Jedro

Med strankama ni sporno, da je organ prve stopnje dne 17. 12. 2009 sprejel sklep, na podlagi poročil članov Komisije za oceno doktorske disertacije, da se doktorska disertacija tožniku vrne v dopolnitev tako, da dopolnjeno in popravljeno disertacijo vrne najkasneje v roku šestih mesecev. Za tožnika tudi ni sporno, da sta dva člana Komisije (od treh), tudi po ponovni oceni k disertaciji podala negativno mnenje. Glede na navedeno, je tožena stranka tožnikovo doktorsko disertacijo pravilno zavrnila skladno z določbami 32. člena Pravilnika o pripravi in zagovoru doktorske disertacije na Univerzi na Primorskem.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Senat Fakultete za humanistične študije Univerze na Primorskem je na 23. redni seji, ki je bila sklicana dne 23. 12. 2010, na predlog Komisije za študijske zadeve in v skladu z oceno članov Komisije za oceno doktorske disertacije (v nadaljevanju Komisija), zavrnil doktorsko disertacijo tožnika – študenta doktorskega študijskega programa Zgodovina Evrope in Sredozemlja, pod mentorstvom prof. dr. A.A. V pisnem odpravku izpodbijanega sklepa z dne 24. 12. 2010 je prvostopni organ naslov doktorske disertacije navedel „Vpliv gospodarsko-socialne sestave prebivalstva na njegovo diferenciacijo po jezikovni pripadnosti glede na popis prebivalstva v piranski občini v letu 1910“, v pisnem odpravku z dne 26. 5. 2011 pa „Popis prebivalstva v Piranski občini leta 1910“. V obrazložitvi sklepa navaja, da je dne 17. 12. 2009, na podlagi poročil članov Komisije, doktorsko disertacijo tožniku vrnil v dopolnitev, na podlagi 32. člena Pravilnika o pripravi in zagovoru doktorske disertacije na Univerzi na Primorskem (v nadaljevanju Pravilnik). Ker sta po ponovni predložitvi doktorske disertacije dva člana Komisije ponovno podala negativno mnenje, je tožnikovo doktorsko disertacijo zavrnil, na podlagi 71. člena Statuta Univerze na Primorskem in 32. člena Pravilnika.

Zoper izpodbijani sklep je tožnik vložil pritožbo, ki jo je Senat Univerze na Primorskem z odločbo, št. 0714-224/2011 z dne 10. 8. 2011, zavrnil. V obrazložitvi odločbe povzema izjave prof. dr. A.A. (mentor) ter doc. dr. B.B. in doc. dr. C.C. (člana Komisije), ki so jih podali v pritožbenem postopku. V zvezi s pritožbenimi ugovori glede njihove strokovne usposobljenosti organ druge stopnje odgovarja, da mentor prof. dr. A.A. izpolnjuje vse pogoje, ki jih za mentorja zahteva Pravilnik. Ima namreč ustrezen naziv visokošolskega učitelja oziroma znanstvenega delavca ter izkazuje nadpovprečne in kontinuirane znanstvene rezultate s področja teme (pri)tožnikove disertacije (20. člen Pravilnika). Prav tako, skladno z določbo 30. člena v zvezi s 15. členom Pravilnika, izpolnjujejo zahtevane pogoje vsi člani Komisije. Vsi so namreč visokošolski učitelji z ustreznim nazivom in znanstveni delavci z znanstvenega področja, na katerem želi (pri)tožnik pridobiti doktorat znanosti. V zvezi s pritožbeno navedbo, da je v pisnem odpravku izpodbijanega sklepa z dne 24. 12. 2010 naslov doktorske disertacije „Vpliv gospodarsko-socialne sestave prebivalstva na njegovo diferenciacijo po jezikovni pripadnosti glede na popis prebivalstva v piranski občini v letu 1910“ in ne „Popis prebivalstva v Piranski občini leta 1910“ pa navaja, da je prišlo zgolj do tipkarske napake, nikakor pa ni šlo za obravnavo neke druge doktorske disertacije. V preostalem organ druge stopnje ponavlja obrazložitev izpodbijanega sklepa in dodaja, da lahko kandidat, skladno s četrtim odstavkom 32. člena Pravilnika, disertacijo popravi oziroma dopolni le enkrat. Tožnik se z zavrnitvijo njegove doktorske disertacije ne strinja, zato vlaga tožbo v upravnem sporu. V tožbi ponavlja pritožbene navedbe v zvezi s strokovno usposobljenostjo mentorja prof. dr. A.A. in člana Komisije doc. dr. B.B. Strokovna znanja mentorja obsegajo drugo časovno obdobje in ne tisto, ki ga v doktorski nalogi preučuje tožnik (20. stoletje), zato med njima tudi ni bilo konzultacij, razen tistih, ki so se nanašale na samo obliko naloge. V zvezi s strokovno usposobljenostjo mentorja v tožbi citira del članka dr. D.D. Prof. dr. A.A. pa je tudi kršil njegove avtorske pravice, ko je v člankih in knjigah uporabil nekatera dognanja iz doktorske disertacije, brez njegovega soglasja. Nadalje tožnik navaja, da član Komisije doc. dr. B.B. ne pozna italijanskega jezika, pretežni del virov, ki jih je pri izdelavi doktorske disertacije uporabil, pa je v italijanskem jeziku. Poleg tega pa se, glede na njegovo doktorsko disertacijo, spozna na drugačen sistem popisa prebivalstva, ki se je v času Avstro-Ogrske monarhije uporabljal v Ljubljani, pa tudi sam je izjavil, da „zapisnice“, na katerih temelji popis prebivalstva v Piranu v zadevnem času, ni nikoli videl. V nadaljevanju tožbe navaja, da sta organa obeh stopenj bistveno kršila pravila postopka. V pisnem odpravku izpodbijanega sklepa z dne 24. 12. 2010 je navedeno, da je bila na seji senata zavrnjena doktorska disertacija z naslovom „Vpliv gospodarsko-socialne sestave prebivalstva na njegovo diferenciacijo po jezikovni pripadnosti glede na popis prebivalstva v piranski občini v letu 1910“, iz česar izhaja, da je Komisija ocenjevala neko drugo delo, sicer s podobnim naslovom, ne pa njegove doktorske disertacije. Izpodbijani sklep mu je bil vročen po več mesecih od sprejetja odločitve, šele po pozivu pooblaščenke na njegovo vročitev. Organ druge stopnje pa se ni opredelil do vseh pritožbenih razlogov in v postopek ni pritegnil vseh članov Komisije, predvsem ni bil za mnenje zaprošen prof. E.E., ki je k doktorski disertaciji podal pozitivno oceno. Nadalje tožnik navaja, da je v skladu z določbo 11. člena Pravilnika, referatu prijavil temo, ki je vključevala dispozicijo disertacije. Ta je bila potrjena v juniju 2006, temeljila pa je na obliki „zapisnic“. Šele po oddaji doktorske naloge v pregled, sta se dva člana Komisije (doc. dr. C.C. in doc. dr. B.B.) opredelila, da ne odobravata same vsebinske postavitve doktorske disertacije, čeprav je bila ta že potrjena. V nadaljevanju tožbe navaja še druge okoliščine, ki po njegovem mnenju kažejo na to, da doktorska disertacija ni bila pošteno oziroma objektivno ocenjena. Na podlagi vsega navedenega sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne organu prve stopnje v ponovno odločanje.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo smiselno ponavlja razloge, ki jih je navedla v obrazložitvi odločbe druge stopnje in dodatno navaja, da si je tožnik mentorja izbral sam, zoper sklepe, s katerimi so bili imenovani mentor in člani Komisije pa se ni pritožil, pač pa njihovo neustrezno strokovno usposobljenost ugovarja šele po zavrnitvi doktorske disertacije. Njegovo pritožbo je vročila mentorju in vsem trem članom Komisije, vendar prof. dr. E.E. odgovora nanjo ni podal. V zvezi s tožbenim ugovorom, da je bila tema doktorske disertacije, ki je temeljila na obliki „zapisnic“ potrjena, pa navaja, da sta odobritev teme doktorske disertacije in njen sprejem, tudi skladno z določbami Pravilnika, povsem ločeni fazi v postopku izdelave doktorske disertacije. Skladnost doktorske disertacije z njeno dispozicijo sama po sebi ne pomeni ustreznosti raziskovalnih rezultatov, v kolikor doktorska disertacija ne izkazuje ustreznih raziskovalnih in metodoloških pristopov ter argumentirane razprave obravnavanih vprašanj in ne prinaša utemeljenih znanstvenih spoznanj. Šele v teku raziskovalnega dela se lahko izkaže, da je dispozicija disertacije potrebna sprememb, da se vsebina naloge oblikuje v skladu z rezultati raziskovalnega dela. Na podlagi vsega navedenega sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K točki I. izreka: Tožba ni utemeljena.

Sodišče uvodoma navaja, da je kljub temu, da je tožnik v uvodu tožbe izrecno navedel, da s tožbo izpodbija odločbo organa druge stopnje, s katero je bila zavrnjena njegova pritožba zoper sklep organa prve stopnje, glede na tožbene navedbe in tožbeni predlog (da se zadeva vrne v ponovno odločanje organu prve stopnje) štelo, da tožnik s tožbo izpodbija (tudi) sklep organa prve stopnje, s katerim je bilo odločeno o njegovi pravici (drugi odstavek 2. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1). Zaradi navedenega sodišče tožbe ni zavrglo, pač pa jo je obravnavalo po vsebini.

Iz upravnega spisa je razvidno, da je prvostopni organ izdelal dva pisna odpravka navedenega sklepa. V prvem (z dne 24. 12. 2010) je navedel, da je bila zavrnjena tožnikova doktorska disertacija z naslovom „Vpliv gospodarsko-socialne sestave prebivalstva na njegovo diferenciacijo po jezikovni pripadnosti glede na popis prebivalstva v piranski občini v letu 1910“, v drugem (z dne 26. 5. 2011) pa z naslovom „Popis prebivalstva v Piranski občini leta 1910“. Tožena stranka je v obrazložitvi odločbe druge stopnje navedla, da je pri prvem odpravku prišlo do pisne napake, ki je bila pri drugem odpravku sklepa odpravljena. Organ prve stopnje je navedeno pisno napako popravil, ne da bi popravo posebej obrazložil (223. člen Zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP), vendar navedeno po presoji sodišča ni vplivalo in ni moglo vplivati na zakonitost oziroma pravilnost odločitve. Iz vseh listin, ki so v upravnem spisu (npr. sklep o imenovanju Komisije, poročila o oceni in ponovni oceni doktorske disertacije), izhaja, da ima tožnikova doktorska disertacija naslov „Popis prebivalstva v Piranski občini leta 1910“. Ob dejstvih, da je v izrekih obeh odpravkov sklepa izrecno navedeno, da je bila zavrnjena tožnikova doktorska disertacija, da tožnik ne zatrjuje, da je pripravil in oddal več doktorskih disertacij, in da je v ponovnih ocenah vseh treh članov Komisije navedeno, da je bila ocenjevana tožnikova doktorska disertacija z naslovom „Popis prebivalstva v Piranski občini leta 1910“, tožnik po presoji sodišča ne more uspeti z ugovorom, da je bilo ocenjevano neko drugo delo in ne doktorska disertacija, ki je predmet tega postopka.

Po določbi drugega odstavka 32. člena Pravilnika senat članice tožene stranke, na podlagi poročil članov Komisije, disertacijo sprejme, zavrne oziroma vrne kandidatu v dopolnitev, pri čemer lahko kandidat disertacijo popravi oziroma dopolni le enkrat (četrti odstavek 32. člena Pravilnika). Sodišče ugotavlja, da dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa, za tožnika sploh ni sporno. Tako ni sporno, da je organ prve stopnje dne 17. 12. 2009 sprejel sklep, na podlagi poročil članov Komisije, da se doktorska disertacija tožniku vrne v dopolnitev tako, da dopolnjeno in popravljeno disertacijo vrne najkasneje v roku šestih mesecev (do dne 17. 6. 2010). Za tožnika tudi ni sporno, da sta dva člana Komisije (od treh), tudi po ponovni oceni, k disertaciji podala negativno mnenje. Glede na navedeno, je tožena stranka, tudi po presoji sodišča, tožnikovo doktorsko disertacijo zavrnila, skladno z določbami 32. člena Pravilnika.

Tožnik v tožbi obširno podaja navedbe, zaradi katerih dvomi v strokovnost mentorja prof. dr. A.A. in člana Komisije doc. dr. B.B., ki pa v tem upravnem sporu niso pravno pomembne. Mentor je bil, na predlog tožnika, imenovan s sklepom organa prve stopnje dne 11. 11. 2004, člani Komisije pa so bili imenovani s sklepom istega organa z dne 18. 6. 2009. Tožnik je imel pravico, v kolikor se z njihovim imenovanjem ni strinjal, zoper navedena sklepa vložiti pravna sredstva, pa tega ni storil. Tudi v predmetni tožbi, ne ugovarja, da mentor ne izpolnjuje pogojev iz 20. člena Pravilnika ali da član Komisije doc. dr. B.B. ne izpolnjuje pogojev iz 15. člena Pravilnika.

Pravno nepomembne za ta upravni spor so tudi tožbene navedbe glede kršitve tožnikove avtorske pravice s strani mentorja. Sodno varstvo avtorske pravice je namreč zagotovljeno pred sodiščem splošne pristojnosti.

Iz listin v upravnem spisu izhaja, da so neutemeljeni tudi tožbeni ugovori, da je tožena stranka pri odločanju bistveno kršila določbe upravnega postopka. Iz vročilnic, ki so v upravnem spisu, je razvidno, da je bila tožnikova pritožba v pritožbenem postopku vročena tako mentorju kot tudi vsem trem članom Komisije. Organ druge stopnje pa se je v svoji odločbi tudi argumentirano opredelil do vseh pravno relevantnih pritožbenih navedb. Ostale tožbene navedbe sodišče ocenjuje kot pavšalne in pravno nerelevantne.

Glede na vse navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 po tem, ko je ugotovilo, da so tožbeni ugovori neutemeljeni, da je izpodbijani sklep na Pravilniku utemeljen ter da tožena stranka v postopku izdaje upravnih aktov obeh stopenj ni kršila določb postopka.

Ker dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa, med strankama ni sporno in je v konkretnem primeru sodišče presojalo pravilno uporabo materialnega prava in določb ZUP, je odločitev na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, sprejelo na seji.

K točki II. izreka: Tožnik je v tožbi predlagal, da sodišče toženi stranki naloži v plačilo njegove stroške postopka. Njegovemu predlogu ni bilo ugodeno na podlagi določbe četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.