Jedro

Gradnja stanovanjske hiše na zemljišču, ki se nahaja v I. območju kmetijskih zemljišč, ni dopustna. Po Zakonu o kmetijskih zemljiščih je namreč na takem zemljišču izjemoma dopustna le gradnja objektov, ki služijo primarni kmetijski proizvodnji, in objektov širšega družbenega pomena. Gradnja stanovanjske hiše ni tak poseg.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 874/96-10 z dne 24.4.2001.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 3.5.1996. S to je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo zoper odločbo Upravne enote T. z dne 21.9.1995, s katero je bila zavrnjena njena zahteva za izdajo lokacijskega dovoljenja za gradnjo stanovanjske hiše na parceli, št. 491/3 in 491/1 k.o. Š. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče soglaša z ugotovitvijo tožene stranke, da se parceli nahajata v I. območju kmetijskih zemljišč, kar izhaja iz kartografskega dela Odloka o prostorsko ureditvenih pogojih za območje Občine T., ki je povzet po planskih aktih občine (PUP, SD list, št. 4/91). Po določbi 13. člena navedenega PUP so na kmetijskih zemljiščih I. območja, ki so trajno namenjena za kmetijsko rabo, dopustni le tisti posegi v prostor, ki so v skladu z Zakonom o kmetijskih zemljiščih (ZKZ, Uradni list SRS, št. 17/86-prečiščeno besedilo, in 9/90 ter Uradni list RS, št. 5/91). Tako PUP, kot 11. člen ZKZ ne dovoljujeta posegov, kakršnega zahteva tožnica. Na območju, ki je trajno namenjeno kmetijski proizvodnji, ne določata nobenih izjem v primeru nadomestne gradnje. Noben predpis ne določa definicije nadomestne gradnje. Sodišče zavrača tožbeni ugovor, da je zemljišče neuporabno za kmetijstvo. Pomembno je le, da je lokacija predvidena na I. območju kmetijskih zemljišč, kjer pa poseg, ki ga predlaga tožnica, po PUP ni dovoljen. Vsak poseg mora biti namreč skladen s prostorskimi izvedbenimi akti. Lokacijskega dovoljenja sicer ni mogoče izdati. To izhaja iz Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN, Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85 in 29/86 ter Uradni list RS, št. 26/90, 18/93, 47/93, 71/93 in 44/97). Zato tudi po presoji sodišča predlagani ogled ne bi mogel vplivati na odločitev.

Tožnica v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 72. člena ZUS. Navaja, da je na istem zemljišču že stal objekt in sicer pol lesena baraka, pol zidana hiša. Leta 1980 je bil zaradi dotrajanosti porušen. Dejstvo, da gre za nadomestno gradnjo, opravičuje predlagani poseg. Zemljišče je popolnoma neuporabno za kmetijstvo. Zato ne gre za I. kmetijsko območje. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter spremeni izpodbijano sodbo tako, da tožbi ugodi in odpravi odločbo tožene stranke in ji zadevo vrne v ponoven postopek.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnica v pritožbi ponavlja ugovore, ki jih je uveljavljala v tožbi. Ti ugovori so tudi po presoji pritožbenega sodišča neutemeljeni. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbo in navedlo pravilne razloge za svojo odločitev. Ti razlogi so skladni s podatki spisa in določbami ZUN in PUP, na katere se sodba sklicuje.

Da se zemljišče, na katerem je tožnica zahtevala lokacijsko dovoljenje za gradnjo stanovanjske hiše, nahaja v prvem območju kmetijskih zemljišč, izhaja iz podatkov spisa, in sicer iz kartografskega dela Družbenega plana Občine Trebnje za obdobje 1986-1990, kot tudi iz kartografskega dela PUP, na katere se utemeljeno sklicujeta prvostopno sodišče in tožena stranka. Prav s planskimi akti se namreč kmetijska zemljišča razvrstijo v prvo območje kmetijskih zemljišč. Na njihovi podlagi se pripravijo prostorski izvedbeni akti. Zato tudi po presoji pritožbenega sodišča tožnica ne more uspeti z ugovorom, da je navedeno zemljišče neprimerno za kmetijsko obdelavo in zato ne gre za prvo območje kmetijskih zemljišč. Da se to zemljišče nahaja v območju, ki se ureja z Odlokom o prostorskih ureditvenih pogojih Občine T., niti ni sporno. Tožena stranka ugotavlja, da sporni poseg ni dopusten, in se pri tem sklicuje na določbo 13. člena navedenega PUP. Tudi po presoji pritožbenega sodišča gradnje stanovanjske hiše ni mogoče šteti kot takšen poseg v prostor, ki je po navedeni določbi PUP (1. točka 13. člena) dopusten na zemljiščih, ki so razvrščena v I. območje kmetijskih zemljišč. Na takšnih območjih so dopustni le posegi v skladu z ZKZ. Po ZKZ je na teh zemljiščih izjemoma dopustna le gradnja objektov, ki služijo primarni kmetijski proizvodnji in objektov širšega družbenega pomena. Gradnja stanovanjske hiše ni tak poseg. Zato na odločitev o stvari ne more vplivati ugovor, da gre za nadomestno gradnjo.

Glede na navedeno je pritožba neutemeljena in ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo razlogov na katere mora paziti po uradni doložnosti, je pritožbo zavrnilo na podlagi 73. člena ZUS.