Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Pri valorizaciji že pravnomočno prisojenega in že plačanega zneska imaterialne škode je za izračun valorizirane vrednosti potrebno vzeti tečaj DEM na dan razsoje in ne na dan plačila, ker gredo tožeči stranki prisojene zakonite zamudne obresti od dneva razsoje dalje pa vse do plačila.
Pritožbi se ugodi in se izpodbijano sodbo spremeni tako, da njen izrek glasi: "Tožena stranka Z.T. d.d. L., Območna enota L., Poslovna enota D.- K. je dolžna plačati tožeči stranki T.Č. odškodnino v znesku 1.353.125,00 SIT (en milijon tristotriinpetdesettisoč stopetindvajset tolarjev) z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopne sodbe to je 2.10.1995 dalje do plačila v 15 dneh.
V presežku se tožbeni zahtevek zavrne." Pritožbi se ugodi tudi v delu izpodbijanja stroškovnega izreka in se izrek o pravdnih stroških prvostopne sodbe razveljavi ter v tem obsegu vrne zadevo istemu sodišču v novo odločanje.
Obravnavana zadeva je pred pritožbenim sodiščem že tretjič. Tokrat je prvostopno sodišče z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki dolžnost plačila odškodnine za imaterialno škodo, ki jo je utrpela tožnica v škodnem dogodku - prometni nezgodi dne 24.9.1990 v T., in sicer v znesku 1.965.253,20 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopne sodbe to je 2.10.1995 dalje do plačila.
Glede na uspeh v pravdi je toženi stranki naložilo tudi povrnitev pravdnih stroškov tožeči stranki v znesku 323.652,50 SIT, prav tako z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopne sodbe dalje.
V presežku je tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo.
Obsodilni del citirane sodbe v obsegu nad zneskom 1.353.125,00 SIT ter odločitev o pravdnih stroških izpodbija tožena stranka, ki uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava - iz druge in tretje točke prvega odstavka 353. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Pritožba predlaga spremembo izpodbijanega obsodilnega dela tako, da pritožbeno sodišče zahtevek tožnice nad zneskom 1.353.125,00 SIT zavrne ter ponovno odloči o pravdnih stroških oziroma sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi ter v tem obsegu vrne zadevo istemu sodišču v novo sojenje.
Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila in se zoper zavrnilni del sodbe ni pritožila, tako da je v tem obsegu sodba že pravnomočna.
Pritožba je utemeljena.
Po pregledu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila tožeči stranki s sodbo sodišča prve stopnje z dne 14.1.1992, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru in sodbo Vrhovnega sodišča v Ljubljani, že pravnomočno prisojena odškodnina za imaterialno škodo v znesku 650.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje v tem obsegu pravnomočne sodbe sodišča prve stopnje to je 14.1.1992 dalje do plačila. Ta znesek imaterialne škode je tožena stranka plačala 9.4.1993; prvostopno sodišče pa ga je ob ugotovljeni višini imaterialne škode v času izdaje izpodbijane sodbe - v znesku 2.800.000,00 SIT tudi upoštevalo tako, da ga je v soglasju s strankama valoriziralo z uporabo valutne klavzule - srednjega tečaja DEM, veljavnem na dan plačila zneska - 9.4.1993, kar izpodbija pritožba in na dan razsoje - 2.10.1995. Glede na takšen način valoriziranja že pravnomočno prisojenega in tudi plačanega zneska imaterialne škode pa se pokaže pritožbeni očitek, ki izpodbija ravno to, utemeljen. Prvostopno sodišče je namreč zmotno uporabilo materialno pravo, ko je za izračun valorizirane vrednosti pravnomočno prisojenega zneska 650.000,00 SIT vzelo srednji tečaj DEM na dan plačila - 9.4.1993, namesto tečaja na dan razsoje to je 14.1.1992, saj gredo tožeči stranki od tega dne dalje od prisojenega zneska pa vse do plačila prisojene zakonite zamudne obresti. Te obresti namreč nadomestujejo valorizacijo, hkrati pa so tudi civilna sankcija zaradi škode, ki je tožeči stranki nastala zaradi zamude tožene stranke.
Ob pravilni valorizaciji že pravnomočno prisojenega zneska bi moralo sodišče prve stopnje uporabiti srednji tečaj DEM na dan razsoje to je 14.1.1992. Na ta dan je po podatkih spisa znašal srednji tečaj 100 DEM 3.732,97 SIT (l. št. 38 v spisu), 650.000,00 SIT pa 17.416,93 DEM; na dan 2.10.1995, ko je sodišče prve stopnje ugotovilo pravično in primerno denarno odškodnino za imaterialno škodo po cenah in razmerah na ta dan, pa je znesek 17.416,93 DEM glede na srednji tečaj 100 DEM, ki je na dan 2.10.1995 znašal 8.309,46 SIT (l. št. 80 v spisu) ustrezal znesku 1.447.172,00 SIT. Od prisojene odškodnine imaterialne škode v višini 2.800.000,00 SIT (višino odškodnine pritožba ne izpodbija) je ob pravilni uporabi materialnega prava potrebno odšteti valoriziran znesek 650.000,00 SIT, valoriziran ob upoštevanju tečaja DEM na dan prisoje - 14.1.1992 in na dan izdaje izpodbijane sodbe - 2.10.1995 v znesku 1.447.172,00 SIT in tako bi bila tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati še znesek 1.352.827,30 SIT; ker pa pritožba izpodbija sodbo le nad zneskom 1.353.125,00 SIT, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke nad zneskom 1.353.125,00 SIT kot neutemeljen zavrnilo - četrta točka 373. člena ZPP.
Sprememba odločitve o glavni stvari bi imela za posledico tudi spremembo izreka o pravdnih stroških, vendar je pritožbeno sodišče glede teh pritožbi ugodilo in izrek o stroških razveljavilo ter v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje - tretja točka 380. člena ZPP.
Razlogi izpodbijane sodbe, ki se nanašajo na izrek o stroških so namreč v nasprotju s podatki spisa, saj je tožena stranka hkrati z vložitvijo vloge, za katero je potrebno plačati sodno takso, priglasila le to, kar pa prvostopno sodišče ni upoštevalo, kar bo pri ponovnem odločanju moralo. Istočasno pa naj prvostopno sodišče tudi ugotovi, ali je sodna taksa bila že plačana in v kolikor ni bila plačana naj oceni, ali je njena izterjava glede na zastaranje pravice zahtevati plačilo sodne takse (9. člen Zakona o sodnih taksah), sploh mogoča. Po oceni pritožbenega sodišča takse, ki je ni mogoče izterjati, toženi stranki tudi ni mogoče priznati kot pravdni strošek.