Jedro

Po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje utemeljen sum, da je obdolženec storil očitana mu kazniva dejanja, izhaja iz pravnomočnega sklepa o uvedbi preiskave z dne 2. 3. 2022 ter pravnomočnega sklepa o odreditvi pripora z dne 26. 2. 2022 (kar kaže na neutemeljenost pritožbenih navedb, da sklep o odrediti pripora ni pravnomočen) ter iz vseh dokazov, na katerih slednja temeljita ter so bili zbrani tekom predkazenskega postopka, dokazi pridobljeni tekom dosedanje preiskave pa utemeljenega suma niso omajali.

Izrek

Pritožba se kot neutemeljena zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s pritožbeno izpodbijanim sklepom na podlagi drugega odstavka 205. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) odločilo, da se pripor zoper obdolženega F. D. podaljša iz pripornih razlogov begosumnosti in ponovitvene nevarnosti po 1. in 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP za 2 meseca, to je do vključno 23. 5. 2022 do 9.43 ure.

2. Zoper sklep se pravočasno pritožuje zagovornik, ki pritožbenih razlogov izrecno ne navaja, smiselno pa se pritožuje zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in smiselno predlaga odpravo pripora, podredno pa nadomestitev z milejšim ukrepom.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Uradni preizkus pritožbeno izpodbijanega sklepa, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v smislu določila petega odstavka 402. člena ZKP, ni dognal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa pa tudi pritožbene navedbe niso postavile pod vprašaj. Kljub drugačnim trditvam zagovornika, je namreč sodišče prve stopnje zanesljivo dognalo ter razumno utemeljilo danost vseh razlogov za pripor in sicer, da je izkazan utemeljen sum storitve obdolžencu očitanih kaznivih dejanja, njegova ponovitvena nevarnost in begosumnost, kot tudi sorazmernost in neogibna potrebnost pripora v smislu določila 20. člena Ustave Republike Slovenije.

5. Po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje utemeljen sum, da je obdolženec storil očitana mu kazniva dejanja, izhaja iz pravnomočnega sklepa o uvedbi preiskave z dne 2. 3. 2022 ter pravnomočnega sklepa o odreditvi pripora z dne 26. 2. 2022 (kar kaže na neutemeljenost pritožbenih navedb, da sklep o odrediti pripora ni pravnomočen) ter iz vseh dokazov, na katerih slednja temeljita ter so bili zbrani tekom predkazenskega postopka, dokazi pridobljeni tekom dosedanje preiskave pa utemeljenega suma niso omajali. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi poleg navedene ugotovitve povzelo obdolženčev zagovor podan pred preiskovalnim sodnikom ter navedlo dokaze, iz katerih izhaja utemeljen sum storitve obdolžencu očitanih kaznivih dejanj, povzelo njihovo vsebino in glede na povzeto vsebino dokazov utemeljeno zaključilo, da ni mogoče slediti navedbam zagovornika v izjavi o predlogu za podaljšanje pripora, da se je tako v primeru očitka roparske tatvine kot v primeru očitkov storitve kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja uradni osebi zgolj branil in ravnal v samoobrambi. Glede na razumljive in prepričljive razloge, ki jih je glede utemeljenega suma navedlo sodišče prve stopnje na straneh 3 do 9 izpodbijanega sklepa, zagovornik ne more doseči pritožbenega uspeha s ponavljanjem navedb, ki jih je že podal v izjavi o predlogu za podaljšanje pripora, in sicer da je vprašanje, ali obdolžencu res grozijo visoke kazni zaradi odvzema 12 piv v vrednosti manj kot 20,00 EUR, zlasti ob zatrjevanemu dejstvu, da je bil obdolženec prepričan, da je upravičeno vzel pivo po dogovoru z lastnikom bencinskega servisa; da po tem, ko je vzel pivo, ni bežal in je uslužbencema bencinskega servisa razložil svoje ravnanje, pa ga uslužbenca zaradi tujega jezika očitno nista razumela in da se je policistom upiral zaradi strahu, da ga želijo izgnati iz Slovenije ali celo ubiti in je v postopku identifikacije v strahu obrambno odreagiral. Pritožbeno sodišče se namreč strinja z ugotovitvami sodišča prve stopnje, da dokazi, na podlagi katerih temeljijo zaključki o obstoju utemeljenega suma takih trditev ne podpirajo.

6. Obdolženec je sicer v svojem zagovoru v zvezi z dogodkom 15. 2. 2022 trdil, da je tega dne prišel pred zgradbo Policijske uprave X., pozvonil na zvonec in čakal približno 15 minut, nakar je do njega prišel policist in ga odrinil, nato pa prijel za majico in ga med prerivanjem pet do osemkrat udaril s pestjo v glavo, nakar je iz stavbe prišlo približno deset uslužbencev policije, ki so ga obvladali, vendar pa iz zapisnika o sprejemu ovadbe policista M. B., zbranih obvestil od policistke T. K. in poročila dežurnega policista z dne 15. 2. 2022 izhaja, da se je obdolženec brez potrebe potikal okoli stavbe PU X., okoli 23.20 ure pozvonil na domofon dežurnemu policistu, ki se je na zvonjenje odzval in vprašal obdolženca kaj želi, obdolženec pa ni odgovoril in je odšel po stopnicah v smeri kolesarnice, ko pa sta policist M. B. in policistka T. K. poskušala opraviti postopek identifikacije obdolženca in ugotoviti, kaj počne v okolici PU X., pa je obdolženec napadel policista M. B. zaradi česar je bilo potrebno tudi posredovanje policistke T. K. in uporaba strokovnih prijemov in prisilnih sredstev.

7. Glede kaznivega dejanja roparske tatvine, ki naj bi ga storil 23. 2. 2022 je obdolženec pojasnjeval, da ima dogovor z lastnikom bencinskega servisa N., da lahko kadarkoli vzame karkoli želi in da so s tem seznanjeni tudi vsi uslužbenci bencinskega servisa, a sta ga kljub temu poslovodja bencinskega servisa D. G. ter uslužbenec U. Š. pri tem ovirala, da mu je U. Š. poskušal fizično odvzeti šestorček piva, ki ga je obdolženec vzel v prodajalni bencinskega servisa, ga napadel in sedemkrat udaril. V nasprotju s tem iz dokazov pridobljenih tekom predkazenskega postopka izhaja, da je obdolženec vstopil v prostore prodajalne bencinskega servisa, iz hladilnika vzel dva paketa po šest pločevink piva ter se napotil proti izhodu prodajalne, kjer je izstopil, artiklov pa ni plačal, niti ni šel proti blagajni trgovine, ko pa mu je U. Š. po zahtevi k vrnitvi odtujenih stvari poskušal odvzeti enega od paketov z namenom, da ga vrne v prodajalno, pa ga je obdolženec s komolcem odrinil, ga s paketom piva začel odrivati od sebe, nato pa je pivo odložil ter brcal z nogami in udaril z rokami U. Š., nato pa odšel v smeri proti A. ulici, kar je tudi potrjeno s posnetki varnostnih kamer, ki so nameščene pred in v samem objektu bencinskega servisa.

8. V zvezi s kaznivim dejanjem preprečitve uradnega dejanja uradni osebi, ki naj bi ga obdolženec storil 23. 2. 2022, pa je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da ni mogoče slediti navedbam obdolženca v njegovem zagovoru, v katerem je na zelo svojstven način opisoval ″prekrške″, ki naj bi jih policisti storili nad njim, ko sta policistki V. K. in T. A. zaradi suma storitve kaznivega dejanja tatvine na bencinskem servisu poskušali identificirati obdolženca in mu ukazali, naj izroči osebni dokument, ko pa je želel oditi, ne da bi upošteval ukaz in sta ga policistki poskušali ustaviti, je obdolženec proti obema policistkama pričel zamahovati z rokama z namenom preprečiti nameravano opisano uradno nalogo, ko sta ga nato prijeli za roki, pa se je pričel močno upirati in se je skušal iztrgati iz njunega prijema, pri tem pa jima je tudi resno grozil, da ju bo ubil. Obdolženca je nato obvladal šele policist M. G., ki je zoper obdolženca uporabil strokovni prijem davljenje od zadaj s podiranjem na tla ter prisilna sredstva, obdolženec pa naj bi z resnimi grožnjami policistkama nadaljeval tudi po tem, ko je že bil obvladan in vklenjen.

9. Glede na pojasnjeno pritožbeno sodišče ocenjuje, da je pravilen zaključek sodišča prve stopnje o izkazanosti utemeljenega suma, da obdolženec storil očitana mu kazniva dejanja.

10. Prav tako pritožbene navedbe ne vzbujajo pomislekov v pravilnost zaključka prve stopnje, da sta izkazana priporna razloga begosumnosti in ponovitvene nevarnosti. Kot izpostavlja sam zagovornik v pritožbi, je sodišče prve stopnje odreditev pripora iz razloga begosumnosti utemeljilo z ugotovitvami, da je obdolženec državljan Severne Makedonije, kjer ima stalno prebivališče, da v Sloveniji nima prijavljenega stalnega, niti začasnega prebivališča, da nima zaposlitve ali kakšnega sorodnika, kar bi bile okoliščine, ki bi ga vezale na Republiko Slovenijo. Čeprav se v Sloveniji nahaja zaradi študija in prebiva v Dijaškem domu X., je sodišče prve stopnje ocenilo, da obstaja realna in konkretna nevarnost, da bi obdolženec v primeru izpustitve na prostost zapustil Republiko Slovenijo in pobegnil v Severno Makedonijo ter se s tem izognil kazenskemu postopku, saj Severna Makedonija ni članica Evropske unije in svojih državljanov tudi ne izroča Republiki Sloveniji. Sodišče prve stopnje torej ni spregledalo dejstva, da obdolženec biva v Republiki Sloveniji zaradi pridobitve izobrazbe in da mu je izdano dovoljenje za prebivanje iz razloga študija, kar zagovornik izpostavlja kot bistveno okoliščino v zvezi s presojo begosumnosti, temveč je pravilno ocenilo, da zgolj to okoliščina oz. željo po pridobitvi izobrazbe, da bi si zagotovil boljše možnosti za zaposlitev, ni mogoče šteti kot zadosten motiv, ki bi obdolžencu preprečeval pobeg v matično državo, zlasti ob upoštevanju višine zagrožene kazni za storjena kazniva dejanja in izkazani nepredvidljivosti obdolženca, ki izhaja iz okoliščin storjenih kaznivih dejanj. Pritožbeno sodišče zato meni, da s takimi navedbami prepričljivost zaključka prve stopnje o obstoju pripornega razloga begosumnosti ne more biti omajana.

11. Zaključke sodišča prve stopnje glede obstoja pripornega razloga ponovitvene nevarnosti, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo v 9. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, zagovornik izpodbija zgolj s ponavljanjem, da je do vseh očitanih kaznivih dejanj prišlo v nenavadnih okoliščinah, ko 15. 2. 2022 obdolženec prav gotovo ni razumel poziva policista, če ga je sploh slišal, ker je imel slušalke; da je pivo na bencinskem servisu vzel po dogovoru z lastnikom in da se je obdolženec v vseh primerih zgolj branil; da je šlo v vseh treh primerih za dogodke, ki so se pripetili 20-letnemu fantu, ki ne razume dobro slovensko in ima prav gotovo psihične težave, o čemer bo potrebno pridobiti ustrezno izvedensko mnenje in da je prav gotovo obdolženec v vseh treh obravnavanih primerih dejanja storil v dejanski oziroma pravni zmoti. S takimi navedbami zagovornik ne more omajati prepričljivosti ugotovitev, da se obdolžencu očita storitev treh kaznivih dejanj, za katera je zagrožena kazen od enega do pet let zapora, za kaznivo dejanje roparske tatvine pa kazen od enega do deset let zapora, da naj bi očitana mu kazniva dejanja storil v zelo kratkem časovnem obdobju, da naj bi v dveh obravnavanih primerih napadel policiste in ga očitno nič ne more odvrniti od izvrševanja nasilnih kaznivih dejanj, da naj bi tudi z bencinskega servisa sredi belega dne pod kamerami odtujil pivo, pri preprečitvi uradnega dejanja pa naj bi praktično izzival policiste pred njihovo stavbo, kar vse kaže na izredno negativne osebne lastnosti obdolženca, in sicer njegovo predrznost, brezbrižnost, nekritičnost in nepredvidljivost, kar vse potrjujejo subjektivne okoliščine ponovitvene nevarnosti. Prav tako ni mogoče spregledati, da naj bi obdolženec med izvrševanjem kaznivih dejanj in tudi po tem, ko je bil že prijet in obvladan, policistom grozil, da jih bo ubil, in da je pomen svojih ravnanj opisal na zelo svojstven način, ko opisuje kakšne „prekrške“ naj bi policisti izvajali nad njim, kar nedvomno potrjuje njegovo realno in konkretno ponovitveno nevarnost. Čeprav drži, da bo potrebno raziskati tudi obdolženčevo zdravstveno stanje, je pritrditi zaključku prve stopnje, da v tem trenutku obstaja tako resna in konkretna ponovitvena nevarnost, da jo je mogoče preprečiti zgolj z ukrepom pripora.

12. Glede na vse ugotovljene okoliščine obdolžencu očitanih kaznivih dejanj in njegovih osebnih lastnosti pa je prepričljiv tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je pripor edino primerno sredstvo, da se obdolžencu prepreči nadaljnje izvrševanje kaznivih dejanj ter omogoči nemoten kazenski postopek ter da drugi morebitni predlagani milejši ukrepi, kot so hišni pripor in javljanje na policijski postaji, ne predstavljajo zadostnega varstva za preprečitev ponovitvene nevarnosti in odpravo begosumnosti. Pravilni so zaključki sodišča prve stopnje, da bi milejši ukrepi terjali obdolženčevo sodelovanje in trdno voljo, da morebitnih nadaljnjih kaznivih dejanj ne bo več izvrševal, kar pa glede na izkazane okoliščine obdolžencu očitanih kaznivih dejan ni mogoče pričakovati. Ob vseh izkazanih okoliščinah pa dejstvo, da je obdolženec že več kot mesec dni v priporu v nasprotju s pritožbenimi trditvami ne poraja dvoma, da bi obdolženec v prihodnje še izvrševal kakršnakoli deviantna dejanja. To bi lahko namreč obdolženec uvidel že tudi po prvem dogodku z dne 15. 2. 2022, a ga to ni odvrnilo od tega, da naj bi istovrstno kaznivo dejanje ponovil le osem dni kasneje, 23. 2. 2022, navedbe v zagovoru pa tudi ne kažejo, da bi obdolženec v tem času razvil kritičen odnos do lastnega ravnanja. Zato je pritrditi presoji sodišča prve stopnje, da je pripor v trenutnih okoliščinah edini primeren in zadosten ukrep za preprečitev ponovitvene nevarnost in begosumnosti in da z milejšimi ukrepi ne bi bilo mogoče doseči zasledovanih ciljev. Strinjati pa se je tudi s pritožbeno neizpodbijano presojo, da je pripor zoper obdolženca sorazmeren ukrep glede na težo očitane kriminalne dejavnosti, stopnjo ogrožanja pravno zavarovanih dobrin tj. zdravja, življenja in premoženja ljudi ter da preprečitev ponovitve kaznivih dejanj ter dokončanje kazenskega postopka v celoti opravičuje najstrožji omejevalni poseg v pravico do svobode gibanja.

13. Ker so glede na navedeno pritožbene navedbe neutemeljene in ker se sodišču prve stopnje tudi ni primerila nobena od uradoma upoštevnih kršitev, je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno. Odločitev pritožbenega sodišča temelji na določilu tretjega odstavka 402. člena ZKP.

14. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (prvi odstavek 95. člena ZKP), bo sodno takso za zavrnitev pritožbe zoper sklep o podaljšanju pripora, po pravnomočnosti sodbe odmerilo sodišče prve stopnje.