oškodovanec ima pravico do odškodnine za duševne bolečine zaradi razžalitve, kadar je ta kršitev izjemno težka tako, da je pri oškodovancu upravičeno mogla povzročiti posebej intenzivno duševno bolečino.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek, ki glasi: "Toženka je dolžna plačati tožniku 40.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 9.11.1993 dalje pa do plačila ter mu povrniti pravdne stroške v znesku 28.200,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 9.11.1993 pa do plačila, vse v 15 dneh, da ne bo potrebna izvršba" z a v r n e .

Tožnik je dolžan povrniti toženki 12.225,00 SIT pravdnih stroškov v 15 dneh, da ne bo potrebna izvršba.

Obrazložitev

V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje odločilo, da je toženka dolžna plačati tožniku 40.000,00 SIT ter mu povrniti 28.000,00 SIT pravdnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 9.11.1993 do plačila. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Zoper tako sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka, ki v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njeni pritožbi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da stroškovno zavrne tožbeni zahtevek, podrejeno pa da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvemu sodišču v ponovno odločanje. V pritožbi toženka navaja, da je sicer res, da je prvo sodišče glede ugotovitve obstoja kaznivega dejanja razžalitve vezano na pravnomočno kazensko sodbo, vendar pa sodba ne dokazuje temelja odškodninskega zahtevka in nezakonitosti ravnanja tožene stranke, ki bi tožnika opravičeval do plačila odškodnine. Toženka je tožnika le razžalila in bi moralo sodišče ugotavljati ali je toženka tožniku povzročila škodo, še zlasti, ker gre le za neznatne, komaj opazne praske. Ker gre le za neznatno stopnjo bolečin brez kakršnihkoli psihičnih bolečin, je zahtevek za plačilo denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo nedopusten. Ne glede na navedeno pa so tudi neutemeljeni zaključki sodišča prve stopnje, da je toženka v celoti odgovorna za škodo, ki jo je utrpel tožnik, pri tem se toženka sklicuje na ugotovitve v kazenskem postopku in okoliščino, da tako v kazenskem in tem postopku povsem enako opisuje dogodek. Glede verodostojnosti obeh izmed pravdnih strank se toženka sklicuje na to, da je sestra umrla več kot pol leta po škodnem dogodku, medtem, ko tožnik trdi, da 4 dni po škodnem dogodku. Takrat toženka sestri ni prinesla darilo, ampak oprano perilo. Dejstvo je, da sta pravdni stranki skregani zaradi zapuščine in da se je toženka izogibala srečanj s tožnikom, vendar je tisti dan tožnik prišel na obisk k sestri pozneje kot običajno in ko je toženka to videla je odložila perilo in hrano ter želela zapustiti sobo, takrat pa jo je tožnik, ko je šla mimo njega, zagrabil. Reakcija toženke je bila le obramba in v njenem ravnanju ni nikakršne protipravnosti in s tem v zvezi odgovornosti.

Pritožba je utemeljena.

Odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka za telesne bolečine (55.000,00 SIT) je pravnomočna, saj se tožnik ne pritožuje. Pravdni stranki sta brat in sestra, ki sta v hudih sporih zaradi zapuščine, kakor izhaja iz nespornih ugotovitev sodišča prve stopnje. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje, ki imajo oporo v izvedenih dokazih, zlasti v kazenskem spisu I K ..... izhaja, da je toženka z dlanjo leve roke udarila tožnika po njegovem desnem licu in ga z roko opraskala po levi strani vratu in ga s tem razžalila, za kar je bila obsojena s pravnomočno kazensko sodbo. Zaradi razžalitve dobrega imena in časti se lahko prisodi odškodnina, če stopnja bolečin ter njihovo trajanje to opravičujejo. Odškodnina za to vrsto škode se prizna izjemoma in to takrat, kadar je ta kršitev izjemno težka, tako, da je pri oškodovancu upravičeno mogla povzročiti posebej intenzivno duševno bolečino. V konkretnem primeru pa za take bolečine po oceni pritožbenega sodišča ni šlo, zlasti glede na dolgoletne spore med pravdnima strankama in glede na sam način storitve (klofuta in opraskanina) tako, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ko je tožniku prisodilo odškodnino za duševne bolečine zaradi razžalitve in je bilo utemeljeni pritožbi tožnika ugoditi in izpodbijano sodbo spremeniti tako, da je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek (čl. 374 tč. 4 ZPP). Ob povedanem pritožbeno sodišče ne odgovarja na trditve toženke, ko izpodbija pravno podlago tožbenega zahtevka (temelj) kot nepotrebne, saj kot že omenjeno tožbeni zahtevek ni utemeljen po višini.

Sprememba izpodbijane sodbe ima za posledico tudi spremembo v odločitvi o pravdnih stroških. Tožnik s tožbo ni uspel in mora toženki povrniti njene pravdne stroške, ki so nastali po pravnomočnosti zavrnitve tožbenega zahtevka po nasprotni tožbi, do takrat pa vsaka stranka sama trpi svoje stroške. Ti stroški so odmerjeni v skladu z veljavno odvetniško tarifo in Zakonom o sodnih taksah. Tak izrek o stroških temelji na čl. 166 v zvezi s čl. 154 ZPP.

Izrek o stroških pritožbenega postopka je odpadel, ker jih toženka ni priglasila.