Jedro

Po določbah 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Uradni list RS, št. 14/90, 5/91, 71/93) se disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja lahko izreče za vse hujše kršitve delovnih obveznosti, ki so določene z ustrezno pravno normo, če ima kršitev posledice, med katerimi zakon omenja tudi motenje delovnega procesa. Izvršitev tega disciplinskega ukrepa je mogoče pogojno odložiti za čas, ki ga določa zakon (90. člen ZDR). Revizijsko sodišče ugotavlja, da je bilo v dokaznem postopku dokazano, da je tožnik s svojim ravnanjem, ko je med delovnim časom zbadal sodelavca pod rebra in mu govoril o lastnih družinskih razmerah ter s tem ko je sodelavcu kazal pištolo ter ga s tem vznemirjal pri delu, storil hujšo disciplinsko kršitev, ki mu je bila očitana. S tem je motil sodelavce pri delu in normalni tek delovnega procesa.

Izrek

Reviziji se zavrneta.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika in odločitvi disciplinskih organov z dne 22.6.1993 ter 23.8.1993 tožene stranke spremenilo tako, da je tožnika oprostilo dveh disciplinskih kršitev, za katere je ugotovilo, da sta zastarali. Za preostali dve disciplinski kršitvi je sodišče potrdilo izrečeni disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Ugotovilo je, da je tožnik nadlegoval sodelavce pri delu in jim grozil, ter da je zapuščal organizacijo tožene stranke po nedovoljenih poteh.

Na pritožbo tožnika je sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožniku za omenjeni disciplinski kršitvi ukrep prenehanja delovnega razmerja pogojno odložilo za dobo enega leta.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje sta tožnik in toženec vložila pravočasni reviziji.

Tožnik pravnomočno sodbo izpodbija zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in navaja, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, da so razlogi sodbe nejasni. Sodbo pa izpodbija tudi zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V sodbi ni navedeno, ali je bil tožnik na zdravljenju ali na prestajanju zaporne kazni. Sodišče se sklicuje na izpoved priče P., ki v postopku sploh ni bil zaslišan. Med tožnikom in to pričo ni bilo izvedeno soočenje, čeprav ga je tožnik predlagal. V sodbi ni razlogov o tem, ali je tožnik storil kršitev v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti. Prav tako v sodbi tudi ni razlogov o tem, ali gre pri očitanih ravnanjih sploh za disciplinske kršitve. Disciplinske kršitve niso takšne, da se zanje izreče ukrep prenehanja delovnega razmerja, saj tožnik nikakor ni motil teka delovnega procesa. Nepravilna je odločitev pritožbenega sodišča, ki je tožniku priznalo obstoj delovnega razmerja le do junija 1995, saj je takrat odšel na zdravljenje, zato mu po določilih 1. odstavka 76. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur. list SFRJ, št. 60/89, 42/90) ne more prenehati delovno razmerje do dneva ponovega nastopa dela. Predlaga, da revizijsko sodišče sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da tožnika oprosti ter toženi stranki naloži povrnitev pravdnih stroškov s pripadki ali podrejeno, da sodbo spremeni tako, da je tožena stranka dolžna priznati tožniku vse pravice iz delovnega razmerja do dneva ponovne zaposlitve.

Tožena stranka vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbeno sodišče je ocenilo, da kvalifikatorni elementi za izrek najstrožjega disciplinskega ukrepa sicer obstajajo, da pa je sodišče prve stopnje premalo upoštevalo tožnikove negativne osebne lastnosti. Tožnikova nedopustna ravnanja niso le posledice možganske okvare, ki jo je tožnik utrpel v prometni nesreči dne 31.12.1991. Pretirano poudarjanje posledic nesreče kot vzroka za tožnikove kršitve, pomeni zmotno uporabo materialnega prava, saj se pogojna odložitev izrečenega disciplinskega ukrepa lahko uporabi le, če obstaja "pozitivna prognoza", torej če je utemeljeno pričakovati, da delavec v prihodnje ne bo več kršil delovnih obveznosti. V tožnikovem primeru takšne prognoze ni. Iz značaja tožnika izhaja, da bo tožnik nadaljeval s kršitvami. Na to kaže okoliščina, da je bil tožnik kasneje, po storitvi disciplinskih kršitev obsojen za kaznivo dejanje. Tožena stranka predlaga, da revizijsko sodišče sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da zavrne pritožbo tožnika in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Podrejeno predlaga, da revizijsko sodišče razveljavi sodbo sodišča druge stopnje in zadevo vrne v ponovno sojenje temu sodišču. Stroške tožene stranke naj sodišče naloži v plačilo tožniku skupaj s pripadki.

Reviziji sta bili v skladu z določbo 390. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77 - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94) vročeni nasprotni stranki, ki nanju nista odgovorili, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o revizijah ni izjavilo.

Reviziji nista utemeljeni.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Zato revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP/77 ter na pravilno uporabo materialnega prava (določba 386. člena ZPP/77). Pri preizkusu izpodbijane sodbe revizijsko sodišče te kršitve ni ugotovilo.

Po določbah 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Uradni list RS, št. 14/90, 5/91, 71/93) se disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja lahko izreče za vse hujše kršitve delovnih obveznosti, ki so določene z ustrezno pravno normo, če ima kršitev posledice, med katerimi zakon omenja tudi motenje delovnega procesa. Izvršitev tega disciplinskega ukrepa je mogoče pogojno odložiti za čas, ki ga določa zakon (90. člen ZDR). Revizijsko sodišče ugotavlja, da je bilo v dokaznem postopku dokazano, da je tožnik s svojim ravnanjem, ko je med delovnim časom zbadal sodelavca Z. D. pod rebra in mu govoril o lastnih družinskih razmerah ter s tem ko je sodelavcu P. kazal pištolo ter ga s tem vznemirjal pri delu, storil hujšo disciplinsko kršitev, ki mu je bila očitana. S tem je motil sodelavce pri delu in normalni tek delovnega procesa.

Pritožbeno sodišče je ravnalo pravilno, ko je izvršitev izrečenega disciplinskega ukrepa pogojno odložilo, saj je ugotovilo, da pri presoji dokazov, ki so bili zbrani v postopku pred sodiščem prve stopnje, ni bilo dovolj upoštevano mnenje izvedenca medicinske stroke ter medicinska dokumentacija o spreminjanju tožnikovega zdravstvenega stanja ter o njegovi psihosocialni rehabilitaciji. Tožena stranka torej v reviziji neutemeljeno zatrjuje, da pri tožniku ni utemeljeno pričakovati, da ne bo ponavljal kršitev. Iz zbranih dokazov je razvidno, da obstaja velika verjetnost, da tožnik ne bo ponavljal kršitev delovnih obveznosti, pogojno odložitev izvršitve ukrepa prenehanja delovnega razmerja tožniku pa utemeljuje tudi sorazmerno majhna teža kršitev, ki jih je storil tožnik.

Pritožbeno sodišče je svojo odločitev oprlo na ustrezna zakonska določila in preizkusilo, ali so za pravilno uporabo materialnega prava v zadostnem obsegu ugotovljena odločilna dejstva. Revizija tožnika neutemeljeno navaja, da so razlogi sodbe nejasni, ter da v postopku niso bila ugotovljena odločilna dejstva. Pritožbeno sodišče se je opredelilo do vprašanja prištevnosti in stopnje krivde tožnika, do okoliščin, v katerih so bile kršitve storjene, do tega, za katere kršitve je tožnik odgovoren in kakšno sankcijo mu je mogoče izreči za omenjene kršitve, kot tudi do tega, zakaj mu je bilo mogoče izreči ukrep prenehanja delovnega razmerja. Ugotovilo je, da je bila priča P. v postopku zaslišan, da predlagatelj v času storitve kršitev ni bil bistveno zmanjšano prišteven, ter da ni dvoma, da so ravnanja, ki jih je storil tožnik disciplinske kršitve, kot jih opredeljuje splošni akt tožene stranke. V postopku je bilo dokazano, da so zaradi tožnikovih nedopustnih ravnanj nastale tudi motnje v delovnem procesu. Sodišče je ustrezno obrazložilo, zakaj je bilo mogoče izvršitev disciplinskega ukrepa pogojno odložiti. Tožnik v reviziji zatrjuje dejstva, do katerih sta se sodišči v dokaznem postopku opredelili, zato v tem delu v bistvu izpodbija pravilnost ugotovitve dejanskega stanja, čeprav revizija iz tega razloga ni dopustna.

Po določilih 2. odstavka 395. člena ZPP/77 je revizijsko sodišče preizkusilo, ali je bilo dejansko stanje popolno ugotovljeno, oziroma ali bi lahko bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno zaradi zmotne uporabe materialnega prava, kar pa v konkretnem primeru ni bilo ugotovljeno.

Določbe ZPP in ZTPDR je revizijsko sodišče smiselno uporabilo na podlagi prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 45/I/94) kot predpise Republike Slovenije.