Jedro

1. Po določbi 2. odst. 67. člena ZOR velja zahteva zakona, da mora biti pogodba sklenjena v določeni obliki, tudi za vse poznejše spremembe in dopolnitve. Toda po določbi 4. odst. istega člena so veljavni tudi poznejši ustni dogovori, s katerimi se zmanjšujejo ali olajšujejo obveznosti ene ali druge stranke, če je posebna oblika predpisana samo v interesu pogodbenih strank. Glede pogodbe o dosmrtnem preživljanju po določbah členov 117 do 122 ZD (zakona o dedovanju, Ur. l. SRS 15/76 in 23/78) ni mogoče reči, da je stroga obličnost (pismenost in overitev po sodniku) predpisana v kakšnem drugem interesu in ne le v interesu pogodbenih strank. Torej ni pravilno toženčevo revizijsko stališče, da bi tožnik in njegov oče lahko spremenila tožnikove obveznosti preživljanja v denarne obveznosti samo na enako obličen način, kakor je bil predpisan za sklenitev pogodbe o dosmrtnem preživljanju.

2. Pritrditi je treba revizijskemu stališču, da se v primeru razveze pogodbe o dosmrtnem preživljanju vse, kar je katera od strank po pogodbi dala drugi, vrača po splošnih pravilih premoženjskega prava. Zakon o dedovanju, ki v 122. členu ureja razvezo pogodbe o dosmrtnem preživljanju, namreč tega vprašanja ne ureja na poseben način, ampak se celo v 4. odst. citiranega člena izrecno sklicuje na splošna pravila premoženjskega prava. Glede na dejansko ugotovitev izpodbijane sodbe, da tožnik očetovega posestva (na podlagi pozneje razvezane pogodbe) ni hasnoval in ni imel od tega nikakršne koristi, je treba uporabiti določbo 4. odst. 210. člena ZOR, po kateri nastane obveznost vrnitve oziroma nadomestitve vrednosti po pravilih o neupravičeni pridobitvi tudi tedaj, če nekdo nekaj prejme glede na (pogodbeno) podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo naložilo tožencu, da mora plačati tožniku 102.000,00 sit z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.11.1992 do plačila, prav tako pa tudi pravdne stroške. Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo toženčevo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo prve stopnje. Sprejelo je namreč kot pravilno ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik nakazal očetu 1.700 dem zaradi izpolnjevanja pogodbe o dosmrtnem preživljanju, ki je bila nato razvezana. Sprejelo je tudi presojo sodišča prve stopnje, da tožnik sicer ne more uveljavljati vrnitve plačanega v tuji valuti, ima pa pravico do plačila v domači valuti po tečaju na dan plačila.

Zoper to pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je toženec vložil pravočasno revizijo, s katero izpodbija odločitev v celoti, uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga razveljavitev sodb obeh stopenj in novo sojenje na prvi stopnji ali pa spremembo sodbe z zavrnitvijo zahtevka.

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu ZPP, tožeča stranka na vročeno revizijo ni odgovorila, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil. Revizija ni utemeljena.

Po uradni dolžnosti upoštevne (386. člen ZPP) bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odst. 354. člena ZPP v pravdi ni bilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo, samo če so z revizijo izrečno uveljavljane. Revizija niti formalno opredeljeno niti vsebinsko ne zatrjuje nobene procesne kršitve.

Neutemeljena je revizijska graja uporabe materialnega prava v izpodbijani sodbi. Ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, da so bila tožnikova nakazila sedaj že pokojnemu očetu, opravljena v letih 1980 in 1981 v skupnem znesku 1.700 dem iz naslova obveznosti preživljanja po pogodbi o dosmrtnem preživljanju, je dejanska ugotovitev. Ugotovitev sodišča druge stopnje, da je to denarno nakazilo očitno predstavljalo realizacijo ustno dogovorjenih spremenjenih pogodbenih obveznosti, vsebuje presojo, da je tudi pri strogo obličnih pravnih poslih mogoče z ustnim dogovorom spremeniti pogodbene obveznosti in pri presoji veljavnosti take spremembe upoštevati realizacijo spremenjene obveznosti. Taka presoja je pravilna.

V času sklenitve obravnavane pogodbe o dosmrtnem preživljanju med tožnikom in očetom pravdnih strank in do njene razveze v letu 1983 je vprašanje spremembe oblične pogodbe urejal ZOR (zakon o obligacijskih razmerjih, Ur. l. SFRJ 29/78, besedilo iz časa obravnavanih nakazil). Po določbi 2. odst. 67. člena ZOR velja zahteva zakona, da mora biti pogodba sklenjena v določeni obliki, tudi za vse poznejše spremembe in dopolnitve. Toda po določbi 4. odst. istega člena so veljavni tudi poznejši ustni dogovori, s katerimi se zmanjšujejo ali olajšujejo obveznosti ene ali druge stranke, če je posebna oblika predpisana samo v interesu pogodbenih strank. Glede pogodbe o dosmrtnem preživljanju po določbah členov 117 do 122 ZD (zakona o dedovanju, Ur. l. SRS 15/76 in 23/78) ni mogoče reči, da je stroga obličnost (pismenost in overitev po sodniku) predpisana v kakšnem drugem interesu in ne le v interesu pogodbenih strank. Torej ni pravilno toženčevo revizijsko stališče, da bi tožnik in njegov oče lahko spremenila tožnikove obveznosti preživljanja v denarne obveznosti samo na enako obličen način, kakor je bil predpisan za sklenitev pogodbe o dosmrtnem preživljanju.

Pritrditi je treba revizijskemu stališču, da se v primeru razveze pogodbe o dosmrtnem preživljanju vse, kar je katera od strank po pogodbi dala drugi, vrača po splošnih pravilih premoženjskega prava. Zakon o dedovanju, ki v 122. členu ureja razvezo pogodbe o dosmrtnem preživljanju, namreč tega vprašanja ne ureja na poseben način, ampak se celo v 4. odst. citiranega člena izrečno sklicuje na splošna pravila premoženjskega prava. Glede na dejansko ugotovitev izpodbijane sodbe, da tožnik očetovega posestva (na podlagi pozneje razvezane pogodbe) ni hasnoval in ni imel od tega nikakršne koristi, je treba uporabiti določbo 4. odst. 210. člena ZOR, po kateri nastane obveznost vrnitve oziroma nadomestitve vrednosti po pravilih o neupravičeni pridobitvi tudi tedaj, če nekdo nekaj prejme glede na (pogodbeno) podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla.

Nazadnje citirana pravna norma je splošna. V kontekstu obravnavanega spora je treba opozoriti, da ne razlikuje pravil za vračanje neupravičeno pridobljenega glede na vrsto (pogodbene) podlage, ki je pozneje odpadla. V sodni praksi se je glede določb ZOR o neupravičeni pridobitvi (členi 210 do 219) izoblikovalo nekaj stališč. Med njimi je tudi stališče, ki se nanaša na tim. preživninsko verzijo (218. člen ZOR: kdor za koga kaj potroši ali stori zanj kaj drugega, kar bi bil ta po zakonu dolžan storiti, ima pravico zahtevati od njega povračilo) in ki je naslednje: "Zalaganje obveznosti, ki izvira iz zakonite preživninske obveznosti do skupnega otroka, nima značaja čiste denarne obveznosti in se zato ta vrednost presoja po času, ko je opredeljena kot čista denarna terjatev, to je ob odločanju sodišča prve stopnje, ne pa po času, ko so bili ti izdatki uporabljeni za preživljanje preživninskega upravičenca" (pravno mnenje občne seje tega vrhovnega sodišča, Poročilo o sodni praksi VS RS II/91).

Jasno je, da bi poenostavljena logika 394. člena ZOR glede preživnin- skih izdatkov (ta pojem se nanaša na denarĐ) dala drugačen odgovor, za kakršnega se očitno zavzema tudi revizija. Razlogi, zaradi katerih se je sodna praksa odločila, da na citirani način odstopi od načela denarnega nominalizma v primerih tim. preživninske verzije - niso razlogi, ki bi jih bilo mogoče videti le pri uporabi določbe 218. člena ZOR. Po presoji revizijskega sodišča jih je mogoče videti tudi tedaj, ko gre za uporabo določbe 4. odst. 210. člena ZOR - v primeru dejanske podlage, kakršna je bila ugotovljena v obravnavani pravdi, tj. pri vračanju denarnih nakazil (izdatkov) za preživljanje očeta na podlagi pogodbe o dosmrtnem preživljanju, ki je bila pozneje razvezana.

Pravkar obrazložena presoja revizijskega sodišča odgovarja na prvo vprašanje, ki ga toženčeva revizija zastavlja glede uporabe materialnega prava ob izhodišču dejanskih ugotovitev o tožnikovih nakazilih in predpostavki (za toženca sicer sporni, a po že povedanem pravilni), da je bila pogodba o dosmrtnem preživljanju glede tožnikove pogodbene obveznosti spremenjena - namreč na vprašanje, kako tretirati tožnikovo plačilo očetu (glede katerega je že sodišče druge stopnje formuliralo ugotovitev, tako da je tožnik "vrednost 1.700 dem" ... nakazal očetu iz naslova obveznosti preživljanjaĐ). Na drugo vprašanje - ali je treba uporabiti pravo, ki je veljalo v času pravnega posla, ali pravo, ki velja v času razsoje - pa je treba odgovoriti naslednje: Toženec to vprašanje zastavlja zaradi polemike s stališčem sodišč prve in druge stopnje, da je glede dovoljenosti valutne klavzule treba upoštevati devizno zakonodajo, ki velja v času sojenja. Stališča sodne prakse glede tega vprašanja so v izpodbijani sodbi pravilno citirana. Povezava teh stališč s prej obrazloženim stališčem revizijskega sodišča glede uporabe 4. odst. 210. člena ZOR v obravnavani zadevi pa daje tudi končni odgovor revizijskega sodišča na revizijski očitek zmotne uporabe materialnega prava: Materialno pravo z izpodbijano sodbo ni bilo zmotno uporabljeno, ko je bilo tožencu (kot dediču tožnikovega sopogodbenika iz razvezane pogodbe o dosmrtnem preživljanju - očeta obeh pravdnih strank) naloženo, da mora plačati tožniku tolarsko protivrednost 1.700 dem, ki jih je za očetovo preživljanje nakazal zaradi izvrševanja (z razvezo pogodbe nato odpadle) pogodbene obveznosti preživljanja, in to po valutnem tečaju, ki je veljal 4.11.1992, tj. tedaj, ko je bil postavljen končni tožbeni zahtevek.

Po vsem povedanem pa se je tako tudi izkazalo, da revizija ni utemeljena in da jo je na podlagi določbe 393. člena ZPP zato treba zavrniti.