Jedro

Z zavrnitvijo predlaganega dokaza - soočenja izvedenca in strokovnjaka obrambe - je bila obdolžencu kršena pravica do obrambe kot to določa 3. alineja 29. člena Ustave RS, obdolženemu ni bilo omogočeno strokovno izvajanje dokazov v njegovo korist in je s tem prišlo do bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe.

Postopek pred sodiščem je praviloma usten. Sodišče bi moralo, ker obramba nima strokovnega znanja, da bi lahko le na podlagi pisnih argumentov obeh strokovnjakov izpodbijala izvedensko mnenje izvedenca cestno prometne stroke, dati obrambi možnost, da tudi z neposrednim zaslišanjem obeh strokovnjakov in njunim soočenjem z odrejenim izvedencem preizkusi mnenje izvedenca. Mnenje je bilo za obdolženega obremenilno. Obramba ima pravico zasliševati avtorja izvedenskega dela, ki obdolženca obremenjuje. To pa lahko opravi s pomočjo strokovnjakov in tako, da tudi doseže zaslišanje za obdolženca razbremenilnih prič.

Izrek

Pritožbi zagovornika se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugega sodnika posameznika.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno sodbo obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po prvem odstavku 323. člena KZ-1 in mu na podlagi iste zakonske določbe izreklo kazen deset mesecev zapora in po 48. členu KZ-1 prepoved vožnje motornega vozila D in D1 kategorije za čas enega leta od pravnomočnosti sodbe. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obdolžencu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom in po pravnomočnosti sodbe odmerjeno sodno takso.

2. Zoper sodbo se je pritožil obdolženčev zagovornik zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja. Višjemu sodišču je predlagal, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca „oprosti povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po prvem odstavku 323. člena KZ-1“ oziroma v podrejenem, da izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo prvostopenjskemu sodišču v ponovljeno odločanje. Predlaga tudi, da višje sodišče, v kolikor bi zadevo vrnilo v ponovno sojenje in odločanje na prvo stopnjo, zadevo dodeli v sojenje drugemu sodniku oziroma sodnici, saj je sodnica, ki je o tej zadevi odločala na prvi stopnji, svoja stališča dokončno zavzela, v posledici česar je bila izdana izpodbijana sodba.

3. Pritožba je bila v odgovor vročena oškodovancu in njegovemu pooblaščencu, ki je nanjo odgovoril in pritožbenemu sodišču predlagal, da jo zavrne.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Kršitev pravice do obrambe iz drugega odstavka 371. člena ZKP zagovornik uveljavlja s trditvijo, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog po soočenju izvedencev (pravilno izvedenca in dveh strokovnjakov, ki sta jih angažirala obramba in oškodovanec kot tožilec). Zagovornik navaja, da so mnenja izvedenca in obeh s strani strank angažiranih strokovnjakov različna. Obramba nima ustreznih znanj, da bi ustrezno sodelovala pri zaslišanju izvedenca, zato je podala predlog soočenja svoje strokovne priče z izvedencem, kar je nujno glede na razlikovanje v njunih mnenjih glede načina vožnje obdolženega in oškodovanca.

6. Pritrditi je pritožniku, da je bila z zavrnitvijo predlaganega dokaza – soočenja izvedenca in strokovnjaka obrambe – obdolžencu kršena pravica do obrambe kot to določa 3. alineja 29. člena Ustave RS, obdolženemu ni bilo omogočeno strokovno izvajanje dokazov v njegovo korist in je s tem prišlo do bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe.

7. Pritožbeno sodišče po pregledu podatkov v spisu ugotavlja, da so bili glede ugotavljanja odločilnih dejstev v predmetni zadevi, t. j. poteka prometne nesreče, angažirani strokovnjaki cestno-prometne stroke: - B. B., ki ga je kot izvedenca imenovalo sodišče (mnenje v spisu na red. št. 30); - C. C., ki ga je kot strokovnjaka angažirala obramba (mnenje v spisu na A5); - D. D., ki ga je kot strokovnjaka angažirala obramba (mnenje v spisu na B11) in - E. E., ki ga je kot strokovnjaka angažiral oškodovanec kot tožilec (mnenje v spisu na C25).

Po vložitvi mnenja C. C. je sodišče odredilo izvedencu prvo dopolnitev mnenja (v spisu na red. št. 55), po vložitvi mnenja E. E. je po odredbi sodišča izvedenec izdelal drugo dopolnitev mnenja (v spisu na red. št. 77) in po vložitvi dopolnitve mnenja E. E. in vložitvi mnenja D. D. še tretjo dopolnitev mnenja (v spisu na red. št. 91). Izvedenec je bil zaslišan na narokih glavne obravnave 30. 3. 2021 in 10. 2. 2022, na zadnjem je svoje mnenje tudi spremenil. 8. Ugotoviti je, da je sodišče prve stopnje izvedlo obsežen dokazni postopek z izvedencem in strokovnjaki, vendar pa je postopek relevantno potekal le pisno. Tako je sodišče prve stopnje neposredno zaslišalo le postavljenega izvedenca. Mnenja izvedenca in strokovnjakov je sodišče v opredelitev navzkrižno vročalo izvedencu, obrambi in oškodovancu kot tožilcu, izvedenec in strokovnjaki so se pisno do teh mnenj opredelili in navedli svoja stališča ter vztrajali pri svojih ugotovitvah in za ugotovitve navedli argumente, izvedenec pa je svoja stališča lahko predstavil tudi na dveh narokih glavne obravnave. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku prebralo tako mnenje in dopolnitve mnenja izvedenca, kot strokovnjakov. Zavrnilo pa je dokazni predlog zagovornika po soočenju izvedenca s strokovnjakoma E. E. in D. D. O dokaznem predlogu, da se zasliši strokovnjaka C. C., ki ga je zagovornik podal na naroku 30. 3. 2021, pa sploh ni odločilo. V točki 4 izpodbijane sodbe je prvostopenjsko sodišče predlagano soočenje navedlo kot nepotrebno z utemeljitvijo, da so bili izvedensko mnenje in njegove dopolnitve natančno izdelani, prav tako pa je bilo natančno podajanje mnenja izvedenca B. B. na glavni obravnavi. Izvedenec je zaslišan odgovarjal na vprašanja strank, v več dopolnitvah izvedenskega mnenja pa se je opredelil do strokovnih mnenj E. E. in D. D. Ocenilo je, da je dejansko stanje v konkretni zadevi dovolj razčiščeno in da soočenje izvedenca in strokovnjakov E. E. in D. D. ne bi doprineslo k razjasnitvi le-tega.

9. V postopku se je sodišče prve stopnje ukvarjalo predvsem z ugotavljanjem relevantne oddaljenosti avtobusa od semaforja oziroma talne označbe V-9 v trenutku, ko se je na semaforju prižgala rumena luč, kar ustrezno utemeljuje zaključke o dolžni in varni zaustavitvi vozila ob prižigu rumene luči. Prvostopenjsko sodišče ni spregledalo, da je izvedenec to razdaljo večkrat in tudi relevantno spreminjal, predvsem po tistem, ko je bil seznanjen z mnenji strokovnjakov, in ocenilo, da gre spremembe njegovih ugotovitev v tem delu pripisati slabši kakovosti gradiva ob izdelavi prvotnega mnenja, prilagoditve mnenju E. E. in pomotoma izostalem prištetju ene sekunde, ko sta na semaforju na strani motorista goreli tako zelena, kot rdeča luč in nekaj drugih tehničnih podatkov, kar je po oceni prvostopenjskega sodišča izvedenec, zaslišan na glavni obravnavi, prepričljivo pojasnil, to je tako, da sodišče ni štelo za potrebno opraviti predlaganega soočenja s strokovnjaki, kot to izhaja iz 13. točke obrazložitve izpodbijane sodbe. Presodilo je torej, da mnenja strokovnjakov v povezavi z izvedenskim mnenjem, ne vzbujajo dvoma v pravilnost in strokovnost izvedenskega mnenja in da tudi obrambi tega dvoma ni uspelo vzbuditi.

10. Taka ocena prvostopenjskega sodišča pa je po oceni pritožbenega sodišča napačna. Prvostopenjsko sodišče je presodilo, da je bilo zagovorniku (obrambi) z zaslišanjem izvedenca omogočeno postavljanje dovolj kompetentnih in strokovnih vprašanj, da tudi zato zaslišanje obeh strokovnjakov neposredno ni bilo potrebno. Da se je izvedenec tudi sicer pisno opredelil do mnenj strokovnjakov. Sodišče prve stopnje je sicer obrambi omogočalo preizkus izvedenskega mnenja, vendar pa ni dopustilo neposrednega soočenja izvedenca z obema strokovnjakoma ter neposredne izmenjave strokovnih stališč ter argumentov. Predvsem strokovnjaka C. C. in D. D. pa sta za obrambo predstavljala razbremenilni dokaz in obramba je želela z neposrednim zaslišanjem oziroma soočenjem doseči izpodbijanje za obrambo obremenilnega dokaza, to je izvedenskega mnenja B. B. Pri tem je poudariti, da je obramba z vložitvijo mnenj obeh strokovnjakov uspela doseči odreditev dopolnitev izvedenskega mnenja in da je izvedenec svoje mnenje na tej podlagi tudi večkrat spremenil. 11. Sodišče odredi izvedenstvo, ko ugotavlja, ali presoja dejstva, ki zahtevajo posebno strokovno znanje, ki ga sodišče nima (248. člen in prvi odstavek 249. člena ZKP). Postavljeni izvedenec je tako pomočnik sodišča pri ugotavljanju in presoji kakšnega dejstva, ki zahteva posebno strokovno znanje. Stranke imajo pravico izjaviti se oziroma se opredeliti o izdelanem izvedenskem mnenju, kar pomeni, da imajo pravico dajati pripombe, ugovore zoper mnenje, zahtevati, da naj izvedenec poda dodatna pojasnila in seveda izvedencu zastavljati vprašanja. Sodišče je popolnost in pravilnost izvedenskega mnenja dolžno presojati že samo, ne glede na predloge strank. Stranke pa imajo pravico opozarjati sodišče na nejasnosti, nepopolnosti, nasprotja ali pomanjkljivosti v izvedenskem mnenju. Sodišče bo ugodilo predlogu za postavitev drugega izvedenca ali za dopolnitev izvedenskega mnenja takrat, ko bo stranka utemeljeno argumentirala dvom v strokovnost in pravilnost izvedenskega mnenja in sicer tako, da bo pomanjkljivosti in nasprotja skušalo odpraviti s ponovnim zaslišanjem izvedenca, če dvoma o pravilnosti mnenja ali pomanjkljivosti na tak način ni mogoče odpraviti, pa bo zahtevalo mnenje drugega izvedenca. Vse navedeno se mora seveda nanašati na bistvene okoliščine, pomembne za strokovno utemeljitev ter presojo logičnosti in prepričljivosti izvedenčevih argumentov. Stranki je dovoljeno in ji je dana možnost, da sama angažira strokovnjaka in sodišču tako mnenje predloži. S strokovnim mnenjem lahko obramba izpodbija izvedensko mnenje. Pravica obdolženca je, da se izjavi o vsem dokaznem gradivu, še posebej če je izvedensko mnenje zanj obremenilno, da se izjavi tako o izvedenskem mnenju in da seveda z nasprotnimi argumenti tudi s strokovnim pomočnikom, to je strokovnjakom, izpodbija pravilnost in logičnost ter strokovnost mnenja odrejenega izvedenca oziroma odrejenih izvedencev.1

12. Postopek pred sodiščem je praviloma usten. Sodišče bi moralo, ker obramba nima strokovnega znanja, da bi lahko le na podlagi pisnih argumentov obeh strokovnjakov izpodbijala izvedensko mnenje izvedenca cestno prometne stroke, dati obrambi možnost, da tudi z neposrednim zaslišanjem obeh strokovnjakov in njunim soočenjem z odrejenim izvedencem preizkusi mnenje izvedenca. Mnenje je bilo za obdolženega obremenilno. Obramba ima pravico zasliševati avtorja izvedenskega dela, ki obdolženca obremenjuje. To pa lahko opravi s pomočjo strokovnjakov in tako, da tudi doseže zaslišanje za obdolženca razbremenilnih prič.2 Ni moč trditi, da obramba ni utemeljila pravne relevantnosti predlaganega dokaza glede na pomembnost ugotavljanja dejstev, to je oddaljenosti avtobusa od semaforja v trenutku, ko se je prižgala rumena luč ter varne in dolžne zaustavitve vozila s tem v zvezi.

13. Obramba je že glede na vsebino strokovnih mnenj, ki je nasprotna mnenju odrejenega izvedenca, utemeljeno zahtevala, da se strokovnjaka na obravnavi neposredno zasliši oziroma sooči s postavljenim izvedencem. Obramba je tudi dovolj utemeljila okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da bo z izvedbo predlaganega dokaza, torej neposrednim soočenjem izvedenca in strokovnjakov, mogoče sklepati o pravno relevantnem dejstvu, ter da je izvedba dokaza v korist obdolženca. Gre za razčiščevanje strokovnih vprašanj, pri katerih je obramba lahko s svojima strokovnima pomočnikoma tudi preverjala izvedensko mnenje. Neposredno zaslišanje strokovnjakov oziroma soočenje z izvedencem in njihova neposredna izmenjava strokovnih mnenj je bila nujna za popolno razčiščenje vprašanja o razdaljah in vožnji tako obdolženca, kot oškodovanca. Šele po tako izvedenem dokaznem postopku z zaslišanjem izvedencev in strokovnjakov, njihovem soočenju, bo obrambi omogočeno, da se neposredno izvede tudi dokaz, ki bi utegnil obdolženca razbremeniti oziroma bi bil odvrnjen vsak dvom, ali je mnenje izvedenca strokovno in popolno. Čeprav je strokovnjak, ki ga angažira stranka, strankin pomočnik, ki stranki s svojim strokovnim znanjem in izkušnjami pomaga pri uveljavljanju pravic, pa zagovornik utemeljeno uveljavlja, da je bila kršena obramba obdolženca, ker prvostopenjsko sodišče strokovnjakov ni neposredno zasliševalo in soočilo z izvedencem, saj je bilo njuno strokovno mnenje za obrambo ključno in razbremenilni dokaz, zato samo pisna izmenjava mnenj med izvedenci in obema strokovnjakoma, ne da bi sodišče na glavni obravnavi dalo obrambi možnost, da strokovnjake tudi neposredno zasliši, pomeni kršitev obdolženčeve pravice do obrambe.

14. Glede na vse obrazloženo, je zaradi ugotovitve obstoja bistvene kršitve postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v celoti razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugega sodnika posameznika, kot izhaja iz izreka sklepa. Glede na naravo ugotovljene kršitve se pritožbeno sodišče ni opredeljevalo do drugih zatrjevanih kršitev v pritožbi. V ponovljenem sojenju bo sodišče prve stopnje odpravilo ugotovljeno kršitev z vabljenjem, neposrednim zaslišanjem in soočenjem izvedenca in strokovnjakov, ki sta jih angažirala obramba in oškodovanec kot tožilec, ponovilo že izvedene dokaze in po potrebi izvedlo nove, če se bodo izkazali za pravno relevantne ter presodilo preostala pritožbena izvajanja obdolženca in njegovega zagovornika.

1 Odločba US RS Up-657/13-15 z 12. 11. 2015 in Sodba VS RS I Ips 61321/2011 s 5. 3. 2020. 2 Ibidem.