Jedro

1. Pisna obdolžitev delavca je pomembna zgolj zato, da se delavec lahko seznani z očitanimi kršitvami in se pripravi na zagovor. Če delodajalec presodi, da obstajajo okoliščine iz 2. odstavka 83. člena ZDR, zaradi katerih delavcu ne bo omogočil zagovora, pisna obdolžitev nima pomena.

2. Pri presoji, ali obstajajo okoliščine, zaradi katerih je od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor, ni odločilna le teža očitane kršitve in ugotovitev, ali ima kršitev znake kaznivega dejanja, ampak je pomembna tudi narava kršitve, dejstvo, da je delavec zaloten pri kršitvi, proti komu je storitev storjena (npr. fizični napad na delodajalca) in tudi, kakšni odnosi so sicer med delavcem in delodajalcem.

3. Če tožeča stranka uveljavlja terjatev, ki ni nastala z namerno povzročivijo škode, tožena stranka pa v pobot uveljavlja terjatev, ki je nastala z namerno povzročitvijo škode, ne pride v poštev 3. točka 316. člena OZ, ki določa, da s pobotom ne more prenehati terjatev, ki je nastala z namerno povzročitvijo škode.

Namen te določbe je namreč v tem, da varuje interese upnika tiste terjatve, ki je nastala z namerno povzročitvijo škode in ne obratno. Zato sme upnik takšne terjatve privoliti v prenehanje svoje terjatve na podlagi pobota z naprotno terjatvijo.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku z dne

11.8.2003, v posledici česar je odločilo, da mu delovno razmerje še vedno traja, da ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo v roku 3 dni po pravnomočnosti sodbe ter mu v delovno knjižico vpisati delovno dobo za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, mu iz naslova neto plače izplačati

1.443.683,00 SIT, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posameznih zneskov in datumov zapadlosti kot izhajajo iz sodbe, mu od ustreznih bruto zneskov plačati pripadajoče davke in prispevke ter mu plačati neto regres za leto 2004 skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.7.2004 dalje do plačila ter od bruto zneska regresa odvesti davek, vse v 8-ih dneh (1., 2. in 3. tč. izreka izpodbijane sodbe). V nadaljevanju je sodišče zavrnilo pobotni ugovor tožene stranke (4. tč. izreka izpodbijane sodbe) in sklenilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 115.500,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila, v 8-ih dneh (5. tč. izreka izpodbijane sodbe).

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/2004) in pritožbenemu sodišču predlaga razveljavitev sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ne strinja se z zaključkom sodišča prve stopnje o absolutno kršenem postopku pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Meni, da je potrebno v dokaznem postopku ugotoviti, ali bi bila odločitev tožene stranke drugačna, če bi bil izveden predhodni postopek z zagovorom. Da se ugotovi morebiten obstoj absolutne kršitve določb postopka pred izredno odpovedjo je torej potrebno vsebinsko obravnavanje. Nadalje se sklicuje na določbo 2. odst. 83. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 42/2002), ki predvideva možnost, da delodajalec delavcu ne omogoči zagovora v postopku pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca to neupravičeno pričakovati. Zakonodajalec je opredelitev teh okoliščin prepustil sodni praksi, kar pomeni, da mora te okoliščine v vsakem konkretnem primeru posebej ugotavljati sodišče. Tožena stranka je v postopku ocenila, da je tožnik "nesporno storil dejanja takšne teže, da obstajajo okoliščine, ki opravičujejo neizvedbo zagovora." Tožnik je v dopisu z dne 13.8.2003 celo priznal uničenje računalniških podatkov in storitev dejanja, ki se mu očita. Sodišče nadalje ni upoštevalo, da se je zaposlil pri drugem delodajalcu, sicer pa bi moralo pri odločitvi o njegovem reintegracijskem zahtevku upoštevati 2. odst. 118. čl. ZDR. Ker je od 1.6.2004 zaposlen pri drugem delodajalcu, mu pripada le sorazmerni regres za letni dopust. Tožena stranka se pritožuje tudi proti odločitvi sodišča prve stopnje o zavrnitvi pobotnega ugovora. Pri tem opozarja na

316. čl. Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001, 32/2004), ki določa, da ne more prenehati s pobotom terjatev, ki je nastala z namerno povzročeno škodo. Ta prepoved pa je določena le zaradi varstva subjekta, ki mu je nastala škoda z namerno povzročitvijo. To ne preprečuje upniku takšne terjatve, da jo uveljavlja v pobot. Tožena stranka je navajala dejstva in predlagala dokaze za ugotovitev obstoja svoje denarne terjatve, vendar sodišče dokazov ni izvedlo. Prereka tudi odločitev o stroških postopka, saj je ta napačna zaradi napačne odločitve o tožbenem zahtevku. Sodišče je tožniku za vlogo z dne 15.11.2004 tudi neupravičeno priznala 275 točk po Odvetniški tarifi (OT, Ur.

l. RS, št. 67/2003), saj bi mu iz tega naslova pripadalo le 225 točk.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je svojo odločitev v 1. tč. izreka utemeljilo s tem, da je tožena stranka v postopku pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tožnika kršila postopek, kot ga določata 83. in 177. čl. ZDR. Tožena stranka namreč tožnika ni pisno obdolžila kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja ter mu ni določila časa in kraja, kjer bi lahko podal zagovor (1. odst. 177. čl. ZDR v povezavi z 2. odst. 83. čl. ZDR). Po zaključku sodišča prve stopnje tožena stranka tudi ni dokazala, da so obstajale okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor (2. odst. 83. čl. ZDR). Štelo je, da gre v zvezi s temi okoliščinami za razloge, ki so pripeljali do tako konfliktnega položaja, da med delodajalcem in delavcem ni več možna komunikacija. V nadaljevanju je navedlo, da je te razloge potrebno tolmačiti restriktivno; med takšne okoliščine je šteti npr. fizično odsotnost delavca na prestajanju zaporne kazni. V postopku izredne odpovedi zaradi kršitve pogodbenih obveznosti, ki ima po oceni delodajalca znake kaznivega dejanja, ne gre za tak primer, saj se odgovornost storilca šele ugotavlja in je delavcu, ki mu je očitana takšna kršitev, potrebno omogočati, da se do nje opredeli, predhodno pa, da se ga s takšnimi kršitvami sploh seznani. V konkretnem primeru niso bile podane okoliščine na strani tožene stranke, zaradi katerih tožnika ni niti pisno obdolžila in mu omogočila zagovora. Zato je sodišče prve stopnje zaključilo, da gre za absolutno kršen postopek pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, glede na to pa je nezakonita tudi izredna odpoved.

Zaključek sodišča prve stopnje je preuranjen, saj določbe 2. odst. 83. čl. ZDR v zvezi z okoliščinami, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor ni ustrezno tolmačilo in v posledici tega ni izvedlo nekaterih predlaganih dokazov.

Iz 2. odst. 83. čl. ZDR izhaja, da mora delodajalec pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delavcu omogočiti zagovor, smiselno upoštevaje 1. in 2. odst. 177. čl. tega zakona, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči, oz. če delavec to izrecno odkloni ali če se neupravičeno ne odzove povabilu na zagovor. Običajno postopek pred izredno odpovedjo torej poteka tako, da delodajalec najprej vroči delavcu pisno obdolžitev ter določi čas in kraj, kjer bo lahko podal svoj zagovor, ter mu nato zagovor tudi omogoči. Izjema od tega pravila je določena v treh primerih, t.j., če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči, če delavec to izrecno odkloni ali če se neupravičeno ne odzove povabilu na zagovor. V zadnjih dveh primerih (če delavec izrecno odkloni zagovor ali če se neupravičeno ne odzove povabilu na zagovor) se predpostavlja, da je delodajalec pred tem vročil delavcu pisno obdolžitev. V prvem primeru (če obstajajo okoliščine, za katere bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu sploh omogoči zagovor) pa od delodajalca ni mogoče zahtevati niti tega, da delavcu najprej vroči pisno obdolžitev. Gre namreč za primer, ko delodajalec lahko že vnaprej presodi, da delavcu ne bo omogočil zagovora, zaradi česar je nelogično in nesmiselno, da bi delavca pred tem pisno obdolžil in mu to obdolžitev vročil. Pisna obdolžitev je pomembna zgolj zato, da se delavec lahko seznani z očitanimi kršitvami in se pripravi na zagovor; torej obratno, če delodajalec že vnaprej presodi, da delavcu zagovora ne bo omogočil, pisna obdolžitev nima pomena.

Obstoj okoliščin, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor, je potrebno ugotavljati v vsakem sporu posebej. Gre za oblikovanje pravnega standarda, katerega vsebina je odvisna od okoliščin konkretnega primera. Pri tem ni pomembna le teža posamezne kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja ter ali ima kršitev znake kaznivega dejanja, čeprav tudi to niso zanemarljive okoliščine, ki jih bo delodajalec in kasneje sodišče upoštevalo.

Pomembna je lahko tudi narava kršitve, dejstvo, da je delavec zaloten pri kršitvi (ki ima celo znake kaznivega dejanja), proti komu je kršitev storjena (npr. fizični napad na delodajalca, ipd.) in tudi, kakšni so sicer odnosi med delodajalcem in delavcem.

V primeru porušenih odnosov, predvsem zaradi ravnanja delavca samega, bo v nekaterih konkretnih primerih (z upoštevanjem narave in teže kršitve) lahko prišlo do presoje, da so podane okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor.

V tej zadevi že iz vsebine tožbe lahko sklepamo, da so bili odnosi med strankama zaostreni že daljše obdobje pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, posebno od konca julija 2003. Ta dejstva izhajajo iz izvedenih dokazov - iz stališč in zahtev zaposlenih glede upravljanja, vodenja in poslovanja tožene stranke z dne 6.6.2002, zapisnika razgovora z v.d. predsednikom upravnega odbora tožene stranke z dne 14.5.2003, izjave kolektiva zaposlenih strokovnih delavcev z dne 28.7.2003, zapisnika sestanka kolegija tožene stranke z dne 29.7.2003 ter zapisnika sestanka kolegija tožene stranke z dne 5.8.2003. Nadalje je potrebno upoštevati, da je bil tožniku 5.8.2003 že izdan sklep o prenehanju delovnega razmerja, ki ga je tožena stranka sicer preklicala oz. razveljavila s "sklepom o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 11.8.2003". O napetih in zaostrenih odnosih pri toženi stranki je mogoče sklepati tudi na podlagi dokumentacije o medijskih objavah v zvezi z dogajanjem pri toženi stranki, pa tudi iz vsebine zapisnika Inšpektorata R Slovenije za delo, enote mesta Ljubljane z dne 18.8.2003, ki povzema izjavo E. L. o tem, da bi bilo glede na zaostrene odnose med zaposlenimi in delodajalcem neupravičeno pričakovati, da se delavcem omogoči zagovor v skladu s 83. čl. ZDR. Iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi izhaja, da ta že v izreku vsebuje odločitev delodajalca, da na podlagi 2. odst. 83. čl. ZDR tožniku sploh ne omogoči zagovora.

Tudi tožena stranka se je na te okoliščine sklicevala že v odgovoru na tožbo in predlagala zaslišanje prič. Sodišče prve stopnje dokaza z zaslišanjem prič ni izvedlo, kljub temu, da že iz listinske dokumentacije v spisu (ki jo je vpogledalo) izhaja, da so bili odnosi med delavko in vodstvom tožene stranke zaostreni, in kljub temu, da iz zapisnika inšpektorata izhaja tudi pojasnilo E. L., zakaj tožniku zagovor sploh ni bil omogočen. Sodišče prve stopnje se v razlogih svoje sodbe ni opredelilo do izvedenih listinskih dokazov, iz katerih lahko sklepamo o zaostrenih razmerah tudi med strankama, sicer pa kot navedeno, tudi ni izvedlo dokaza z zaslišanjem prič, ki bi lahko konkretneje opisale dogajanje pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tožniku in kar bi šele omogočilo dokončno sklepanje o tem, ali so v konkretnem primeru obstajale okoliščine, zaradi katerih je bilo od delodajalca dejansko neupravičeno pričakovati, da tožniku omogoči zagovor.

Za pravilno presojo okoliščin, ki utemeljujejo postopanje tožene stranke bo torej potrebno ugotoviti dejstva v zvezi z dogajanjem neposredno pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tožniku in v tej smeri izvesti tudi predlagane dokaze. Ker sodišče prve stopnje tega ni storilo, je pritožbeno sodišče v skladu s 355. čl. ZPP pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo v 1., 2. in 3. točki izreka ter jo v tem obsegu vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje bo moralo biti pri novem sojenju pozorno tudi na pritožbene navedbe v zvezi z reintegracijskim zahtevkom tožnika in zahtevkom za povrnitev regresa za letni dopust za leto 2004 (seveda le pod predpostavko, da bo ugodilo tožbenemu zahtevku za ugotovitev nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi in za reintegracijo).

Pritožbeno sodišče razveljavlja tudi sodbo v 4. tč. izreka, v katerem je sodišče prve stopnje zavrnilo pobotni ugovor tožene stranke. V zvezi s to odločitvijo opozarja na nasprotja med izrekom in obrazložitvijo in nasprotja v obrazložitvi sami, saj sodišče prve stopnje najprej govori o neutemeljenem in nedokazanem pobotnem ugovoru, v nadaljevanju pa, da pobot sploh ni dopusten. Sodišče prve stopnje nepravilno tolmači 3. tč. 316. čl. OZ, ki določa, da ne more prenehati s pobotom terjatev, nastala z namenom povzročitvijo škode. Tožena stranka v pritožbi pravilno opozarja, da to velja le za primer, če nekdo s tožbenim zahtevkom uveljavlja terjatev, ki je nastala z namerno povzročeno škodo in če nasprotna stranka v pobot uveljavlja neko drugo terjatev. Ne velja pa to v primeru, če tožeča stranka uveljavlja s tožbenim zahtevkom terjatev, ki ni nastala z namerno povzročitvijo škode, nasprotna stranka pa v pobot tej terjatvi uveljavlja terjatev, ki je nastala z namerno povzročitvijo škode.

Namen določbe 3. tč. 316. čl. OZ je torej varovati interese upnika tiste terjatve, ki je nastala z namerno povzročitvijo škode in ne obratno. Zato je razumljivo, da sme upnik takšne terjatve privoliti v prenehanje svoje terjatve na podlagi pobota z nasprotno terjatvijo (glej tudi načelno pravno mnenje, ki je bilo sprejeto na obči seji VSS dne 14.12.1995). Pritožbeno sodišče se tudi ne strinja z razlogovanjem sodišča prve stopnje, da se tožena stranka ni odločila, s katero denarno terjatvijo tožnika želi pobotati svojo odškodninsko terjatev, niti do kakšne višine. To namreč niti ni bila posebna dolžnost tožene stranke.

Evidentno je, da se lahko pobotata le terjatvi, ki se glasita na denar ali na druge nadomestne stvari iste vrste in iste kakovosti in če sta obe zapadli (311. čl. OZ), kar v konkretni zadevi pomeni, da je načeloma pobotanje možno le med terjatvijo tožnika za izplačilo neto plače in odškodninsko terjatvijo tožene stranke. Tožnik je konkretni denarni zahtevek postavil le za izplačilo zneskov neizplačanih plač, ne pa tudi za izplačilo regresa za letni dopust. Zato pobotanje regresnega zahtevka in odškodninskega zahtevka tožene stranke ni dopustno. Znano je tudi, da je pobotanje mogoče izvesti le do višine ugotovljene terjatve tožeče stranke in ne nad tem zneskom.

Sodišče prve stopnje je v nadaljevanju zaključilo, da tožena stranka v pobotnem ugovoru ni zatrjevala vseh elementov odškodninske obveznosti, zaradi česar tudi ni sledilo njenim dokaznim predlogom za izvedbo dokazov v zvezi z pobotnim ugovorom. Pritožbeno sodišče se sicer strinja s tem, da so navedbe v zvezi s pobotnim ugovorom pomanjkljive, vendar ne v tolikšni meri, da bi bilo mogoče že na podlagi tega (torej brez izvedbe predlaganih dokazov) zavrniti pobotni ugovor. V zvezi z odločanjem sodišča prve stopnje o pobotnem ugovoru pritožbeno sodišče nenazadnje opozarja tudi na ustrezen izrek sodbe.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče razveljavilo tudi odločitev o pobotni terjatvi v 4. tč. izreka izpodbijane sodbe, sicer pa to narekuje že zgolj dejstvo, da je sodišče razveljavilo odločitev o tožbenih zahtevkih tožnika. V posledici tega je razveljavilo tudi odločitev o stroških postopka v 5. tč. izreka izpodbijane sodbe.

Ker je pritožbeno sodišče razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje, je odločilo tudi, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka. Pri tem vendarle opozarja na 5. odst. 41. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1), ki določa, da delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka v sporu o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja, razen, če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal procesne pravice.