Jedro

Ko se je postopek začel kot izvršba na podlagi verodostojne listine in zaradi ugovora teče kot pravdni postopek po pravilih, ki veljajo v primeru ugovora zoper plačilni nalog, z vložitvijo predloga za izvršbo pravica upnika (tožeče stranke), da navaja dejstva in predlaga dokaze, ni izčrpana. Po predlogu za izvršbo oziroma ugovoru ima zato vsaka stranka še pravico v eni vlogi navajati dejstva in predlagati dokaze, nato pa v dodatni vlogi še odgovoriti na navedbe druge stranke. Sodišče zato s predlogom za izvršbo na podlagi verodostojne listine postopa kot z nepopolno vlogo, kar je sodišče prve stopnje tudi storilo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 184279/2014 z dne 5. 1. 2015 razveljavilo tudi v prvem in tretjem odstavku izreka v celoti in zahtevek zavrnilo.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka. Predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje, podredno, da sodbo spremeni tako, da sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani obdrži v celoti v veljavi in tožbenemu zahtevku ugodi. Naziranje sodišča v 9. in 10. točki obrazložitve sodbe v zvezi z določbami 450. do 453. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in v povezavi z zaključkom v 15. točki obrazložitve sodišča ter zaključkom v 18. točki obrazložitve je materialnopravno zmotno in napačno ter predstavlja ustavno nedopusten poseg v pravico do sodnega varstva in enakosti. Gre za pomembno pravno vprašanje tolmačenja navedenih določb ZPP. Iz sodne prakse je zaslediti množico stališč, ki jim ni mogoče slediti oziroma jih povzeti v neko enotno stališče. Sodišča v sporih med upravniki in etažnimi lastniki ne upoštevajo dosledno vseh določb ZPP, ki urejajo postopek v sporih majhne vrednosti. Edini in izključni smisel posebne ureditve postopka v sporih majhne vrednosti ni le hitrost in ekonomičnost postopka, pač pa tudi zagotovitev varstva ustreznih pravic. V sporih majhne vrednosti to pravilo ni dosledno upoštevano. Tudi v konkretnem primeru je očitno, da je sodišče pri odločanju vodilo zgolj načelo hitrosti in ekonomičnosti postopka, sodišče je kršilo 2. odstavek 450. člena ZPP, ni uporabilo zakonskih možnosti za celovito presojo spora. Zavzelo je napačno materialnopravno stališče in tolmačenje 451., 452. in 453. člena ZPP. V sporih majhne vrednosti ima tožeča stranka poleg tožbe pravico še do ene pripravljalne vloge, v kateri odgovori na navedbe tožene stranke v odgovoru na tožbo, tožena stranka pa ima pravico do odgovora na tožbo in do še ene pripravljalne vloge, v kateri odgovori na pripravljalno vlogo tožeče stranke. 451. in 452. člena ZPP obravnavata situacijo, ko se sodni postopek normalno začne s tožbo. 451. člen ZPP tožeči stranki nalaga, da v tožbi navede vsa dejstva in predlaga vse dokaze, enako velja po 451. členu ZPP za dolžnost tožene stranke v odgovoru na tožbo. 452. člen ZPP dovoljuje strankama še vsaki po eno vlogo. S pojmom „odgovori na navedbe“ zakon ne izključuje možnosti, da ena ali druga stranka v navedenih vlogah v zvezi z navedbami druge stranke navedeta novo dejstvo in predlagata nov dokaz. Na takšno možnost kaže tudi določba 453. člena ZPP. Smiselno enako mora veljati tudi v primerih, ko se je postopek začel s predlogom za izvršbo in nato preide v postopek, ki se uporablja v sporih majhne vrednosti. Predlog za izvršbo je treba dopolniti, tožbo je torej treba popraviti in dopolniti tako, da se navedejo vsa dejstva in predlagajo dokazi (kot tudi v tem primeru), sodišča pa ne pozovejo tožeče stranke, naj odgovori tudi na ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi. Tožeča stranka je ravnala po sklepu sodišča in je tožbo dopolnila. Prva pripravljalna vloga tožeče stranke predstavlja njeno tožbo v smislu 451. člena ZPP. Če sodišče ugotovi, da je tožba nesklepčna in je ni mogoče obravnavati, je sodišče dolžno stranko na to opozoriti in jo pozvati na odpravo pomanjkljivosti (108. člen ZPP). Če je sodišče ugotovilo, da zaradi nepopolnosti navedb v prvi pripravljalni vlogi tožeče stranke zadeve po materialnem pravu ni moglo ugotavljati, je imela torej tožba pomanjkljivosti. Sodišče bi moralo tožečo stranko pozvati na odpravo pomanjkljivosti. Sodišče ni navedlo razlogov za tako opustitev, navedena določba ZPP tudi v sporih majhne vrednosti ni izključena. Sodišče torej zaradi nepopolnih navedb v tožbi, te ne bi smelo zavrniti, ampak bi moralo postopati po 108. členu ZPP. Sodišče je zaključek zmotno sprejelo zgolj s presojo navedb v tožničini prvi pripravljalni vlogi, ni pa upoštevalo in presojalo navedb v drugi pripravljalni vlogi tožeče stranke, kar bi moralo. Ker postane ugovor zoper sklep o izvršbi sestavni del odgovora na tožbo, je zmotno stališče sodišča, da bi se morala tožeča stranka že v svoji prvi pripravljalni vlogi ustrezno odzvati na ugovor tožene stranke. Sodišče ne pojasni, zakaj trditvena in dokazna podlaga tožeče stranke ne pomeni ustreznega odziva na ugovor tožene stranke glede deleža, saj se je tožeča stranka glede solastninskega deleža sklicevala na razdelilnike. Sodišče ni imelo nobene podlage za zaključek, da se glede tega dejstva ni moglo opredeliti ali ga ugotoviti, še posebej, ker je tožeča stranka podala obširne navedbe v drugi pripravljalni vlogi. Pritožnica izpodbija materialnopravno stališče sodišča v 15. točki obrazložitve sodbe, ko sodišče ugotavlja, da bi morala tožeča stranka v svoji prvi pripravljalni vlogi navesti zadostno trditveno podlago. Če ta zaključek sodišča pomeni, da tožba in druga pripravljalna vloga tožeče stranke ne dajeta podlage za presojo ugotovitev utemeljenosti zahtevka, je sodba nezakonita in napačna. Tožena stranka je ugovarjala le solastninskemu deležu, glede katerega je sodišče ugotovilo, da ga je tožeča stranka zadostno specificirala, druga dejstva med strankama niso bila sporna in sodišče ni imelo razloga, da je zavrnilo v vsem ostalem nesporen zahtevek tožeče stranke. Tožena stranka v odgovoru na tožbo in v drugi pripravljalni vlogi nobenega od dejstev glede vprašanja, kaj predstavlja vtoževano terjatev, katere stroške in storitve zajema, v kakšni višini, ki je razvidna iz razdelilnikov, ni izpodbijala. Po mnenju tožeče stranke ni razloga za zavrnitev celotnega zahtevka. Sodišče je s svojimi stališči tožečo stranko trditveno nedovoljeno preobremenilo. Povzema, kaj je tožeča stranka navedla v prvi pripravljalni vlogi (pravno podlago, kaj predstavlja vtoževana terjatev, da gre za razmerje med upravnikom in etažnim lastnikom, da so vtoževani lastni stroški upravljanja in stroški vzdrževanja, kateri stroški se vtožujejo), k tožbi pa je predložila tudi razdelilnike, iz katerih izhaja višina stroškov in se je nanje tudi sklicevala. Za trditveno podlago v primerih, kot je konkretni, zadošča že, da upravnik navede, katere stroške vtožuje, za katero obdobje in način delitve stroškov. Svojemu trditvenemu bremenu je tožnica zadostila. Višjega bremena do konkretnega ugovora tožene stranke tožeča stranka ni dolžna nositi. Tožena stranka pa ugovorov ni imela. Ugovarjala je le višini solastniškega deleža, ki predstavlja ključ delitve glede stroškov, ki jih vtožuje tožnica. Ugovorov v zvezi z vrsto stroškov, načinom delitve, kolikšen je posamezen strošek, ki odpade na stavbo, koliko je plačala tožeča stranka, tožena stranka ni podala. Sodišče stališča, da mora tožeča stranka substancirano trditveno podlago podati ne glede na nasproten sklepčen ugovor, ni razlogovalo. Ni navedlo, ali je tožena stranka dala ugovore v očitani smeri in ali so bili le-ti obrazloženi. Sodbe ni mogoče preizkusiti, podani so pritožbeni razlogi iz 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je zlasti z navedbo v 15. točki obrazložitve poseglo v enotnost sodne prakse, nanjo se ni sklicevalo, ni podalo razlogov za odstop od nje, delovalo je arbitrarno. Tudi sicer so zaključki sodišča, da tožena stranka ni podala zadostne trditvene podlage, brez razlogov in v nasprotju s trditvami in dokazi. Višina zneskov vtoževane terjatve izhaja iz predloga za izvršbo, tožeča stranka je navedla obdobje, iz katerega izvira terjatev, navedeno specificirano izhaja iz predloženih razdelilnikov. Da bi tožeča stranka svoj zahtevek v tem pogledu specificirala tudi v svoji drugi vlogi sploh ni bilo potrebe, ker tožena stranka ni podala substanciranih ugovorov. Nepravilen je tudi očitek, ki ga sodišče utemeljuje na določbi 451. člena ZPP. Tožeči stranki očita nesklepčnost tožbe, ker se ni opredelila do ugovora tožene stranke glede višine solastniškega deleža. Ta obveznost tožeče stranke je nastopila šele s prejemom odgovora na tožbo. Ugovora ni prejela. Ker je bil edini ugovor tožene stranke v njeni prvi pripravljalni vlogi usmerjen v višino solastniškega deleža, je tožeča stranka v drugi pripravljalni vlogi na to odgovorila in sicer substancirano ter konkretizirano. Razlogovanje sodišča rezultira v zaključku, da tožeča stranka z nikakršnimi navedbami v drugi pripravljalni vlogi ne bi mogla uspeti. Očitki sodišča so posledica kršitve določb postopka, zlasti presplošne in napačne presoje 541. do 453. člena ZPP. Povsem zmoten je zaključek sodišča v 17. točki obrazložitve sodbe. Tožeča stranka je vse okoliščine v zvezi s tem substancirano navedla v prvi pripravljalni vlogi. Zadostila je svoji trditveni podlagi, potrebni za prvo pripravljalno vlogo. Ti razlogi so v nasprotju z razlogi, ki jih je sodišče podalo v 16. točki obrazložitve o solastniškem deležu in sodbe v zvezi s tem, ali je sodišče to dejstvo upoštevalo ali ne, sploh ni mogoče preizkusiti. Sodišče je napačno navedlo, da je tožeča stranka v drugi pripravljalni vlogi navedla le solastniški delež in je zagrešilo kršitve po 14. in 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Pisna gradiva tožeče stranke so izčrpna in sklepčna in dajejo podlago sodišču za to, da bi utemeljenost tožbenega zahtevka ugotavljalo na materialnopravni podlagi. Sodišče je odstopilo od uveljavljene sodne prakse in se izognilo materialnopravnemu odločanju o utemeljenosti zahtevka. Prekršilo je načelo sorazmernosti iz 2. odstavka 450. člena ZPP. Napačni, protispisni in v nasprotju z (drugimi) razlogi sodbe so tudi razlogi o tem, zakaj je sodišče zavrnilo dokazne predloge. Ni res, da tožeča stranka ni substancirala dokaznega predloga po zaslišanju priče S. J. in zakonite zastopnice tožeče stranke. Zahteva sodišča po še natančnejši specifikaciji dejstev, ki naj bi jih izpovedali priči, predstavlja nedovoljen poseg v lastno, neodvisno in verodostojno izpoved priče. Zaključek sodišča, da je lahko razsodilo že na podlagi vloženih listinskih dokazov, je v nasprotju z dejanskimi zaključki, da tožbeni zahtevek ni sklepčen. Sodbe, glede na obrazložitev sodišča o zavrnitvi dokaznih predlogov in glede na nadaljnje razloge, ni mogoče preizkusiti. V posledici napačne presoje je sodišče tudi napačno zavrnilo dokazni predlog s postavitvijo izvedenca geodetske stroke. Sodišče spregleda, da je toženec delno pripoznal zahtevek, in sicer vsaj v deležu 4,04 %. Sodišče bi moralo zahtevku ugoditi vsaj v tem deležu, kot je to storilo sodišče v zadevi VI P 2371/2012. 3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo tej nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V konkretnem primeru gre za spor majhne vrednosti (prvi odstavek 443. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP). V postopku v sporih majhne vrednosti se sme sodba izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja sodbe ni mogoče izpodbijati, zato tovrstne pritožbene navedbe niso dovoljene.

6. Neutemeljena je pritožbena navedba, da tožeča stranka ugovora tožene stranke ni prejela. Vročitev ugovora je v spisu izkazana, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje.

7. V postopku v sporih majhne vrednosti mora tožeča stranka navajati vsa dejstva in predlagati vse dokaze v tožbi, tožena stranka pa v odgovoru na tožbo. V primeru, kot je konkretni, ko se je postopek začel kot izvršba na podlagi verodostojne listine in zaradi ugovora teče kot pravdni postopek po pravilih, ki veljajo v primeru ugovora zoper plačilni nalog, zato z vložitvijo predloga za izvršbo pravica upnika (tožeče stranke), da navaja dejstva in predlaga dokaze, ni izčrpana. Po predlogu za izvršbo oziroma ugovoru ima zato vsaka stranka še pravico v eni vlogi navajati dejstva in predlagati dokaze, nato pa v dodatni vlogi še odgovoriti na navedbe druge stranke. Sodišče zato s predlogom za izvršbo na podlagi verodostojne listine postopa kot z nepopolno vlogo, kar je sodišče prve stopnje tudi storilo (sklep na zap. št. 7). Navedeno pomeni, da je torej prva pripravljalna vloga, vložena v tem postopku, izenačena s tožbo v običajnem sporu majhne vrednosti, zato pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je napačno stališče, da bi morala tožeča stranka že v prvi pripravljalni vlogi navesti zadostno trditveno podlago vtoževanega zneska.

8. Tožeča stranka obširno na splošno opisuje ravnanje sodišč v sporih majhne vrednosti, na takšne splošne očitke ni treba odgovarjati. Konkretno pa navaja, da je sodišče napačno pri odločanju vodilo le načelo hitrosti in ekonomičnosti postopka in zatrjuje, da je sodišče kršilo 2. odstavek 450. člena ZPP. Sodišču prve stopnje torej očita relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, kar v sporih majhne vrednosti ni dopustno. Glede na že obrazloženo pa je neutemeljena tudi navedba, da je sodišče napačno tolmačilo 451., 452. in 453. člen ZPP. Drži sicer, da ima tožeča stranka pravico do vložitve še dodatne pripravljalne vloge, kot je bilo že obrazloženo, vendar lahko v tej (drugi) pripravljalni vlogi le odgovarja na navedbe nasprotne stranke. Nova dejstva in dokaze lahko predlaga le toliko, kolikor je to nujno zaradi odgovora na navedbe nasprotne stranke. Navedeno pravzaprav priznava tudi tožeča stranka, vendar pa kljub temu sodišču zmotno očita, da je napačno stališče, da bi morala biti zadostna trditvena podlaga tožeče stranke navedena že v prvi pripravljalni vlogi.

9. Tožeča stranka neutemeljeno povezuje 108. člen ZPP (formalno pomanjkljiva vloga) in nesklepčnost tožbe. Sklicuje se na pomanjkljivo ravnanje sodišča prve stopnje po 108. členu ZPP. Sodišču s tem ponovno očita relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki se v sporu majhne vrednosti s pritožbo ne more uveljavljati.

10. Tudi izvajanja tožeče stranke glede 17. točke obrazložitve sodbe so materialnopravno zmotna. Dejstvo, da lahko stranka v sporih, kot je predmetni, ki se začnejo s predlogom za izvršbo, vloži še dodatno pripravljalno vlogo, ker v predlogu za izvršbo še ni dejanske podlage obveznosti in je temu ustrezno omejena tudi vsebina ugovora, ne pomeni, da na navedbe iz ugovora tožeči stranki ne bi bilo treba odgovoriti že v prvi pripravljalni vlogi.

11. Pritožbena navedba, da sodišče ne pojasni, zakaj trditvena in dokazna podlaga, ki jo je podala tožeča stranka v prvi pripravljalni vlogi, ne pomeni ustreznega odziva na ugovor tožene stranke glede deleža, ni utemeljena. Že iz pritožbenih navedb izhaja zmotno stališče tožeče stranke, da zadošča, da se sklicuje na dokaze, ne da bi za to navedla tudi ustrezna dejstva, saj navaja, da se je sklicevala na razdelilnike in zatrjuje, da je navedbe v zvezi s tem podala v drugi pripravljalni vlogi, kar pa je bilo, glede na že obrazloženo, prepozno.

12. Neutemeljena je pritožbena navedba, da naj bi sodišče tožečo stranko trditveno nedovoljeno preobremenilo. Kot je bilo že navedeno, iz pritožbe izhaja, da tožeča stranka meni, da ji vseh odločilnih dejstev ne bi bilo treba navesti in da zadoščajo priloženi dokazi, tožeča stranka pa bi morala ustrezna dejstva navesti šele po konkretnem ugovoru. Navedeno pomeni, da tožena stranka konkretnega ugovora, če tožeča stranka ne navede ustreznih dejstev, niti ne more podati. Neutemeljene so zato tudi nadaljnje pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje napačno štelo, da tožba tožeče stranke ni sklepčna. Razlogi sodišča prve stopnje so pravilni in se sodišče druge stopnje nanje, v izogib ponavljanju, sklicuje. Tožeča stranka ustreznih dejstev ni navedla pravočasno in so neutemeljene tudi nadaljnje pritožbene navedbe, da je sodba protispisna, splošna in da je ni mogoče preizkusiti. Sodbo sodišča prve stopnje je bilo namreč mogoče preizkusiti in (le pavšalno) zatrjevani pritožbeni razlogi iz 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP niso podani. Predložitev dokazov (konkretno so bili predloženi razdelilniki) brez ustreznih trditev ne zadošča. Ne drži, da je sodišče ravnalo v nasprotju z ustaljeno sodno prakso. Po ustaljeni sodni praksi mora vsaka stranka ne le predlagati dokaze, pač pa podati tudi ustrezne trditve in s predložitvijo dokazov trditvene podlage ne more nadomestiti.

13. Tudi v nadaljevanju pritožbe (4. točka pritožbe) tožeča stranka izpodbija razloge sodišča glede nesklepčnosti tožbe. Navedeno izhaja iz njenega zatrjevanja, da je vse okoliščine substancirano navedla v prvi pripravljalni vlogi, kar pa ne drži. Neutemeljena je zato tudi pritožbena navedba, da je sodišče tudi v tem delu zagrešilo kršitev po 14. in 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.

14. Dokazni predlog z zaslišanjem priče S. J. in zakonite zastopnice tožeče stranke je sodišče prve stopnje zavrnilo, ker tožeča stranka ni pojasnila, katera pravno relevantna dejstva bi se s tema dokazoma ugotavljala in zakaj naj bi bila dokaza pravno relevantna (glede S. J. je npr. navedla, da ga predlaga za zaslišanje, ker je aktivno sodeloval pri upravljanju stavbe). Sicer pa sta se navedena dokaza izkazala za nepotrebna, glede na sicer pravilne zaključke sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni pravočasno navedla zadostne trditvene podlage vtoževanega zahtevka. Izvajanje navedenih dokazov, kot tudi dokaza z izvedencem geodetske stroke, je bilo zato povsem nepotrebno.

15. Končno je neutemeljena tudi pritožbena navedba, da je tožena stranka zahtevek delno pripoznala. V ugovoru je namreč tožena stranka tožbenemu zahtevku ugovarjala tako po temelju kot po višini, enako velja tudi za prvo pripravljalno vlogo (tožena stranka npr. nasprotuje aktivni legitimaciji tožeče stranke). Navedb tožene stranke zato ni mogoče opredeliti kot delne pripoznave tožbenega zahtevka niti kot priznanih dejstev in delna ugoditev tožbenemu zahtevku ni prišla v poštev.

16. Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

17. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi svoje stroške pritožbenega postopka (154. in 165. člen ZPP).