Jedro

Kdo je v času storitve očitanega prekrška nastopal v funkciji predsednika uprave, predstavlja odločilno dejstvo za ugotovitev odgovornosti odgovorne osebe in tudi za ugotovitev odgovornosti pravne osebe, katere odgovornost za očitani prekršek temelji na opustitvi dolžnega nadzorstva njene odgovorne osebe.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne Okrajnemu sodišču v Ljutomeru v novo sojenje.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ, Ministrstvo za kmetijstvo in okolje, Inšpektorat RS za kmetijstvo in okolje, Inšpekcija za okolje in naravo, OE Koper, Izpostava Postojna, je pravni osebi E. d.d. in odgovorni osebi pravne osebe U. B. izdal odločbo o prekršku št. 710-1895/2012-5 z dne 10. 5. 2013 zaradi prekrška pravne osebe po četrti točki prvega odstavka 161. člena Zakona o varstvu okolja (v nadaljevanju ZVO-1) in zaradi prekrška odgovorne osebe pravne osebe po tretjem odstavku v zvezi s 4. točko prvega odstavka 161. člena ZVO-1, s katero je storilcema na podlagi 21. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) izrekel opomin. Zoper odločbo o prekršku sta storilca vložila zahtevi za sodno varstvo, ki ju je Okrajno sodišče v Ljutomeru s sodbo ZSV 85/2014 z dne 8. 1. 2015 kot neutemeljeni zavrnilo.

2. Zoper pravnomočno sodbo je vrhovni državni tožilec vložil zahtevo za varstvo zakonitosti in predlagal, da Vrhovno sodišče zaradi kršitve 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1 izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču v novo sojenje. V zahtevi navaja, da iz odločbe o prekršku izhaja, da je pravna oseba v obdobju med 29. 2. in 17. 3. 2012 izvedla poseg v prostor brez pravnomočnega okoljevarstvenega dovoljenja, in sicer je bila izkopana gradbena jama z zabetoniranimi temelji, vse v zvezi s pričetkom gradnje vetrne elektrarne R., na podlagi veljavnega gradbenega dovoljenja. Odgovorna oseba U. B. naj bi, kot predsednik uprave pravne osebe, opustil dolžno nadzorstvo, ko je dopustil, da je pravna oseba izvedla omenjeni poseg v prostor. Odgovorna oseba je v izjavi o prekršku navajala, da je mandat predsednika uprave E. d.d. nastopila dne 29. 6. 2012, zato ne more biti odgovorna za prekršek. V zahtevi za sodno varstvo se je sklicevala na to izjavo, in prekrškovnemu organu očitala, da se ni izjavil do vseh navedb kršiteljev. Navedba, da U. B. v času storitve očitanega prekrška ni bil zakoniti zastopnik E. d.d., je odločilna za ugotovitev odgovornosti storilca za prekršek, do nje pa se ni opredelil niti prekrškovni organ, niti sodišče, zato je po prepričanju vrhovnega državnega tožilca podana bistvena kršitev določb postopka o prekršku po 8. točki prvega odstavka 155. člena ZP-1. 3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakon o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1, poslalo storilcema. Storilka prekrška, E. d.d. v odgovoru soglaša z navedbami zahteve, izpostavlja pa dve pomembni zatrjevanji, in sicer neskladje med Zakonom o graditvi objektov (ZGO-1) in ZVO-1 ter da je bil obravnavani poseg opravljen na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja, ki ni bilo nikoli odpravljeno, razveljavljeno ali spremenjeno. Oseba, ki ravna v skladu s pravnomočno odločbo, tako ne bi smela nositi nobenih škodljivih posledic oziroma je ne bi smela doleteti nobena sankcija, niti opomin.

B.

4. Uvodoma Vrhovno sodišče pojasnjuje, da po določbi drugega odstavka 169. člena ZP-1 zahtevo za varstvo zakonitosti lahko vloži le državni tožilec, zato Vrhovno sodišče navedb storilke, kolikor presegajo navedbe zahteve za varstvo zakonitosti, ni obravnavalo.

5. Obveznost sodišča, da svojo odločitev obrazloži, izhaja iz 22. člena Ustave Republike Slovenije, kot je to v svojih odločbah že večkrat poudarilo Ustavno sodišče (tako tudi v odločbi Up-399/05 z dne 15. 5. 2008). Sodišče se mora z navedbami strank seznaniti ter se do njih, če so dopustne in za odločitev pomembne, v obrazložitvi sodne odločbe tudi opredeliti. Pri tem sodišče ni dolžno posebej odgovarjati na vsak pravni argument stranke, mora pa se opredeliti do tistih, ki so za presojo spora odločilni. Za zagotovitev pravice do poštenega sojenja kot tudi za zagotovitev zaupanja v sodstvo je pomembno, da stranka, če njenemu zahtevku ali pravnemu sredstvu ni ugodeno, lahko spozna, da se je sodišče z njenimi argumenti seznanilo in jih obravnavalo, ter da ne ostane v dvomu, ali jih sodišče ni enostavno prezrlo.

6. Iz izreka pravnomočne odločbe o prekršku izhaja, da je pravna oseba E. d.d. zaradi opustitve dolžnega nadzorstva odgovorne osebe U. B. ravnala v nasprotju z določbo prvega odstavka 63. člena ZVO-1 in v obdobju med 29. 2. in 17. 3. 2012 izvedla poseg v prostor brez pravnomočnega okoljevarstvenega soglasja, s čimer je storila prekršek po četrti točki prvega odstavka 161. člena ZVO-1. Odgovorna oseba U. B., zaposlen pri pravni osebi E. d.d. kot predsednik uprave, je kot oseba odgovorna za zakonitost poslovanja pravne osebe, opustila dolžno nadzorstvo s tem, ko je dopustila, da je pravna oseba E. d.d., v nasprotju s prvim odstavkom 63. člena ZVO-1 v obdobju od 29. 2. do 17. 3. 2012 izvedla poseg v prostor brez pravnomočnega okoljevarstvenega soglasja, s čimer je storila prekršek po tretjem odstavku 161. člena ZVO-1. 7. Kot pravilno ugotavlja vrhovni državni tožilec, je odgovorna oseba U. B. v prekrškovnem postopku izpodbijal ugotovitev prekrškovnega organa, da je bil v času storitve očitanega prekrška (29. 2. do 17. 3. 2012) direktor E. d.d. V izjavi o prekršku z dne 17. 12. 2012 je navajal, da je mandat predsednika uprave E. d.d. nastopil dne 29. 6. 2012 in predlagal vpogled v Poslovni register oziroma sodni register. V zahtevi za sodno varstvo je ponovno zatrjeval, da v času izvedbe posega še ni bil zakoniti zastopnik pravne osebe E. d.d, vendar se do njegovih navedb ni opredelil niti prekrškovni organ, niti sodišče. Kdo je v času storitve očitanega prekrška nastopal v funkciji predsednika uprave, predstavlja odločilno dejstvo za ugotovitev odgovornosti odgovorne osebe in tudi za ugotovitev odgovornosti pravne osebe, katere odgovornost za očitani prekršek temelji na opustitvi dolžnega nadzorstva njene odgovorne osebe.

8. Vrhovno sodišče ugotavlja, da uveljavljana bistvena kršitev določb postopka o prekršku po 8. točki prvega odstavka 155. člena ZP-1 ni podana. Za takšno kršitev gre, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje sam sebi ali razlogom sodbe; ali če sodba nima razlogov oziroma so razlogi nerazumljivi. Sodba nima razlogov, če sploh nima obrazložitve ali če nima obrazložitve o katerih izmed odločb, vsebovanih v izreku(1). V konkretnem primeru pa gre za kršitev določbe drugega odstavka 167. člena v zvezi s tretjim odstavkom 59. člena ZP-1, ki je podana, če sodišče v obrazložitvi sodbe v celoti ne oceni bistvenih in pravno relevantnih navedb zahteve za sodno varstvo, kar vpliva na zakonitost sodbe. Dejstvo, da se sodišče ni opredelilo do navedb U. B., da v času storitve očitanega prekrška še ni bil zakoniti zastopnik E. d.d., je po presoji Vrhovnega sodišča vplivalo na zakonitost sodbe, saj je bila s tem storilcu v postopku kršena pravica do učinkovitega pravnega sredstva in poštenega sojenja (drugi odstavek 155. člena ZP-1). Vrhovno sodišče ocenjuje, da je zato okrajno sodišče zagrešilo bistveno kršitev določbe iz drugega odstavka 155. člena v zvezi z drugim odstavkom 167. člena v zvezi s tretjim odstavkom 59. člena ZP-1. C.

9. Glede na navedeno se je Vrhovno sodišče odločilo, da na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi ter zadevo vrne Okrajnemu sodišču v Ljutomeru v novo odločanje.

(1) Tako tudi sodba VS RS IV Ips 70/2013 z dne 9. 7. 2013.