Jedro

Upnik ima pravico zahtevati nazaj tisto, kar je iz določenega razloga plačal, pa čeprav ni bil dolžan, če si je to pravico pridržal ali če je plačal, da bi se izognil sili. Če kdo kaj plača, ne da bi bil v zmoti in tudi ni prisiljen, se šteje, da je privolil v prikrajšanje. Tožeča stranka ni bila v zmoti glede dejanskih okoliščin, saj je po nepravnomočni sodbi izplačala odškodnino v višini, ki je bila zanjo nesporna (za razliko do višine dosojene odškodnine se je pritožila) in bi prav tako lahko plačala stroške v zanjo nesporni višini. Tožeča stranka je pred izplačilom razpolagala z vsemi potrebnimi podatki, kot strokovnjak na področju zavarovalništva je seznanjena s pravnimi predpisi, toženkama je izplačala odškodnino in pravdne stroške na podlagi nepravnomočne sodne odločbe potem, ko se je zoper prvostopenjsko sodbo sama pritožila. Ni šlo za nikakršno grožnjo z izvršbo, kot neutemeljeno trdi v pritožbi, saj sama pove, da je plačala na podlagi sodbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta toženi stranki dolžni nerazdelno plačati tožeči stranki znesek 993,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 238.200,00 SIT od 31.10.2002 do 31.12.2006 in od zneska 993,99 EUR od 1.1.2007 dalje do plačila in tožeči stranki naložilo, da je dolžna v 15-ih dneh toženi stranki povrniti 475,56 EUR stroškov pravdnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

Proti sodbi se pritožuje tožeča stranka po pooblaščencu zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku. Navaja, da je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na vračilo stroškov postopka, ki jih je tožnica plačala toženkama na podlagi nepravnomočne sodbe, katere izrek o stroških postopka je bil spremenjen po vloženi pritožbi. Sodišče utemeljuje razsodbo z navedbo, da je tožena stranka sporne stroške plačala, zavedajoč se, da jih sploh ni dolžna plačati in da je v smislu določil 191. čl. OZ plačala stroške po prosti volji in si pri tem ni pridržala pravice, da lahko zahteva plačani znesek nazaj. Stališče sodišča prve stopnje je zmotno, saj tožeča stranka ni plačala spornih stroškov prostovoljno, vedoč, da tega ni dolžna storiti, ampak je sporni znesek plačala na podlagi sodbe, ki sicer ni bila pravnomočna, vendar bi v primeru neuspeha pritožbe bila podlaga za izvršbo. Šele iz prejete drugostopenjske sodbe je tožeča stranka izvedela, da stroškov postopka ni dolžna plačati v znesku, ki je predmet tega spora. Zmotna je tudi obrazložitev izpodbijane sodbe, da si tožeča stranka ni pridržala pravice zahtevati nazaj spornega zneska, saj je z vložitvijo pritožbe jasno izkazala svoj namen, da bo v primeru uspeha pritožbe zahtevala nazaj tisto, kar je plačala na podlagi morebitno spremenjene sodbe. Izpodbijana sodba se neutemeljeno sklicuje na sodne odločbe, ki so obravnavale drugačne primere, ko so se neupravičena plačila opravila brez sodne odločbe, v tem primeru pa je podlaga za plačilo bila odločba sodišča, ki je kot pravna podlaga pozneje odpadla.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka v predmetni zadevi je bila po sodbi opr. št. P 1 z dne 27.2.2001 dolžna plačati odškodnino ml. A. A. v višini 1.000.000,00 SIT in L. K. v višini 4.500.000,00 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi ter jima povrniti stroške postopka v znesku 672.593,00 SIT. Zoper sodbo se je pritožila, izpodbijala je samo dosojeno odškodnino L. K. nad 3.500.000,00 SIT. Dne 6.7.2001 je po nepravnomočni sodbi plačala L. K. 3.500.000,00 SIT in A. A. 1.000.000,00 SIT z obrestmi in stroške v znesku 672.593,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.2.2001 do 4.6.2001. Sodišče druge stopnje je s sodbo z dne 2.7.2002 znižalo odškodnino L. K. na 3.500.000,00 SIT in posledično stroške na 449.435,00 SIT. Tožeča stranka je s predmetno tožbo zahtevala od toženk plačilo razlike med izplačanimi in pravnomočno dosojenimi stroški v znesku 223.158,00 SIT in izplačane obresti v znesku 15.042,00 SIT, skupaj 238.200,00 SIT, kolikor sta potrditvah tožeče stranke toženki neupravičeno pridobili.

Preizkus izpodbijane sodbe je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo vsa za odločitev pomembna dejstva in pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo nobene kršitve postopka, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti in so naštete v 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z razlogi sodišča prve stopnje. Sprejeta odločitev je po presoji pritožbenega sodišča pravilna, ker je ugotovljeno dejansko stanje utemeljevalo uporabo 211. člena Zakona o obligacijskih razmerjih – ZOR (ki je veljal v času nastanka spornega razmerja med strankama in se uporablja po določbi 1060. člena Obligacijskega zakonika – OZ), povsem enako določbo pa ima 191. člen sedaj veljavnega OZ. Po tem določilu ima upnik pravico zahtevati nazaj tisto, kar je iz določenega razloga plačal, pa čeprav ni bil dolžan, če si je to pravico pridržal ali če je plačal, da bi se izognil sili. Če kdo kaj plača, ne da bi bil v zmoti in tudi ni prisiljen, se šteje, da je privolil v prikrajšanje. Tožeča stranka ni bila v zmoti glede dejanskih okoliščin, saj je po nepravnomočni sodbi izplačala odškodnino v višini, ki je bila zanjo nesporna (za razliko do višine dosojene odškodnine se je pritožila) in bi prav tako lahko plačala stroške v zanjo nesporni višini. Tožeča stranka je pred izplačilom razpolagala z vsemi potrebnimi podatki, kot strokovnjak na področju zavarovalništva je seznanjena s pravnimi predpisi, toženkama je izplačala odškodnino in pravdne stroške na podlagi nepravnomočne sodne odločbe potem, ko se je zoper prvostopenjsko sodbo sama pritožila. Ni šlo za nikakršno grožnjo z izvršbo, kot neutemeljeno trdi v pritožbi, saj sama pove, da je plačala na podlagi sodbe, ki res ni bila pravnomočna, vendar bi bila v primeru neuspeha pritožbe podlaga za izvršbo, torej šele po pravnomočnosti. Sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotavlja, da tožeča stranka ni navedla in tudi ne dokazala, da si je ob opravljenem plačilu pridržala pravico zahtevati vrnitev plačanega zneska. Neutemeljene so pritožbene trditve, da je z vložitvijo pritožbe jasno izkazala svoj namen, da bo v primeru uspeha s pritožbo na podlagi morebitne spremenjene sodbe zahtevala nazaj tisto, kar je (preveč) plačala. Svoje nestrinjanje s plačilom bi morala jasno izraziti in sporočiti nasprotni stranki, da bo to zahtevala nazaj. Ker tožeča stranka tega ni storila, nima povračilnega zahtevka, kot je pravilno odločilo sodišče prve stopnje. Pritožba iz navedenih razlogov ni utemeljena in jo je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (člen 353 ZPP).