Jedro

V omenjenem primeru ni šlo za to, da bi kršitev katerega pogoja povzročila zavrnitev celotnega zahtevka, ampak za sorazmerno odmerjeno sankcijo znižanja, ki je glede na obseg kršitev dosegla višino zahtevka za izplačilo.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

**Glede poteka upravnega postopka**

1. V ponovljenem postopku je Agencija Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja (v nadaljevanju toženka) z odločbo o zahtevku št. 33150-78/2012/75 z dne 14. 10. 2020 ponovno zavrnila tožnikov zahtevek za izplačilo sredstev, odobrenih v odločbi o pravici do sredstev št. 33150-78/2012/7 z dne 16. 10. 2012 v višini do 178.856,41 EUR, ki je bila izdana v postopku Javnega razpisa za sofinanciranje iz ukrepa 311: diverzifikacija v nekmetijske dejavnosti za leto 2012 (Ur. l. RS št. 109/2011, v nadaljevanju Javni razpis). Tožnik je zahtevek za izplačilo nepovratnih sredstev vložil 2. 1. 2014 in ga po pozivu na dopolnitev vloge znižal na znesek 158.114,99 EUR.

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik na predmetnem javnem razpisu kandidiral z naložbo kratkotrajne nastanitve za dokončanje del na objektu a, za katerega je bilo izdano gradbeno dovoljenje za spremembo namembnosti in rekonstrukcija gradbenega objekta v objekt za kratkotrajne nastanitve. Tožnik se je na Javni razpis prijavil z naložbo v storitveno dejavnostjo na kmetijah: turizem, gostinska nastanitvena dejavnost, SKD, oddelek 55, ki je skladno z 62. členom Uredbe o ukrepih 1., 3. in 4. osi Programa razvoja podeželja RS za obdobje 2007 - 2013 v letih 2011 - 2013 (v nadaljevanju Uredba PRP), predmet podpore Javnega razpisa. V vlogi je tožnik navedel, da je bila investicija delno izvedena že v letu 2010, predmet prijave na Javni razpis pa so bila neizvedena dela. Z investicijo je predvidel pridobiti 5 apartmajev in 8 počitniških sob za opravljanje dopolnilne dejavnosti na kmetiji (kratkotrajne nastanitve), vlogi pa je priložil tudi obvestilo o vpisu v poslovni register za poslovni objekt za dejavnost po standardni klasifikaciji dejavnosti 55.202 - turistične kmetije s sobami in dovoljenje za opravljanje dopolnilne dejavnosti na kmetiji UE Pesnica z dne 14. 7. 2011. 3. Toženka je v ponovljenem postopku odločanja ponovno administrativno pregledala zahtevek za izplačilo sredstev, ob upoštevanju zapisnika o kontroli št. 33150-78/2012/35 z dne 3. 9. 2014 in 8. 9. 2014. V slednjem je bilo ugotovljeno, da je v objektu 14 bivalnih enot, in sicer 10 apartmajev in 4 prenočišča ter spremljajoči prostori. Od tega je v mansardi 6 apartmajev z dnevnim prostorom, kopalnico in spalnico, 4 imajo v spalnico v galeriji nad dnevnim prostorom. V času kontrole je bil objekt polno zaseden.

4. V postopku ponovne obravnave zahtevka za izplačilo sredstev je toženka na podlagi administrativnega pregleda in kontrole na kraju samem ugotovila, da so z gosti v mansardi sklenjene pogodbe o kratkotrajni namestitvi. Šlo je za oddajanje v najem za daljše časovno obdobje ob plačilu mesečne najemnine, kar se po klasifikaciji SKD uvršča v področje L - poslovanje z nepremičninami in ni upravičena dejavnost v okviru ukrepa 311. Tožnik je vsaj dve stanovanji v mansardi oddajal v najem za daljše časovno obdobje, kar je bilo razvidno iz pogodbe za stanovanje št. 10 (enosobno stanovanje z galerijo), ki je bila z najemnikom sklenjena 25. 4. 2014 za obdobje od 1. 5. 2014 do 1. 5. 2015 za mesečno plačilo 400,00 EUR z možnostjo podaljšanja. Enako je bilo razvidno tudi iz pogodbe za oddajanje v najem enosobnega stanovanja z galerijo, ki je bila z drugim najemnikom sklenjena 17. 1. 2014 za obdobje od 18. 2. 2014 do 20. 12. 2014 za mesečno plačilo 400,00 EUR z možnostjo podaljšanja. Pogodbi imata sicer naziv "pogodba za kratkotrajno nastanitev", ne glede na njun naziv pa je iz pogodbenih določil razvidno, da gre po vsebini za najemno pogodbo iz 91. člena Stanovanjskega zakonika (v nadaljevanju SZ-1).

5. Nadalje je toženka ugotovila tudi druge nepravilnosti in kršitve obveznosti tožnika, in sicer da v času kontrole stranka ni imela na razpolago knjige gostov, da je na naslovu ... stalno prijavljenih 8 oseb, poleg tega pa ima 8 oseb prijavljeno začasno prebivališče. Prostori v objektu, ki je predmet podpore, so se oglaševali tudi na spletu, in sicer jih je oddajala nepremičninska agencija. Z dajanjem stanovanj v najem za daljše časovno obdobje stranka ni spoštovala obveznosti, ki jih je prevzela z odločbo o pravici do sredstev št. 33150-78/2012/7 z dne 16. 10. 2012. Tožnik niti v vlogi niti v zahtevku za izplačilo po zaključeni investiciji ni navedel, da bo v objektu, ki je predmet podpore, opravljal tudi dejavnost, ki po Javnem razpisu ni upravičena do nepovratnih sredstev. Prav tako neto tlorisne površine celotnega objekta ni razdelil na upravičeno in neupravičeno površino in kasneje ustrezno znižal stroškov za dela, ki se nanašajo tudi na neupravičeno dejavnost (zunanja ureditev, toplotna črpalka, strelovod ipd.), posledično so mu bila določena višja sredstva. Toženka je zato morala uporabiti določila 30. člena Uredbe Komisije EU št. 65/2011 z dne 27. 1. 2011 (v nadaljevanju Uredba EU 65/2011), ki določa znižanje zneska izplačila, skladno z metodo, ki je v njej določena.

6. Toženka je na podlagi k vlogi priloženega projekta ugotovila, da je ureditev dveh apartmajev v mansardi na naslovu ... neupravičen strošek. Kot upravičene je tako priznala le stroške v sorazmernem deležu glede na neto tlorisno površino objekta, ki jo upravičeni prostori zasedajo. Ugotovila je, da od skupno 175,09 m2 površine predstavlja neupravičen strošek naložbe površina 87,9 m2. Pri tem je površino, ki predstavlja neupravičen strošek, delila s skupno površino v mansardi (87,9 m2 / 175,09 m2) in dobila rezultat 0,502. Toženka je tako ugotovila, da možno izplačilo tožniku predstavlja zmnožek 0,502 in znesek, ki ga je zahteval v višini 158.114,99 EUR. Upoštevajoč navedeno znaša znesek možnega izplačila stranki 78.741,27 EUR, razlika v višini 79.373,73 EUR pa predstavlja neupravičen strošek in se stranki odšteje. Toženka nadalje navaja, da je razlaga tožnika glede prvega odstavka 30. člena Uredbe EU 65/2011 napačna. Nadalje še ugotavlja, da je razlika med zahtevanim zneskom za izplačilo (158.114,99 EUR) in možnim izplačilom (158.114,99 EUR, zmanjšano za 79.373,73 EUR, kar znaša 78.741,27 EUR) presegla dovoljeno mejo 3 % (znaša 49,8 %) in predstavlja podlago za določitev sankcije znižanja zneska za izplačilo na podlagi prvega odstavka 30. člena Uredba EU 65/2011. Sankcija se odmeri v višini razlike med zahtevanim zneskom in dejansko upravičenim zneskom. Navedeno pomeni, da se znesek možnega izplačila (78.741,27 EUR) zniža še za znesek sankcije (79.373,73 EUR).

7. Toženka je v obrazložitvi odločbe nenazadnje opozorila še na dodatne kršitve tožnika, ki jih je ugotovila 3. in 8. 9. 2014 pri kontroli na kraju samem in pri tem poudarila, da ne gre za novote, saj so bile ugotovljene že z izpodbijano odločbo št. 33150-78/2012/47 z dne 17. 11. 2014. Tožnik glede neupravičene rabe neto tlorisne površine ni ustrezno znižal uveljavljanja stroškov. Namestil pa je tudi druge naprave (klimatska naprava, toplotna črpalka), pri čemer sprememb ni sporočil, toženka jih zato tudi ni mogla odobriti. Če bi toženka upoštevala še to, bi bila odobrena sredstva še bistveno nižja. Po ponovni obravnavi je toženka zahtevek tožnika za izplačilo sredstev zato v celoti zavrnila.

8. Nenazadnje je toženka v ponovljenem postopku tožniku 18. 6. 2020 posredovala tudi poziv na podlagi 146. člena Zakona o upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), da se izjavi o dejanskem stanju, navedenih dejstvih in dokazih, seznani z uspehov dokazovanja ter da toženki sporoči svoje izjave. Tožnik je po svojih pooblaščencih 3. 7. 2022 nanj tudi odgovoril. 9. Prvotno zavrnilno odločbo št. 33150-78/2012/47 je toženka izdala 17. 11. 2014. Upravno sodišče je tožbo z odločbo opr. št. II U 500/2014-13 z dne 4. 11. 2015 zavrnilo. Sodba je bila na podlagi sklepa Vrhovnega sodišča RS opr. št. X Ips 21/2016 z dne 1. 2. 2017 razveljavljena, zadeva pa vrnjena Upravnemu sodišču v novo sojenje. Nato je Upravno sodišče v zadevi odločilo s sodbo opr. št. II U 77/2017-23 z dne 24. 5. 2017, ko je ponovno zavrnilo tožbo, Vrhovno sodišče pa je nato s sklepom opr. št. X Ips 241/2017 z dne 20. 2. 2019 tudi to sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo Upravnemu sodišču v novo sojenje. Upravno sodišče je nato s sodbo opr. št. II U 118/2019-44 z dne 3. 9. 2019 tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo Agenciji v ponovno odločanje z napotilom. Toženki je bilo tako naloženo, da mora v ponovljenem postopku odločanja razjasniti še druge za izplačilo relevantne okoliščine1, in nato ob upoštevanju pravnega mnenja sodišča (četrti odstavek 64. člena ZUS-1) ponovno odločiti o tožnikovem zahtevku za izplačilo sredstev.

**Bistvene navedbe strank v upravnem sporu**

10. Tožnik je 13. 11. 2020 vložil pravočasno tožbo iz razlogov po 1., 2. in 3. točki 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). V njej zatrjuje, da je izpodbijana odločba, s katero je toženka zavrnila zahtevek tožnika za izplačilo, nezakonita. Tožnik predhodno izpostavi več let trajajoč postopek upravnega spora. Navaja, da določbe 56. člena Zakona o kmetijstvu (v nadaljevanju ZKme-1) o zavrnitvi zahtevka za izplačilo odobrenih sredstev ni mogoče razumeti ločeno od določila 30. člena Uredbe EU 65/2011, pri čemer kršitev katerega od pogojev za odobritev sredstev lahko le izjemoma povzroči zavrnitev celotnega izplačila. Toženki še očita, da tudi pri ponovnem odločanju ni ravnala v skladu z navodili sodbe Upravnega sodišča opr. št. II U 118/2019-44 z dne 3. 9. 2019. Po navedbah tožnika bi bila celotna izključitev zahtevka za izplačilo upoštevna le v primeru namerne (naklepne) prijave upravičenca, do katere pa naj ne bi prišlo. Prav tako je toženka povsem napačno in zgrešeno uporabilo še metodo znižanja, kot določeno v 30. členu Uredbe EU 65/2011, saj ne bi smela kar po kvadraturi izključiti dveh stanovanj, ki naj bi predstavljala neupravičen strošek. Takšno kršitev bi toženka morala najprej vrednostno ovrednotiti. Nadalje po mnenju tožnika razlike med zneskoma a) in b) po prvem odstavku 30. člena uredbe EU 65/2011 ne more biti. Znesek a) znaša 0,00 EUR in sploh ne presega zneska b), ki naj bi po njegovem stališču znašal 78.736,91 EUR. Do znižanja tako sploh naj ne bi prišlo. Toženki še očita, da je v ponovljenem postopku upoštevala nove domnevne kršitve. Tožnik še priznava, da je tekom upravnega in sodnega postopka storil nekaj formalističnih napak, ki pa so minornega pomena v razmerju do zahtevka za izplačilo odobrenih nepovratnih sredstev, kar bi toženka morala upoštevati. V nadaljevanju je tožnik v primeru ugotovljenih nepravilnosti predlagal, da sodišče postavi izvedenca.

11. Tožnik sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in samo odloči o zahtevku. Od navedenega zneska za izplačilo tožnik zahteva še zakonske zamudne obresti od 17. 11. 2014 dalje do plačila ter povrnitev stroškov upravnega spora. Podredno, v primeru ugotovljenih kršitev, pa naj sodišče vrne zadevo po odpravi v ponovni postopek in mu povrne stroške postopka.

12. Toženka je v odgovoru na tožbo z dne 28. 1. 2021 prerekala vse navedbe tožnika in predlagala, naj sodišče tako primarni kot podredni zahtevek zavrne. Toženka navaja, da je v celoti upoštevala načelo sorazmernosti pri odločanju, saj je izključila le tisti del investicije, za katerega je ugotovila kršitve, pri tem je metodo izračuna tudi natančno opisala. Toženka še navaja, da so neresnične navedbe tožnika glede napačnega določanja zneska po 30. členu Uredbe EU 65/2011. Tožnik prav tako ni upravičen do zamudnih obresti, saj toženka ni izdala odločbe, s katero bi ugodila zahtevi tožnika za izplačilo. Nasprotuje tudi predlaganemu imenovanju izvedenca, saj meni, da so okoliščine jasne in bi slednji le dodatno zavlekel postopek.

13. **O odločanju na seji**

14. Sodišče je v zadevi odločilo na seji, saj sta obe stranki izrecno podali pisno soglasje, da se glavni obravnavi odpovedujeta v skladu z 279.a členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z 22. členom ZUS-1. Tako je sodišče v sporu odločilo na podlagi pisnih vlog strank in njunih pisnih dokazih (prvi odstavek 279.a člena ZPP).

**K I. točki izreka**

15. Tožba ni utemeljena.

16. Predmet presoje v tem upravnem sporu je pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe toženke, ki se nanaša na zavrnitev tožnikovega zahtevka za izplačilo nepovratnih sredstev. Sodišče uvodoma ugotavlja, da je med strankama sporen obseg domnevnih kršitev tožnika, ki vplivajo na višino zahtevka za izplačilo zaradi domnevne nenamenske rabe dveh stanovanj v mansardi. Sporno pa je tudi, ali je toženka pravilno uporabila 30. člen Uredbe EU 65/2011 in upoštevala načelo sorazmernosti pri odločanju.

17. Pravno podlago v zadevnem sporu predstavljajo določila neposrednih uredb EU, ZKme-1, Uredba PRP in Javni razpis. Preverjanja zahtevka za izplačilo podrobneje ureja Uredba EU 65/2011. Toženka je vlogo zavrnila na podlagi določbe četrtega odstavka 56. člena ZKme-1, po kateri organ zavrne zahtevek, ki je v nasprotju z določbami predpisov, javnega razpisa in odločbe o pravici do sredstev, po ugotovitvi, da se predmet investicije ne uporablja za namen oziroma dejavnost, ki je bila predmet podpore v okviru ukrepa 311. V mansardi objekta, ki je predmet podpore, se je namreč opravljala dejavnost, ki ni bila upravičena. Tožnik v vlogi za neizvedeni del investicije, ki je predmet podpore, neto tlorisne površine ni razdelil na upravičeno in neupravičeno površino.

18. Kot predmet podpore so v II. točki Javnega razpisa navedene tudi storitvene dejavnosti na kmetijah, med katerimi je tudi turizem (gostinske nastanitvene dejavnosti; SKD - oddelek 55), ki je skladno z 62. členom Uredbe PRP predmet podpore javnega razpisa. Pogoji in obveznosti po Javnem razpisu so določeni v IV. točki. Tako so v točki IV/1. navedeni pogoji, ki morajo biti izpolnjeni ob oddaji vloge, v točki IV/2. pogoji, ki jih mora izpolnjevati upravičenec v zvezi z naložbo od izdaje odločbe o pravici do sredstev do zaključka naložbe, v točki IV/3. pogoji, ki jih mora upravičenec izpolnjevati ob vložitvi zahtevka za izplačilo sredstev ter v točki IV/4. splošne in druge obveznosti, ki jih mora prejemnik sredstev izpolnjevati pet let po zadnjem izplačilu odobrenih sredstev. Nadalje četrti odstavek IV/4. točke Javnega razpisa določa, da končni prejemnik sredstev naložbe ne sme uporabljati v nasprotju z namenom dodeljenih sredstev. Če vlagatelj kandidira za pridobitev sredstev za naložbe v nakup oziroma gradnjo prostorov in pripadajoče opreme, ki je ali bo v objektih, zgrajenih tudi za druge namene, se od vseh skupnih stroškov gradnje celotnega objekta kot upravičen strošek priznajo le stroški v sorazmernem deležu glede na neto tlorisno površino objekta, ki jo upravičeni prostori zasedajo (šesti odstavek podpoglavja Naložba IV/1. Točke Javnega razpisa). Pri tem je potrebno upoštevati tudi določbo drugega odstavka 121. člena Uredbe PRP, ki določa, da se mora predmet podpore uporabljati izključno za namen in dejavnost, za katera so sredstva dodeljena. Ta določba je splošno in se ne nanaša na posamezno fazo postopka. Razlagati jo je treba tako, da mora prijavitelj predmet podpore uporabljati v skladu odobrenim namenom in dejavnostjo še pet let po zadnjem izplačilu (IV/4. točka Javnega razpisa in tretji odstavek 121. člena Uredbe PRP).

19. V točki XI. Javnega razpisa je predpisan nadzor nad izvajanjem ter postopki. V njej je določeno, da Agencija izvaja administrativne kontrole, vključno z obiski investicijskega območja in kontrole na kraju samem. Sredstva Agencija izplača šele po vseh opravljenih kontrolnih pregledih, kot urejenih v Uredbi EU 65/2011. Skladno z njo administrativni pregledi zahtevkov za izplačilo vključujejo zlasti preverjanje: zagotavljanja sofinanciranih proizvodov in storitev, resničnost navedenih izdatkov ter zaključene dejavnosti v primerjavi z dejavnostjo, za katero je bil predložen in odobren zahtevek za podporo (tretji odstavek 24. člena). Upoštevajoč navedeno je toženka, ob odločanju o zahtevku za izplačilo sredstev, dolžna preveriti, ali se predmet podpore uporablja izključno za namen in dejavnost, za katero so bila sredstva odobrena. Sodišče ugotavlja, da tožnik na omenjeni zapisnik o kontroli na kraju samem z dne 3. 9. 2014 in 8. 9. 2014 ni imel pripomb, z ugotovitvami se je strinjal. Prav tako tudi kasneje ni oporekal njegovi vsebini. Zapisnik je po svoji naravi javna listina, za katero velja domneva o resničnosti vsebine javne listine, dokler se ne dokaže nasprotno. S kontrolami se torej preveri znesek, ki se bo izplačal upravičencu na podlagi zahtevka. Morebitna znižanja in sankcije se določijo skladno s 30. členom Uredbe EU 65/2011 (tako tretji odstavek XI/2. točke Javnega razpisa), ki določa, da se plačila izračunajo na podlagi tistega, za kar se med administrativnimi pregledi ugotovi, da izpolnjuje pogoje. Država članica preveri zahtevek za plačilo, ki ga prejme od upravičenca, in določi zneske, upravičene za podporo in določi: (a) znesek, ki ga plača upravičencu izključno na podlagi zahtevka za plačilo (v nadaljevanju znesek a); in (b) znesek, ki ga plača upravičencu po pregledu upravičenosti zahtevka za plačilo (v nadaljevanju znesek b). Če znesek, izračunan na podlagi točke (a), presega znesek, izračunan na podlagi točke (b), za več kot 3 %, se za znesek, izračunan na podlagi točke (b), uporabi znižanje. Znesek znižanja je enak razliki med obema navedenima zneskoma. Znižanje se ne uporabi, če upravičenec lahko dokaže, da ni odgovoren za vključitev neupravičenega zneska. Če se ugotovi, da je upravičenec namerno vložil napačno prijavo, se zadevna dejavnost izključi iz podpore Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja (v nadaljevanju EKSRP) in zahteva povračilo že plačanih zneskov za navedeno dejavnost. 20. V navedenem členu sta kot ukrepa v primeru ugotovljenih nepravilnosti določena znižanje plačil in izključitev iz podpore EKSRP ter vračilo že plačanih zneskov. Drugi strožji ukrep (izključitev) je predviden za primere namerne vložitve napačne vloge. Iz tega izhaja, da je vprašanje dopustnosti celotne zavrnitve izplačila zaradi izvajanja dejavnosti v delu stavbe, na katerega se nanašajo odobrena sredstva in ki ni v skladu z zahtevnim namenom, povezano z razlago prava EU.2 Določbe 56. člena ZKme-1 o zavrnitvi zahtevka ni mogoče razumeti ločeno od vsebine 30. člena Uredbe 65/2011, po kateri je obseg zavrnitve izplačil odvisen od okoliščin konkretne zadeve, pri čemer kršitev katerega od pogojev za odobritev sredstev izjemoma povzroči zavrnitev celotnega izplačila.

21. Sodišče ugotavlja, da je tožnik sklenil dve pogodbi za oddajo stanovanj v mansardi, ki sta po vsebini najemni pogodbi za mesečno plačilo z možnostjo podaljšanja. Sodišče šteje, da je šlo pri tem za neupravičen strošek, saj je toženka izvajala dejavnost, ki ni bila predmet financiranja (ni šlo za izvajanje turistične gostinske nastanitvene dejavnosti na kmetiji), kar posledično pomeni, da je treba uporabiti 30. člen Uredbe EU 65/2011, ki ureja znižanja in izključitve. Stanovanja so se za mesečno najemnino oglaševala tudi na spletu. Upravno sodišče je že v sodbi opr. št. II U 118/2019-44 z dne 3. 9. 2019 to ugotovilo potem, ko je tudi izvedlo dokazne predloge tožnika glede zaslišanja prič in na ta način odpravilo sporno dejansko stanje v delu, ki se je nanašalo na namen rabe za omenjeni stanovanji. Tožnik v zvezi s tem ni predlagal drugačnih dokazov, zato sodišče ugotavlja, da je bila tožniku dokazana nenamenska raba investicije kot predmeta financiranja.

22. Toženka je v izpodbijani odločbi tudi pravilno pojasnila, da skupna površina mansarde znaša 175,09 m2, pri čemer površina apartmajev, ki ju je stranka po ugotovitvi toženke neupravičeno oddajala v najem, znaša 75,52 m2. Temu tožnik ni nasprotoval, zato navedenemu sodišče kot nesporno sledi, skladno z drugim odstavkom 214. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. Pri tem je treba upoštevati še sorazmerni del skupnih prostorov, ki pripadajo dvema apartmajema površine v skupni velikosti 12,38 m2. Glede na pojasnjeno od skupno 175,09 m2 površine mansarde 87,9 m2 predstavlja površino, ki jo je stranka oddajala v najem in predstavlja neupravičen strošek naložbe. Skladno s šestim odstavkom podpoglavja Naložba IV/1. točke Javnega razpisa se v objektih, zgrajenih tudi za druge namene, priznajo stroški v sorazmernem deležu glede na neto tlorisno površino objekta, ki jo upravičeni prostori zasedajo. Ni pritrditi tožniku, da je toženka dve stanovanji kar po kvadraturi izključila iz podpore, brez da bi to vrednostno ovrednotila. Obveznost priznanja zgolj upravičenih stroškov, in to glede na sorazmerni delež glede na neto tlorisno površino objekta, ki jo upravičeni prostori zasedajo, namreč izhaja že iz pogojev Javnega razpisa.

23. Sodišče nadalje kot neutemeljen, in to glede na sorazmerni delež glede na neto tlorisno površino objekta, ki jo upravičeni prostori zasedajo, smatra tudi tožnikov ugovor napačne uporabe metode vrednotenja v primeru znižanja ali izključitve, kot določeno v 30. členu Uredbe EU 65/2011. Toženka je pravilno neupravičen strošek delila s skupno površino mansarde, ki je predmet naložbe (87,9 m2/175,09 m2) in dobila rezultat 0,502. Toženka je kot možni znesek za izplačilo stranki določila znesek, ki predstavlja zmnožek rezultata 0,502 in zneska, ki ga zahteva stranka v višini 158.114,99 EUR, ter dobila 79.373,73 EUR, kar predstavlja neupravičen strošek. Priznanje stroškov v sorazmernem deležu glede na neto tlorisno površino objekta, ki jo zasedajo zgolj upravičeni prostori, toženki nalaga že šesti odstavek IV/1. točke Javnega razpisa. Upoštevajoč navedeno znaša možno izplačilo 78.741,27 EUR.3 V tem oziru je napačna razlaga tožnika, da znaša znesek, ki ga država članica plača upravičencu izključno na podlagi zahtevka za izplačilo 0,00 EUR, saj do takrat naj ne bi prejel nobenega izplačila. Prvi odstavek 30. člena Uredbe EU 65/2011 jasno določa, da država članica preveri zahtevek in šele določi zneske, upravičene za podporo. V tej fazi se torej samo določijo zneski za izplačilo in predstavljajo podlago za kasnejše dejansko izplačilo.

24. Nadalje je toženka preverila, če znesek izračunan na podlagi točke a) presega znesek, izračunan na podlagi točke b) za več kot 3 %, saj se mora v tem primeru uporabiti znižanje zneska. Toženka je pravilno ugotovila, da razlika med zahtevanim zneskom za izplačilo (158.114,99 EUR) in možnim izplačilom (78.741,27 EUR) znaša več kot 3 % in sicer 49,8 %. Slednje predstavlja pogoj za izrek sankcije na podlagi prvega odstavka 30. člena Uredbe EU 65/2011. Sankcijo pa predstavlja znižanje zneska b) in se odmeri v višini razlike med zahtevanim zneskom in dejansko upravičenim zneskom ter v danem primeru znaša 79.373,73 EUR. Navedeno pomeni, da se znesek možnega izplačila stranki zniža še za znesek sankcije (78.741,27 EUR - 79.373,73 EUR), kar pa je privedlo do negativnega rezultata. Glede na navedeno je toženka pravilno ugotovila, da je potrebno tožniku zahtevek za izplačilo zahtevanih sredstev v celoti zavrniti. Sodišče pojasnjuje, da gre po opisani metodi še vedno za znižanje, ki je zaradi preseganja meje 3 % in s tem zaradi uporabe sankcije znižanja zneska privedlo do zavrnitve celotnega zahtevka. Tožnik pa tekom upravnega postopka tudi ni vložil vloge za spremembo obveznosti, ki bi jo toženka v skladu s 54. členom ZKme-1 odobrila. Pritrditi je tako toženki, da ne gre za take vrste izključitev, ki se lahko uporabi le izjemoma, ampak za sorazmerno odmerjeno sankcijo, ki je glede na obseg kršitev dosegla višino zahtevka za izplačilo. Ugovor tožnika, da je toženka napačno razlagala določbo 30. člen Uredbe EU 65/2011, je tako neutemeljen.

25. Prav tako je neutemeljeno sklicevanje na sodbo Sodišča EU v zadevi Občina Gorje proti Republiki Sloveniji (C-111/15) z dne 7. 7. 2016, saj ne gre za enako dejansko stanje. V omenjeni zadevi je šlo za izločanje neupravičenih izdatkov, nastalih pred izdajo odločbe o pravici do sredstev. V zadevnem primeru pa gre za znižanje zahtevka za izplačilo po že izdani odločbi o upravičenosti do sredstev. Toženka je pri izplačilu pravilno izključila le tisti del investicije, za katerega je ugotovila kršitve. Tudi sicer pa 30. člen Uredbe EU 65/2011 ne predvideva ločene posledice, kako ravnati v postopku, če obseg kršitev doseže ali preseže višino zahtevka za izplačilo. Sodišče poudarja, da v omenjenem primeru ni šlo za to, da bi kršitev katerega pogoja povzročila zavrnitev celotnega zahtevka, ampak za sorazmerno odmerjeno sankcijo znižanja, ki je glede na obseg kršitev dosegla višino zahtevka za izplačilo. V 30. členu Uredbe EU 65/2011 pa sta predvideni samo dve sankciji, t.j. izključitve in znižanja. Če bi sodišče razlagalo 30. člen uredbe EU 65/2011 tako, kot to želi tožnik, bi s tem odločilo preko namena 30. člena Uredbe EU 65/2011. 26. Sodišče nadalje še ugotavlja, da je neutemeljen zahtevek tožnika po povračilu zakonitih zamudnih obresti. Skladno s prvim odstavkom 299. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) dolžnik pride v zamudo, če ne izpolni svoje obveznosti v trenutku njene zapadlosti. Bistveni predpostavki sta torej zapadlost in neizpolnitev. V zadevnem primeru pa ni mogoče govoriti o dolžnikovi zamudi, saj bi o nastanku obveznosti (in morebitni neizpolnitvi) lahko govorili šele takrat, če bi toženka izdala odločbo, s katero bi ugodila zahtevku in nato zamujala z izplačilom. Tožnik v tem primeru ni upravičen do obresti, ki jih dolžniku nalaga 378. člen OZ.

27. Sodišče kot neutemeljen smatra tudi ugovor tožnika, da naj bi toženka v ponovljenem odločanju upoštevala nove kršitve. Slednje so bile ugotovljene že pri kontroli na kraju samem (tako zapisnik z dne 3. in 8. 9. 2014) in izhajajo iz odločbe št. 33150-78/2012/47 z dne 17. 11. 2014. 28. Sodišče tako ugotavlja, da je toženka, skladno z napotilom sodbe Upravnega sodišča opr. št. II U 118/2019-44 z dne 3. 9. 2019, pravilno uporabila določila 30. člena Uredbe EU 65/2011. Upoštevala je, da se po določbi drugega odstavka 30. člena Uredbe EU 65/2011 z izključitvijo celotne zadevne dejavnosti iz podpore, sankcionira zgolj napačna prijava upravičenca. V vseh ostalih primerih pa 30. člen Uredbe 65/2011 določa znižanje zneska podpore, ki se izračuna v skladu z metodo določeno v prvem odstavku tega člena. Sodišče ponovno poudarja, da v omenjenem primeru ni šlo za to, da bi kršitev katerega pogoja povzročila zavrnitev celotnega zahtevka, ampak za sorazmerno odmerjeno sankcijo znižanja, ki je glede na obseg kršitev (tj. nenamenska raba dveh stanovanj od celotnega predmeta financiranja) dosegla višino zahtevka za izplačilo. Toženka je tako pravilno uporabila določila 30. člena Uredbe EU 65/2011 in upoštevala samo nepravilnosti, ki so bile dejansko ugotovljene, kar je nenazadnje bilo tudi napotilo sodbe Vrhovnega sodišča opr. št. X Ips 241/2017 z dne 20. 2. 2019. 29. Sodišče je zato tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo, saj je ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita ter da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega akta pravilen, sodišče pa v postopku pred njegovo izdajo tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti.

**K II. točki izreka:**

30. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

1 Treba je upoštevati po navodilu Upravnega sodišča, da se po določbi drugega odstavka 30. člena Uredbe EU 65/2011 z izključitvijo celotne zadevne dejavnosti iz podpore sankcionira namerna napačna prijava upravičenca, v vseh preostalih primerih pa 30. člen Uredbe EU 65/2011 določa znižanje zneska podpore, ki se izračuna v skladu z metodo, določeno v prvem odstavku tega člena. 2 Tako tudi Sodišče EU v zadevi Občina Gorje proti Republiki Sloveniji (C-111/15) z dne 7. 7. 2016. 3 Od tega pa je treba odšteti skladno z Uredbo EU 65/2011 še znesek 79.373,73 EUR kot sankcijo, kot bo razvidno iz nadaljevanja obrazložitve.