Jedro

Dejanska podlaga v tožbi je dopuščala le opredelitev, kot jo je naredilo pritožbeno sodišče, da je namreč toženka z naložitvijo tramov na svoji parceli ob vratih v žični ograji tožnici onemogočila prehod in prevoz skozi ta vrata (na sosednjo parcelo tožničine sestre in po njej naprej) do tožničine parcele. Zato je pravilna pravna kvalifikacija, da je toženka s takim ravnanjem tožnici onemogočila izvrševanje morebitne služnostne pravice hoje in voženj za potrebe svoje parcele. Tožnica bi morala ob taki dejanski podlagi zahtevati varstvo služnostne pravice po 57. členu ZTLR in temu ustrezno opredeliti tožbeni zahtevek, ne pa varstvo lastninske pravice na svoji parceli po 42. členu ZTLR.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku za varstvo tožničine lastninske pravice in toženki naložilo, da mora opustiti vsakršno vznemirjanje in poseganje v tožničino lastninsko pravico na njivi parc. št. 58/5 k.o..., še posebej pa mora dopustiti hojo in vožnjo z vsemi vozili preko ograjnih vrat do njive. Prepovedalo ji je v bodoče vznemirjati in s takim in podobnim ravnanjem posegati v tožničino lastninsko pravico na tožničini njivi in naložilo povrnitev pravdnih stroškov. Zavrnilo je tožbeni zahtevek za vzpostavitev v prejšnje stanje z odstranitvijo lesenih tramov in drugega materiala s toženkine parc. št. 58/6 k.o... in za omogočanje tožničinega nemotenega dostopa preko ograjnih vrat na tožničino njivo parc. št. 58/5 iste k.o., ker so bili leseni trami že odstranjeni.

Sodišče druge stopnje je ugodilo toženkini pritožbi in ugodilni del prvostopenjske sodbe spremenilo tako, da je zavrnilo tudi ta del tožbenega zahtevka. Ocenilo je, da dejanska podlaga tožbe in sodbe ne utemeljuje zahtevanega varstva tožničine lastninske pravice na njeni parceli po 42. členu Zakonu o temeljnih lastninsko-pravnih razmerjih (ZTLR; Ur. l. SFRJ, št. 6/80, 36/90), kot je oblikovan tožbeni zahtevek, lahko pa bi bile dejanske trditve v tožbi podlaga za tožbeni zahtevek po 57. členu istega zakona za varstvo tožničine služnostne pravice na toženkini parceli, če bi tožnica tako pravico dokazala in pravilno oblikovala tožbeni zahtevek.

Tožnica v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja vse revizijske razloge in predlaga njeno razveljavitev ter vrnitev zadeve pritožbenemu sodišču v novo odločanje. Po povzemanju dejanske podlage tožbe in dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča meni, da je njen tožbeni zahtevek utemeljen. Pritožbeno sodišče bi moralo sporno razmerje presojati po 5. in 42. členu ZTLR. Predmet tožbenega zahtevka je bilo prenehanje vznemirjanja, ki ga je toženka povzročila z naložitvijo lesenih tramov na svoji parceli, vendar tik ob tožničinih žičnatih ograjnih vratih. Gre za vprašanje imisij med dvema sosednjima nepremičninama, ne pa za motenje izvrševanja stvarne služnosti vožnje in hoje preko toženkine parcele na tožničino parcelo. Nedovoljene imisije so v 5. členu ZTLR le primeroma naštete, med druge podobne primere pa sodi tudi zagraditev vhoda in prehoda do tožničine nepremičnine. Tožnica ne razume, zakaj ji ni prepuščena svobodna izbira tožbe za varstvo svojih pravic. Tožnica ni zahtevala varstva služnostne pravice, ampak varstvo lastninske pravice s tožbo za opustitev vznemirjanja pri uporabi svoje nepremičnine, torej z lastninsko opustitveno in dajatveno tožbo. Pritožbeno sodišče je preozko tolmačilo neutemeljeno vznemirjanje lastnika po 42. členu ZTLR, ker te zakonske določbe ni povezovalo s 5. členom istega zakona. Tožnica v reviziji še zatrjuje, da je uporaba njene nepremičnine otežkočena preko mere, ki je običajna glede na naravo in namen nepremičnine ter glede na krajevne razmere. Tožničina njiva je sedaj zaraščena in se tožnici dejansko dela škoda.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki nanjo ni odgovorila (375. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP; Ur. l. RS, št. 36/2004 - UPB2).

Revizija ni utemeljena.

Revizija kljub zatrjevanju o uveljavljanju vseh revizijskih razlogov ne opredeli, katere bistvene kršitve določb pravdnega postopka uveljavlja. Zato je revizijsko sodišče v tem delu ni moglo obravnavati.

Dejanska podlaga sodb obeh sodišč, na katero so v sedanji fazi postopka zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP vezani stranke in revizijsko sodišče, ni v celoti takšna, kot zatrjuje revizija. Sodišči sta ugotovili, da je toženka aprila 2001 pred vrata v žični ograji, ki je postavljena na meji med toženkino parc. št. 58/6 k.o... in parc. št. 58/4 iste k.o., postavila lesene tramove. Položila jih je na svoji nepremičnini in s tem onemogočila tožnici hojo in vožnjo preko toženkine parc. št. 58/6 k.o... in parc. št. 58/4 iste k.o., ki pa je last tožničine sestre, do tožničine parc. št. 58/5 iste k.o. Prvostopenjsko sodišče je izrecno poudarilo, da parceli pravdnih strank nista sosednji parceli in je drugačno revizijsko zatrjevanje neutemeljeno. Ugotovilo je tudi, da je žična ograja postavljena na meji parc. št. 58/6 in 58/4 k.o... Zato ni razumljivo, na čem temelji tožničina revizijska trditev, da so ograjena vrata v žični ograji njena last. Ker je prvostopenjsko sodišče na podlagi ocene izpovedi zaslišanih prič ugotovilo, da je tožnica res hodila in vozila po sporni poti, je materialnopravno presodilo, da je toženka z naložitvijo tramov na poti preko svoje parcele neutemeljeno vznemirila tožničino lastninsko pravico na parc. št. 58/5 k.o... Materialnopravna presoja pritožbenega sodišča je bila drugačna, zaradi česar je bil na pritožbeni stopnji zavrnjen tudi ta del tožbenega zahtevka.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je v obravnavani zadevi materialnopravno zmotno tožničino revizijsko povezovanje 42. člena ZTLR s 5. členom istega zakona. Predvsem bi taka materialnopravna opredelitev že v tožbi zahtevala zatrjevanje dodatne dejanske podlage, ki jo terja 5. člen ZTLR, tožnica pa jo prvič uveljavlja šele v reviziji (da gre za vplivanje, ki presega krajevno običajno mero ali povzroča znatnejšo škodo), zahtevala pa bi tudi predlaganje ustrezne dokazne podlage. V tej smeri tožba (in tudi nadaljnje tožničine trditve v postopku na prvi stopnji) ne vsebuje niti ustreznih dejanskih trditev niti ustreznih dokaznih predlogov.

Povezovanje 42. člena ZTLR s 5. členom istega zakona pa je v tej konkretni zadevi zmotno zato, ker ne upošteva razlike med institutoma nedovoljenih imisij in služnostne pravice. Oba instituta sicer predstavljata omejitev lastninske pravice, vendar je med njima več razlik že v njunem nastanku in prenehanju, predvsem pa v njuni vsebini. Nedovoljena imisija predstavlja tako omejitev lastninske pravice, ki je že vnaprej in abstraktno določena v zakonu ter vsakega lastnika nepremičnine v razmerju do lastnikov sosednjih nepremičnin zavezuje oziroma od njega zahteva tako uporabo nepremičnine, ki ne bo v obliki nedovoljenih imisij vplivala na uporabo drugih nepremičnin. Služnostna pravica pa ni vnaprej v zakonu določena abstraktna pravica, saj nastane na podlagi pravnega posla ali odločbe državnega organa ali priposestvovanja. Tudi njena vsebina je drugačna. Gre za pravico lastnika gospodujoče stvari, da za potrebe te stvari izvršuje določena dejanja na služni stvari oziroma od lastnika služne stvari zahteva opuščanje določenih dejanj, ki bi jih sicer imel pravico izvrševati na svoji nepremičnini (49. člen ZTLR). Pri stvarni služnostni pravici gre za omejitev lastninske pravice lastnika služnega zemljišča le v razmerju do konkretnega lastnika gospodujočega zemljišča. Vsebinsko je omejitev drugačna tudi zato, ker je lastnik s služnostno pravico obremenjenega zemljišča le dolžan trpeti omejitve iz služnostne pravice, ni pa zavezan k aktivnemu ravnanju, kot je to lastnik nepremičnine, iz katere izvirajo nedovoljene imisije.

Po presoji revizijskega sodišča je dejanska podlaga v tožbi (in dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča) dopuščala le opredelitev, kot jo je naredilo pritožbeno sodišče, da je namreč toženka z naložitvijo tramov na svoji parceli ob vratih v žični ograji tožnici onemogočila prehod in prevoz skozi ta vrata (na sosednjo parcelo tožničine sestre in po njej naprej) do tožničine parcele. Zato je pravilna pravna kvalifikacija, da je toženka s takim ravnanjem tožnici onemogočila izvrševanje morebitne služnostne pravice hoje in voženj za potrebe svoje parcele. Tožnica bi morala ob taki dejanski podlagi zahtevati varstvo služnostne pravice po 57. členu ZTLR in temu ustrezno opredeliti tožbeni zahtevek, ne pa varstvo lastninske pravice na svoji parceli po 42. členu ZTLR.

Po vsem obrazloženem je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP tožničino neutemeljeno revizijo zavrnilo in z njo tudi njene priglašene revizijske stroške.