Jedro

Brez pravne podlage je tožbena trditev, da parcel, ki ležijo v kompleksu kmetijskih zemljišč glede na določilo 19. in 20. člena ZDen ni mogoče vrniti v naravi. Po tretjem odstavku 27. člena ZDen se podržavljena zemljišča, ki ležijo v območju kompleksa kmetijskih zemljišč, in bi bila z vračilom v last in posest okrnjena funkcionalnost kompleksov zemljišč oziroma kompleksov trajnih nasadov, vračajo tako, da se na kompleksu vzpostavi solastninska pravica.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnice in AA zoper odločbo Upravne enote A z dne 13. 12. 2000, s katero je prvostopni organ med drugim odločil: da se vzpostavi v korist upravičenke BB za podržavljeno parc. št. 3461/659 solastninska pravica na parc. št. 3461/576 vl. št. 1130 k.o. B v deležu do 2034/24824-tin in za podržavljeno parc. št. 3461/660 solastninska pravica na parc. št. 3475/4 vl. št. 1997 k.o. B v deležu 2344/570102-tin, ter v korist AA za podržavljeno parc. št. 3461/452 solastninska pravica na parc. št. 3475/4 vl. št. 1997 k.o. B v deležu do 10253/570102-tin in za podržavljeno parc. št. 3461/318 solastninska pravica na parc. št. 3475/4 vl. št. 1997 k.o. B v deležu do 1509/570102-tin (1. in 2. točka izreka), da je zavezanec za denacionalizacijo Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS, v nadaljevanju: Sklad (3. točka izreka), da se za začasnega skrbnika premoženja, denacionaliziranega v korist BB postavi AA (4. točka izreka), da je AA dolžan v treh mesecih po pravnomočnosti odločbe vrniti odškodnino, prejeto ob podržavljenju, v skupnem valoriziranem znesku 14.496,63 DEM, valorizirano in preračunano v tolarsko protivrednost na dan izdaje odločbe v znesku 1.562.778,75 SIT. Tožena stranka v izpodbijani odločbi v zvezi s pritožbo sedanje tožnice navaja, da so bila zemljišča BB in AA podržavljena z odločbami, izdanimi na podlagi Temeljnega zakona o izkoriščanju kmetijskega zemljišča, ki je po 29. točki 3. člena zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) podlaga za denacionalizacijo. Ker pa sta prejšnja lastnika za podržavljena zemljišča prejela denarno odškodnino, ki je presegla 30 % vrednosti podržavljenih zemljišč, sta upravičenca do denacionalizacije s tem, da se ob podržavljenju dana odškodnina v celoti upošteva pri vračanju. Po njenem mnenju na denacionalizacijo ne more vplivati, da so bile arondacijske odločbe sklenjene po predhodnem sporazumu, saj je zakon, na podlagi katerega so bile izdane, dopuščal sklepanje sporazumov v okviru arondacijskega postopka. Zapisnika, ki sta priložena spisu, sta sestavljena v zadevi arondacije in ju je šteti kot del arondacijskega postopka in ne za samostojni pogodbi. Zavrnila je ugovore pritožnice, da ji prvostopni organ ni vročil poročila o pravnem in dejanskem stanju zadeve ter njegove dopolnitve, ker je vročitev razvidna iz povratnic v spisu. Ocenila je tudi, da je prvostopni organ v zvezi z zahtevo po vrnitvi nadomestnih zemljišč postopek pravilno vodil. Pravilno je tudi uporabil Odlok o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih v postopku denacionalizacije (Uradni list RS, št. 16/92 in 21/92, v nadaljevanju: Odlok). Ker pa je ob podržavljenju dana odškodnina presegla 30% vrednosti zemljišč, jo je bilo treba v celoti upoštevati, saj ne drži pritožbena trditev, da v tem primeru podržavljeno premoženje ni predmet vračanja. Ugotovila je tudi, da pritožnica pravice nadaljnje uporabe nepremični do 7. 12. 2001 v smislu 28. in 22. člena ZDen ni uveljavljala.

Tožnica vlaga tožbo zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Navaja, da tožena stranka ni upoštevala, da parcele tvorijo kompleks, kar je ovira za vrnitev v naravi po 19. in 20. členu ZDen. Vztraja, da je bil pri izračunu vrednosti podržavljenega premoženja nepravilno uporabljen Odlok. Po njenem mnenju sta se lastnika zemljišč prostovoljno odločila za prenos zemljišča v državno last, kar kažeta podpisana zapisnika št. 107 in št. 291. Prvostopni organ ji ni poslal poročila o ugotovljenem pravnem in dejanskem stanju zadeve in sprememb tega poročila. Kot upravljalec zemljišč bi intenzivneje sodelovala s Skladom in predlagala sklenitev sporazuma za nadomestna zemljišča, za kar bi si moral prizadevati tudi upravni organ. Zmotna je ugotovitev, da ni uveljavljala pravice do podaljšane posesti zemljišč, kar še vedno uveljavlja. Odločitev je tudi v nasprotju z ZDen, ki določa, da premoženja, ki je bilo nacionalizirano in je bila zanj plačana odškodnina, ni mogoče vračati. Predlaga, da se odločba tožene stranke odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri odločbi iz razlogov, navedenih v obrazložitvi odločbe.

Stranka z interesom v tem postopku, AA, v odgovoru na tožbo meni, da je le-ta vložena prepozno. Obveznost do vračila valorizirane odškodnine je izpolnil in jo Skladu nakazal že 7. 3. 2001, čeprav odločba še ni bila pravnomočna. Zemljišča so bila odvzeta v okviru arondacije in niso bila v zameno ponudena druga zemljišča. Tudi s predstavnikom Sklada je že navezal stike.

Sklad odgovora na tožbo ni dal. Zastopnik javnega interesa je priglasil udeležbo v postopku.

Tožba ni utemeljena.

Ob predhodnem preizkusu tožbe je sodišče ugotovilo, da je bila tožeči stranki izpodbijana odločba vročena v času sodnih počitnic, ko v zadevah, ki niso nujne, procesni roki (kar je tudi rok za vložitev tožbe v upravnem sporu) ne tečejo (novelirani 83. člen zakona o sodiščih, Uradni list RS, št. 28/00). Zato je tožba, ki jo je tožeča stranka vložila dne 31. 8. 2001, glede na določilo 26. člena zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00; v nadaljevanju: ZUS) pravočasna.

Tožeča stranka v tožbi ponavlja ugovore, ki jih je uveljavljala že v pritožbenem postopku, in jih je po presoji sodišča tožeča stranka pravilno zavrnila. Zato se sodišče sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe (2. odstavek 67. člena ZUS), glede tožbenih navedb pa še dodaja: Brez pravne podlage je tožbena trditev, da parcel, ki ležijo v kompleksu kmetijskih zemljišč glede na določilo 19. in 20. člena ZDen ni mogoče vrniti v naravi. Drugi odstavek 19. člena ZDen določa, da se 4. točka tega člena in 20. člen ZDen ne uporabljajo za gozdove, za vračanje kmetijskih zemljišč iz funkcionalnih kompleksov pa se uporabljajo določbe 27. člena ZDen. Po tretjem odstavku tega člena se podržavljena zemljišča, ki ležijo v območju kompleksa kmetijskih zemljišč, in bi bilo z vračilom v last in posest okrnjena funkcionalnost kompleksov zemljišč oziroma kompleksov trajnih nasadov, vračajo tako, da se na kompleksu vzpostavi solastninska pravica. V takšni obliki pa je sporne parcele prvostopni organ tudi vrnil. Zmotna je tudi trditev, da po določbah ZDen premoženja, ki je bilo nacionalizirano in zanj plačana odškodnina, ni mogoče vračati. Glede na prvi odstavek 72. člena ZDen je le treba odškodnine, ki so bile dane za podržavljeno premoženje, ki se vrača, pri odločanju o denacionalizaciji upoštevati, če so presegle 30 % vrednosti podržavljenega premoženja. Ker je prvostopni organ odločil, da je denacionalizacijski upravičenec dolžan plačati odškodnino, ker je odškodnina dana ob podržavljenju presegla predpisani limit, je tudi po presoji sodišča odločil pravilno. Pravilno se je tožena stranka opredelila glede sporazumov, zapisanih v zapisniku št. 291 in 107. Tudi po mnenju sodišča navedenih sporazumov ni mogoče šteti za samostojne pravne posle, ki bi bili sklenjeni neodvisno arondacijskega postopka. Temeljni zakon o izkoriščanju kmetijskih zemljišč (Uradni list FLRJ, št. 43/59 in 53/62; v nadaljevanju TZIKZ) je urejal arondacijo v členih 53 do 68 in glede odškodnine za pripojena zemljišča predvideval sporazum med lastnikom in arondacijskim upravičencem (56. do 60. člen). Da sta bila navedena sporazuma sklenjena v smislu določb navedenega zakona o odškodnini, izhaja tako iz vsebine sporazumov, kot iz samega postopka arondacije. V predloženih upravnih spisih sta odločbi Občinske skupščine A z dne 26. 10. 1963 in z dne 16. 6. 1964, s katerima je bila dovoljena uvedba arondacijskega postopka, med drugim tudi glede zemljišč, last AA, in odločeno, da se določi odškodnina za arondirana zemljišča. Iz navedenih zapisnikov pa je razvidno, da je bil med predstavnikom arondacijskega upravičenca in AA dosežen sporazum o odškodnini za pripojena zemljišča parc. št. 1059 ter 3461/318 (zapisnik z dne 10. 2. 1963) in parc. št. 3461/452 (zapisnik z dne 31. 3. 1964), zapisnika pa vsebujeta tudi zapis, da stranki predlagata, da arondacijska komisija upošteva sporazuma v arondacijski odločbi. Pozneje izdani arondacijski odločbi vsebujeta določbe o pripojitvi zemljišč in vključujeta dogovorjeni znesek odškodnine za podržavljena zemljišča. Sodišče ocenjuje, da nista mogli biti zgolj fiktivne narave. Skupno vse listine kažejo, da je šlo za postopek arondacije v skladu z določbami TZIKZ, sporazuma o odškodnini pa sta pomenila le del tega postopka. Pravilna je torej odločitev tožene stranke, da je v obravnavni zadevi podan temelj za denacionalizacijo v 29. točki 3. člena ZDen. Tožbene trditve, da je prvostopni organ pri izračunu vrednosti podržavljenih zemljišč nepravilno uporabil Odlok, niso konkretizirane, in jih niti ni mogoče preveriti. Neutemeljeno je tudi mnenje, da bi moral prvostopni organ intezivneje sodelovati s Skladom in ga pozivati s sklenitvi sporazuma za nadomestna zemljišča. Upravni organ tak sporazum upošteva, če ga predložijo stranke, ni pa dolžan strank še posebej pozivati k njegovi sklenitvi. Tožbena trditev, da tožeča stranka ni prejela poročila o ugotovljenem pravnem in dejanskem stanju in dopolnitve tega sporočila, je v nasprotju s podatki spisov, iz katerih je razvidno, da ji je bilo poročilo z dne 9. 10. 2000 vročeno dne 12. 10. 2000, spremembe in dopolnitve poročila z dne 7. 11. 2000 pa 16. 11. 2000. V spisih tudi ni nobenega podatka, da bi tožeča stranka predlagala odločitev, da se zemljišče vrača v roku iz 28. člena ZDen.

Ker je sodišče ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.