Jedro

Eden od jamčevalnih zahtevkov, ki jih naročnik lahko uveljavi zoper izvajalca del, je tudi znižanje plačila (3. odst. 639. čl. OZ). Po določilu 640. čl. OZ se plačilo zniža v razmerju med vrednostjo izvršenega dela ob sklenitvi pogodbe brez napake in vrednostjo, ki bi jo tedaj imelo izvršeno delo z napako.

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje (kolikor je: ugotovljen obstoj terjatve tožeče stranke; delno ugotovljen neobstoj terjatve tožene stranke in ugodeno tožbenemu zahtevku tožeče stranke).

Obrazložitev

S sklepom in izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje: skrčenje zahtevka za 2.939.766,00 SIT s p.p. vzelo na znanje in postopek v tem delu ustavilo, sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v N. z dne 10.3.2004, pa v tem delu razveljavilo in (v zvezi s preostalim zahtevkom za plačilo 1.287.234,00 SIT s p.p.) razsodilo tako, da je ugotovilo, da je na dan 17.1.2005 obstajala terjatev tožeče stranke do tožene stranke v višini 1.363.848,90 SIT, ne pa tudi še za razliko do terjatve v skupni višini 1.588.975,75 SIT; ugotovilo, da je na dan 17.1.2005 obstajala terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 477.024,00 SIT, ne pa tudi še za razliko do terjatve v skupni višini 763.584,00 SIT; glede na ugotovitev obstoja prej navedenih terjatev na dan 17.1.2005 opravilo pobot do zneska 477.024,00 SIT; prej navedeni sklep o izvršbi delno vzdržalo v veljavi tako, da je tožena stranka dolžna v 15 dneh plačati tožeči stranki 886.824,90 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.1.2005 do plačila in izvršilne stroške v znesku 35.858,70 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.3.2004 do plačila, v preostalem in v neskrčenem delu, to je za razliko do zneska 1.287.234,00 SIT s p.p. ter za izvršilne stroške v znesku 8.411,30 SIT s p.p. pa zahtevek zavrnilo in razveljavilo navedeni sklep o izvršbi; toženi stranki naložilo, da mora v 15 dneh tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 162.301,87 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila.

Proti navedeni sodbi je smiselno v delu, v katerem je bilo tožbenemu zahtevku ugodeno (in kolikor je bil zavrnjen njen višji pobotni ugovor), tožena stranka po svojem pooblaščencu vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala njeno spremembo tako, da naj pritožbeno sodišče tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje. Trdi, da pri odpravljanju napak tožeče stranke ni šlo za večkratno sanacijo. Kot sledi iz pričanja F., P. in J., je odpravljanje napak potekalo tako, da je najprej J. pričel z deli, ki pa jih zaradi časovne stiske ni končal, zato je njegovo delo nadaljeval P. Tako da pri odpravljanju napak ni šlo za dve ločeni večkratni sanaciji, pač pa za dve fazi sanacije, ki sta jih samostojno opravili navedeni osebi. J. je odpravil najbolj moteče očitne napake, P. pa je njegovo delo glede očitnih napak dokončal, sam pa je odpravil tudi skrite napake oziroma tiste, ki so se pokazale kasneje. Delo J. in P. ni bilo v nikakršni zvezi z ojačitvijo podkonstrukcije fasade. Pri podkonstrukciji fasade in oken ni prišlo do ojačitev, kar je zatrjevala nasprotna stran, pač pa je bilo potrebno zaradi videza dele provizorične vertikalne konstrukcije, kjer je ta potekala pred okenskimi stekli, nad in pod oknom sidrati in odrezati. Tega dejstva izvedenec ni pravilno ocenil. Sodišče je kriterije glede nujnih in potrebnih del za odpravo napak tožeče stranke postavilo prestrogo in preozko. Pri tej presoji bi moralo upoštevati, da ima pritožnikov pobotni ugovor glede plačila stroškov, ki so bili potrebni za odpravo napak, naravo jamčevalnega in ne odškodninskega zahtevka. Pritožnik je zato mnenja, da je glede na vsebino jamčevalnega zahtevka, ki ima naravo objektivne odgovornosti, zadostil trditvenemu in dokaznemu bremenu glede nujnosti stroškov za odpravo napak, saj v konkretni zadevi ne gre za škodo, ki jo predstavljajo ti stroški, marveč za škodo, ki je nastala zaradi napak tožeče stranke. V zvezi z utemeljenostjo pobotnega ugovora glede računa J. d.o.o. A. št. 55/03 je sodišče, navkljub oceni izvedenca sklenilo, da tožeči stroškov tega računa ni moč naložiti. Ta sklep nasprotuje izvedenim dokazom, saj se je izvedenec v zvezi s tem računom jasno izrekel v prid pritožnika. Zaradi pomanjkljivega izvedenskega mnenja je sodišče presojo odgovornosti tožeče stranke zožilo le na očitne napake, ki so se odpravljale v prvi fazi sanacije. S tem je tožečo stranko neutemeljeno razbremenilo odgovornosti za skrite napake, ki so se odpravljale v drugi fazi sanacije. To pa nasprotuje 637. čl. v zvezi s 634. čl. OZ. B.N., direktor družbe P. d.o.o. je povedal, da je tožeča stranka dvakrat opravljala montažo oken, pa so se kljub temu pojavljale napake. Navedeni je povedal tudi, da napake še vedno obstajajo. Taisto je povedal tudi E.P., ki se s tovrstnim delom poklicno ukvarja. Imenovani je povedal, da je bilo delo tožeče stranke slabo opravljeno, čeprav naj bi bila okna že enkrat demontirana. Vzrok napakam naj bi bila slaba montaža, pojasnil je, kakšna dela je terjala sanacija in tudi povedal, da se taka napaka enostavno ne sme pojaviti, če okna slabo tesnijo, je zadeva popolnoma narobe. Izvedenec je v mnenju pojasnil, da so glede na opravljeno delo računi za odpravo napak v realnih mejah in da vsakdo, ki popravlja napake, za to porabi več časa kot prvi izvajalec. Iz gornjega sledi, da so napake dela tožeče stranke zaradi slabega materiala in napačne izvedbe del take, da jih v celoti sploh ni moč odpraviti. Prvostopni sodbi je očitati tudi kršitev postopka po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, saj ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne da preizkusiti, saj v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Pritožnik je ugovarjal pobot zaradi tega, ker mu je P. d.o.o. znižal plačilo v višini 15 %, zato je tudi pritožnik račun tožeče stranke glede na nesporen obstoj napak znižal za enak odstotek, torej za znesek 634.050,00 SIT. To pa predstavlja višino škode, ki jo je pritožnik zaradi toženčeve nepravilne izpolnitve obvez neposredno utrpel. Generalno pravilo o pogodbeni odškodninski odgovornosti iz 1. odst. 239. čl. OZ je konkretizirano v 2. odst. 637. čl. OZ, ki določa, da ima naročnik poleg jamčevalnih zahtevkov tudi pravico do povračila škode, ki mu je zaradi tega nastala. Tako je treba presojati tudi pritožnikovo oškodovanje za zmanjšano plačilo s strani P. d.o.o. Glede na gornje je pritožnik uveljavljal pobot iz naslova odškodnine, podani so vsi elementi odškodninske odgovornosti. Skladno s tem bi moralo sodišče obravnavati pobotni ugovor pritožnika in ne le na račun jamčevanja za stvarne napake, saj se ti dve obliki odgovornosti skladno z 2. odst. 637. čl. OZ ne izključujeta. Pritožnikov ugovor je skladen tudi s 640. čl. OZ. Navedenega pobotnega ugovora v izreku in obrazložitvi sodbe ni zaslediti, kar predstavlja prej navedeno kršitev pravil postopka. Pri presoji obsega utemeljenosti vtoževanega zneska bi bilo treba upoštevati celotno vsoto na račun jamčevanja za stvarne napake, s strani pritožnika plačane zneske in celotno škodo, ki jo je pritožnik zaradi tega utrpel. Ti dve nasprotni terjatvi je pritožnik uveljavljal v pobot in sta v celoti dokazno podprti. Tožeča stranka je imela možnost po notifikaciji naročnika sama odpraviti napake, a tega ni storila. Opozarja na zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja tudi zaradi dvoma v usposobljenost izvedenca za podajo mnenja. Na izvedenskem poročilu in tudi v žigu je navedeno, da je izvedenec sodni cenilec za stroje in opremo ter kovinsko in predelovalno opremo, torej za premičnine in ne nepremičnine. Po mnenju pritožnika ne premore ustreznega gradbenega in nepremičninskega znanja, zato rezultati njegovega sklepanja o odločilnih dejstvih niso pravilni.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik (sam in preko svojih podizvajalcev) za toženo stranko opravljal določena dela (predvsem dobava in montaža zastekljenih Alu oken na vzhodni, južni in zahodni fasadi), ki jih je ta prevzela na objektu družbe P. d.o.o. Da so bile ugotovljene napake po tožniku opravljenega dela, je ugotovilo na podlagi zaslišanja več prič (N., P., A.), kot ključne po vprašanju, kateri stroški so toženi stranki nastali zaradi odprave napak po tožniku opravljenega dela, pa je po mnenju pritožbenega sodišča utemeljeno štelo nekatere predložene listine, ki povzemajo stanje v času njihove sestave in katerih sestavljalci nedvomno tedaj njihove vsebine niso prilagajali šele kasnejšim potrebam postopka oz. ene ali druge stranke (dopis tožene stranke z dne 21.7.2003, zapisnik z dne 30.7.2003, obračun družbe S.L. d.o.o.).

Ker je bilo po izvedenem dokaznem postopku s strani sodišča prve stopnje ugotovljeno, da so okna slabo tesnila, da niso bila postavljena v isti višini, da so se pojavljale reže,... in ker je ta okna montiral tožnik, velja domneva, da vzrok za napako izvira iz njegove sfere in je zato tudi dolžan v primeru, kakršen je obravnavni, ko je tožena stranka namesto tožnika odpravljala te napake, povrniti toženi stranki stroške, ki so bili potrebni za odpravo teh napak (prim. 3. odst. 639. čl. Obligacijskega zakonika, OZ). V obravnavanem primeru je tožena stranka iz naslova stroškov za odpravo napak uveljavljala tudi dvakratno demontažo in montažo spornih oken, vendar pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ena demontaža in montaža nista bili povezani z odpravo napak po tožniku opravljenega dela, ampak zaradi potrebe po ojačitvi podkonstrukcije zaradi njene ukrivitve (dopis tožene stranke z dne 21.7.2003, zapisnik z dne 30.7.2003, obračun družbe S.L. d.o.o., izpovedba priče T.). Glede na to je utemeljen njegov zaključek, da z odpravo napak po tožniku opravljenega dela niso bili povezani stroški ravnanja podkonstrukcije, kar ja zaračunala družba S.L. d.o.o., ki je v tem okviru upoštevala tudi demontažo in montažo oken, katero je zanjo opravila družba J. d.o.o. (dalje: J.), ki je za to delo izstavila račun št. 55/03 z dne 4.8.2003 v znesku 140.400,00 SIT; gre za to, da je navedeno delo bilo opravljeno v času, ko se je po ugotovitvah sodišča prve stopnje najprej reševal problem ukrivitve podkonstrukcije in tedaj opravljena dela niso bila posledica odprave po tožniku nekvalitetno opravljenih del (avgust 2003), medtem ko je P. (A.E.P. s.p.) dela opravljal šele jeseni 2003, na navedeno obdobje se nanašajo nekateri njegovi računi. Glede na to se pokaže, da ni utemeljena pritožbena trditev, češ da sta oba, tako J. kot tudi P. odpravljala napake tožnikovega dela (prvi da naj bi z deli pričel, jih zaradi časovne stiske ne dokončal, zato naj bi njegovo delo nadaljeval P.), in da naj bi šlo le za dve fazi sanacije tožnikovih napak; ravno tako pa ni utemeljena v delu, ko trdi, da delo J. ni bilo v nikakršni zvezi z ojačitvijo podkonstrukcije fasade, saj je iz obračuna družbe S.L. d.o.o., ki je to ojačitev opravljala, razvidno, da je tedaj prišlo do demontaže in ponovne montaže oken fasade, to pa je kot pripravljalna dela zanjo opravil J. in na ta dela se nanaša račun št. 55/03. Res je, kar v zvezi s tem računom izpostavlja pritožnik, in sicer, da je v tem postopku postavljeni izvedenec M.T. menil, da gre za dela, povezana s tožnikovimi napakami opravljenega dela, vendar je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da temu ni tako, potem ko je na podlagi preostalih dokazov ugotovilo, da so bila dela v avgustu 2003 opravljena zaradi sanacije podkonstrukcije, sporni račun pa kot datum opravljene storitve navaja 4.8.2003, zato je logičen zaključek sodišča prve stopnje, da je bil izstavljen v zvezi s sanacijo podkonstrukcije. Pritožnik tudi trdi, da imenovani izvedenec M.T. ne premore ustreznega znanja za ocenjevanje napak, utemeljenosti sanacije vgrajenih oken ter vprašanj v zvezi s podkonstrukcijo, zato njegovi izsledki niso pravilni; pritožbeno sodišče v zvezi s tem ugotavlja, da ob tem, da tožena stranka takšnih trditev v postopku na prvi stopnji ni uveljavljala, ni niti konkretno navedla, katere ugotovitve izvedenca zaradi njegove zatrjevane neustrezne usposobljenosti, niso pravilne. Zato teh trditev ni mogoče upoštevati. Glede na mnenje imenovanega izvedenca in upoštevaje zgoraj obrazloženo, je sodišče prve stopnje od zneska 763.584,00 SIT, ki ga je uveljavljala tožena stranka v pobot iz naslova stroškov za odpravo napak tožnikovega dela, utemeljeno zavrnilo znesek 286.560,00 SIT (3.120,00 SIT po računu št. 71/03 glede na mnenje izvedenca; 140.400,00 SIT po računu št. 55/03 J. d.o.o. in 143.040,00 SIT po obračunu S.L. d.o.o.).

Eden od jamčevalnih zahtevkov, ki jih naročnik lahko uveljavi zoper izvajalca del, je tudi znižanje plačila (3. odst. 639. čl. OZ). Po določilu 640. čl. OZ se plačilo zniža v razmerju med vrednostjo izvršenega dela ob sklenitvi pogodbe brez napake in vrednostjo, ki bi jo tedaj imelo izvršeno delo z napako. Tožena stranka je iz naslova manjvrednosti del uveljavljala znižanje plačila za 15 %, tj. za znesek 634.050,00 SIT. V tem postopku postavljeni izvedenec je dejansko ugotovil obstoj napak, ki se kažejo v estetskem videzu in je ocenil, da je tožnikovo delo zato manj vredno za 266.490,00 SIT (brez davka), kar po ugotovitvi sodišča prve stopnje skupaj z DDV predstavlja znesek 319.788,00 SIT. Zaključek sodišča prve stopnje v tem delu je po mnenju pritožbenega sodišča pravilen, prav tako pa tudi odločitev, ki je takšna, da je sodišče prve stopnje najprej znižalo terjatev tožeče stranke po računu št. 89/2003 od 4.227.000,00 SIT za navedeni znesek, zatem pa najprej upoštevalo delno plačilo, zatem pa še priznano v pobot uveljavljeno terjatev. Ne drži pritožbena trditev, češ da naj bi tožena stranka uveljavljala tudi znižanje plačila v znesku 634.050,00 SIT v obliki pobota, saj je iz njene vloge z dne 5.11.2004, na katero se sklicuje tudi v pritožbi, razvidno, da je uveljavljala v pobot le znesek 763.584,00 SIT iz naslova stroškov za odpravo napak, znesek 634.050,00 SIT pa kot znižanje tožnikovega računa št. 89/03. Ker je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, nanj pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo nobene zatrjevanje kršitve določb pravdnega postopka in niti takšne, na katero pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.